Jedro

Če je bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno, da delavcu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina v višini 24 povprečnih plač, ki jih je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, ni mogoče v osnovo šteti tudi prejemke, ki jih je delavec v tem obdobju prejel iz naslova delitve dobička po 37. členu SKPG-90.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 48.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1991 dalje do plačila, se zavrne kot neutemeljen.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka."

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ugodilo tožbenemu zahtevku, navedenem v izreku te sodbe in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 27.540,00 SIT od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je sodišče prve stopnje sklenilo, da se delni umik tožbe tožeče stranke v višini 6.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi vzame na znanje in je v tem delu postopek končan.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; smiselno tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je šlo pri izplačilu delavcem po sklepu delavskega sveta z dne 28.8.1991 za poračun osebnega dohodka oziroma za razliko pri osebnem dohodku, kot je to predvideno v 20. členu Pravilnika o osebnih dohodkih in drugih prejemkih. Sporni sklep delavskega sveta se res ne sklicuje na določila navedenega pravilnika, vendar tudi ne na kolektivno pogodbo. Pri tem sodišče prve stopnje pravno obrazlaga, da se v primeru, ko obstoji več ravni splošnih pravnih aktov, v tem primeru kolektivna pogodba in pravilnik, uporabi najnižji splošni akt, ki je tudi najbolj konkreten. Po mnenju sodišča prve stopnje je to dodaten argument, da je tožena stranka pri spornem izplačilu imela v mislih navedeno določilo pravilnika in ne 37. člen SKPG. Sodišče je zato v osnovo za izračun višine odpravnine vštelo sporni znesek kot poračun, vendar le tisti del, ki je bil izplačan za zadnje tri mesece pred uveljavitvijo pravice do odpravnine.

Pritožba tožene stranke glede navedenega uveljavlja, da je tožena stranka razporedila dobiček za leto 1990 v smislu SKPG; tako je v svojem sklepu z dne 26.2.1991 razporedila dobiček in sicer del za družbeni kapital, del za nerazporejen dobiček, del za bruto osebni dohodek iz dobička in del za skupno porabo. Po stališču tožene stranke je nesporno tudi za sodišče, da je tožena stranka pri tem opravila delitev sredstev iz dobička. Tožena stranka je dne 28.8.1991 sprejela le še sklep, da se tudi del nerazporejenega dobička izplača delavcu, kot osebni dohodek iz dobička. Zato pritožba meni, da se v skladu s stališčem višjega sodišča izplačilo dobička ne more upoštevati pri višini osebnega dohodka v smislu takrat veljavne 4. točke 38. člena SKPG. Navaja tudi, da sam termin "izplačilo osebnega dohodka" ne more služiti kot dodaten dokaz, da gre dejansko za poračun, kot zmotno navaja sodišče v obrazložitvi. Za grobo napako pri izrazoslovju gre dejansko pri besedilu sklepa št. 379/23, z dne 29.8.1991, kjer je resnično navedeno, da se nerazporejeni dobiček iz leta 1990 razporedi na izplačilo poračuna za osebne dohodke delavcev, kar je tožena stranka že večkrat navedla, da gre pri oblikovanju besedila za dediščino izrazoslovja iz zakona o združenem delu.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da je pritožba utemeljena. Iz vabila za 39. korespondenčno sejo delavskega sveta z dne 28.8.1991 (priloga A1) izhaja, da je delavski svet obravnaval razporeditev nerazporejenega dobička za leto 1990; v obrazložitvi tega predloga je zapisano, da so po zaključnem računu za leto 1990 pustili nerazporejen dobiček v višini 3.472.376,60 SIT z namenom, da ga v skladu s poslovno politiko in zakonom o računovodstvu porabijo za enega izmed možnih namenov, skladno z zakonom v letu 1991. Navajajo, da je v pripravi sprememba zakona o davkih, v katerem je predvidena večja obdavčitev osebnih dohodkov.

Zato so ocenili za primerno, da se izplačilo izvrši v tem mesecu, saj so s sklepom delavskega sveta 38. seje 2.600.000,00 din razporedili na stanovanjski sklad in so predlagali, da se ostanek v znesku 872.276,00 din razporedi na osebne dohodke. Iz priloge A2 "glasovnica" izhaja, da je bil predlagan sklep, da se nerazporejen dobiček iz leta 1990 v višini 872.276,60 SIT razporedi za izplačilo poračuna za osebne dohodke delavcev in sredstva izplačajo delavcem, proporcionalno izplačanim osebnim dohodkom v obdobju I-VII/91. Sicer iz navedenih listin izhaja, skladno z zatrjevanjem tožene stranke, da je šlo za razdelitev ustreznega dela dobička med delavce, kot je to določeno s 37. členom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Sam pojem "poračun" osebnega dohodka bi pomenil, da delavci svojih mesečnih prejemkov v preteklem letu niso dobivali v višini, kot bi jih lahko po svojih samoupravnih splošnih aktih, ampak manj, zaradi česar bi naknadno prišlo do poračuna premalo izplačanega osebnega dohodka. Tega ne zatrjuje nobena stranka v postopku, tudi ne tožeča stranka. Pod predpostavko, da so delavci dobivali svoje mesečne prejemke v skladu s splošnimi akti, ni moglo iti za nič drugega, kot za delitev dobička, kar zatrjuje tožena stranka. Zato vztrajanje, kot tožena stranka pravi, na napačno zapisanem pojmu "poračuna", ni utemeljeno, ker po vsebini ni šlo za poračun.

Po 27. členu Pravilnika o osebnih dohodkih in drugih prejemkih pa je za višino odpravnine upošteval povprečni izplačani mesečni čisti dohodek delavca v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo pravice do odpravnine. Razdelitev sredstev za osebne dohodke po 20. členu istega pravilnika je delitev sredstev iz dobička sicer 80 % po kriterijih sorazmerno osebnim dohodkom delavcev, 20 % pa po kriterijih, ki jih naprej določi direktor. To pomeni, da ta osebni dohodek iz dobička ne pomeni mesečnih prejemkov osebnega dohodka, kot ga določa isti pravilnik v 27. členu, ki je podlaga za izračun osnove za odpravnino.

Ob pravilni uporabi navedenega materialnega prava je bilo treba pritožbi ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz gornjega izreka.

Zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, zaradi česar tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka na prvi stopnji, medtem ko stroškov postopka na drugi stopnji stranke niso zaznamovale.