Jedro

Če sodna taksa za tožbo ni plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, niti v nadaljnjih treh delovnih dneh, se šteje, da je vloga umaknjena.

Pravne posledice neplačila sodne takse nastanejo že z iztekom rokov za njihovo plačilo, zato za odločitev o ustavitvi postopka ni pomembno, ali je taksni zavezanec zahtevano takso plačal kasneje.

O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks sodišče odloča (le) na predlog stranke.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot I Up 233/2011, I Up 242/2011, I Up 311/2011, I Up 243/2011 in I Up 244/2011, se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis I Up 233/2011. II. Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo izpodbijani sklepi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi sklepi, navedenimi v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi določb tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ustavilo postopke, saj tožeča stranka ni plačala sodne takse niti po izteku treh delovnih dni po izteku 15 – dnevnega roka za plačilo sodne takse za vložitev tožb. 2. Tožeča stranka vlaga pritožbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da so izpodbijani sklepi neobrazloženi in nepreverljivi, saj iz njih ni razvidno, na čem je uradna oseba utemeljila svojo ugotovitev. Sodišče bi ob vpogledu v elektronske evidence ugotovilo, da je predpisane sodne takse plačala. Sodišče ni ugotavljalo, ali so podani razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, kar pa bi glede na tretji odstavek 105. a člena ZPP moralo storiti. Ta določba ZPP pa je tudi ustavno sporna, saj je tožba v upravnem sporu oblika sodnega varstva zoper upravne odločbe in torej pravno sredstvo zoper nepravilne in nezakonite odločbe upravnih organov. Z določanjem sodne takse kot procesne predpostavke se tožnikom tako omeji ustavna pravica do pravnega sredstva in pravica do enakega varstva pravic iz 25. in 22. člena Ustave RS.

K I. točki izreka:

3. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj tožeča stranka z isto vlogo in v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sklepe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka:

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. V obravnavanih zadevah se izpodbijajo sklepi, s katerimi je sodišče prve stopnje v vsaki posamični zadevi ustavilo postopke zaradi neplačila taks za tožbe.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča so odločitve sodišča prve stopnje pravilne in na zakonu utemeljene. Podlago za tako odločitev ima sodišče prve stopnje v določbah ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Tako 105. a člen ZPP v tretjem odstavku določa, da se, če sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena (tudi tožbo) ni plačana v roku iz drugega odstavka (to je rok, ki ga sodišče določi v nalogu za plačilo sodne takse) in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, šteje, da je vloga umaknjena.

7. Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) za primere neplačila taksne obveznosti ob njenem nastanku (v obravnavanem primeru je ta nastala ob vložitvi tožbe) v prvem odstavku 34. člena določa, da sodišče pošlje taksnemu zavezancu plačilni nalog, naj v 15 dneh od vročitve naloga plača dolžno takso. Takso vplača taksni zavezanec na prehodni podračun, določen za plačevanje sodnih taks sodišča, od katerega se zahteva oprava posameznega dejanja ali vodenje postopka (drugi odstavek 6. člena ZST-1). Pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka (6. b člen ZST-1).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, v vsakem posamičnem obravnavanem primeru, temelji na pravilni in obrazloženi ugotovitvi, da denarni zneski taks za tožbe niso bili prejeti v dobro prehodnega podračuna sodišča v 15–dnevnem roku, določenem v prvem odstavku 34. člena ZST-1, niti v nadaljnjih treh delovnih dneh (v roku iz 6. b člena ZST-1). Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz vročilnic v spisu izhaja, da so bili tožnikovemu pooblaščencu plačilni nalogi za plačilo takse za tožbe vročeni dne 28. 2. 2008. 15–dnevni rok iz 34. člena ZST-1 za plačilo zahtevane sodne takse se je torej iztekel 15. 3. 2011, nadaljnji trije delovni dnevi iz 6. b člena ZST-1 pa so se iztekli 18. 3. 2011 in do takrat plačilo ni bilo prejeto na prehodni podračun sodišča, določen za plačevanje sodnih taks. Iz izpiskov plačilnega prometa sodišča, ki se nahajajo v spisih, izhaja, da je tožeča stranka dolžno takso v vsakem posamičnem obravnavanem primeru nakazala 29. 3. 2011, torej po izteku (zgoraj že pojasnjenih) rokov za njeno plačilo. Ker pa pravne posledice neplačila sodne takse nastanejo že z iztekom rokov za njihovo plačilo, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je tožeča stranka zahtevano takso plačala kasneje, po izteku rokov, torej prepozno.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da izpodbijani sklepi niso obrazloženi.

10. Ker po določbi tretjega odstavka 6. člena ZST-1 taksni zavezanec ni dolžan dostavljati sodišču nikakršnih dokazil o plačilu, je jasno, da prvostopenjsko sodišče podatke o plačilu pridobi samo, z vpogledom v lastne evidence oziroma plačilni promet, zaradi česar dodatna obrazložitev s strani prvostopenjskega sodišča v zvezi s pridobivanjem teh podatkov ni potrebna.

11. Prvostopenjsko sodišče se v izpodbijanih sklepih tudi ni bilo dolžno opredeljevati do okoliščin v zvezi z oprostitvijo, odlogom ali obročnem plačilu sodnih taks, ker sodišče o tem odloča (le) na predlog stranke (prvi odstavek 12. člena ZST-1), takšnih predlogov pa, kot izhaja iz spisov, tožeča stranka v postopkih ni podala, niti tega ne zatrjuje.

12. Z določbo 105. a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) se po presoji Vrhovnega sodišča ne posega v ustavne pravice tožeče stranke do sodnega varstva, pravnega sredstva in enakega varstva pravic, kot to zatrjuje pritožba. Ustavno sodišče se je v zvezi s plačilom sodne takse za tožbo kot procesno predpostavko že izreklo (odločba U-I-255/99 z dne 16. 11. 1999), da takšna omejitev sama po sebi ne pomeni nedopustnega omejevanja dostopa do sodnega varstva, pod pogojem, da je osebam s slabim premoženjskim stanjem zagotovljena možnost taksne oprostitve. Takšno možnost pa je tožeča stranka skladno z določbami ZST-1 tudi imela. Tožba v upravnem sporu v zvezi z upravnim aktom ni pravno sredstvo, zato pravica do pravnega sredstva z navedeno določbo ne more biti kršena. Pritožbeni ugovori glede kršitve pravice do enakega varstva pravic pa so pavšalni in nekonkretizirani, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbe na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijane sklepe.