Jedro

Tožeča stranka je v tožbi navedla le skupno vrednost spornega(ih) predmeta(ov) 228.022,07 EUR. Zato prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, da bi po delnem umiku tožbe na ugotovitev obstoja terjatve v višini 2.733.022,07 EUR ter ločitvene pravice za znesek v višini 2.600.000,00 EUR na dolžnikovih zalogah, samo določilo vrednost spornega predmeta za zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 95.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse naslovnega sodišča opr. št. XI Pg 5852/2011 z dne 21. 2. 2012. 2. Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njenemu ugovoru zoper plačilni nalog ugodi, plačilni nalog XI Pg 5852/2011 z dne 21. 2. 2012 razveljavi in odmeri sodno takso za redni postopek v tej zadevi glede na sporni znesek 95.000,00 EUR, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je s plačilnim nalogom XI Pg 5852/2011 z dne 21. 2. 2012 tožeči stranki naložilo plačilo takse za redni postopek po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah – ZST-1, v znesku 3.225,00 EUR, glede na vrednost spornega predmeta 228.022,07 EUR, ki ga je tožeča stranka navedla v tožbi. Ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog, v katerem je zatrjevala, da bi prvostopenjsko sodišče moralo pri odmeri takse kot vrednost spornega predmeta upoštevati znesek 95.000,00 EUR, glede na to, da je po delnem umiku tožbe zahtevala le še ugotovitev obstoja prerekane terjatve v navedeni višini, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da prvotna vrednost ostane podlaga za plačilo takse ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni. Pri tem se je sklicevalo na določbo prvega odstavka 32. člena ZST-1. 5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 2.733.022,07 EUR ter ločitvene pravice za znesek 2.600.000,00 EUR na dolžnikovih zalogah ter na ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 95.000,00 EUR. Kot vrednost spornega predmeta je v tožbi navedla znesek 228.022,07 EUR.

6. Tožeča stranka je v tožbi postavila dva zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve in tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja ločitvene pravice. Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 2.733.022,07 EUR z obrestmi je temeljila na pogodbah o dobavi zalog tožeči stranki ter opravljenih storitev prevozov. Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 95.000,00 EUR pa je temeljila na poroštveni pogodbi, s katero je kot solidarni porok pristopila k obveznostim stečajnega dolžnika po Pogodbi o izdaji garancije št. 3067/36158/HL z dne 10. 2. 2009. Tožeča stranka je v tožbi navedla le skupno vrednost spornega(ih) predmeta(ov) 228.022,07 EUR. Zato prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, da bi po delnem umiku tožbe na ugotovitev obstoja terjatve v višini 2.733.022,07 EUR ter ločitvene pravice za znesek v višini 2.600.000,00 EUR na dolžnikovih zalogah, samo določilo vrednost spornega predmeta za zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 95.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno postopalo, ko je takso odmerilo na prvotno vrednost spornega predmeta, kot ga je določila tožeča stranka v tožbi in se pri tem utemeljeno sklicevalo na določbo prvega odstavka 32. člena ZST-1. 7. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora tožeče stranke zoper plačilni nalog se ob povedanem izkaže kot pravilna.

8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.