Jedro

Tožbeni argument, da določba petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP za "terjatve FURS, pravnomočne pred 26. 4. 2016", ne velja, po presoji sodišča ni pravilna. To določilo je bilo uveljavljeno z novelo ZFPPIPP-G, prehodna določba 32. člena novele pa je v tretjem odstavku izrecno predpisala aplikabilnost tega novega določila za postopke, uvedene po uveljavitvi ZFPPIPP-G. ZFPPIPP-G je začel veljati 26. 4. 2016, med strankama pa ni spora o tem, da je bil postopek PPP nad tožnikom uveden v letu 2018, kar je torej po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ delno ustavil postopek davčne izvršbe, ki je bil začet s sklepom z dne 21. 2. 2018, in sicer skupno za 3.809,26 EUR obveznosti, ki so bile plačane (1. točka izreka). Za preostali dolg po cit. sklepu pa je izvršbo nadaljeval, in sicer skupno za 225.174,58 EUR obveznosti, ki so razvidne iz preglednice, v kateri so popisani posamezni izvršilni naslovi (2. točka). V ostalem je odločil še o delni razveljavitvi opravljenih dejanj in o vzdržanju cit. sklepa v preostalem delu v veljavi (3. točka) ter o stroških (5. točka), z izpodbijanim sklepom pa je tudi nadomestil poprej izdani sklep o delni ustavitvi (4. točka).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ga je prvostopenjski davčni organ izdal v pritožbenem postopku vsled ugotovljenih pomanjkljivosti poprej izdanega sklepa o delni ustavitvi. Ker so bile obveznosti, za katere je bila nad tožnikom uvedena davčna izvršba, delno plačane, je bilo izvršbo treba delno ustaviti in v tem delu razveljaviti opravljena izvršilna dejanja, v preostalem pa z izvršbo nadaljevati za neporavnane obveznosti po stanju na dan 12. 10. 2020. 3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V svoji obrazložitvi kronološko opiše tek izvršilnega postopka in ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijanega sklepa ravnal pravilno in zakonito. Pri tem tožnik delni ustavitvi postopka niti ne oporeka, temveč le pavšalno nasprotuje obračunanim zamudnim obrestim. Glede ugovora, da bi terjatev upnika morala biti plačana kvečjemu pod pogoji potrjene poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju PPP), pa navedene, da se določba petega odstavka 221.b člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) uporablja tudi za tožnikov primer, saj se je postopek PPP nad njim začel 27. 2. 2019. To določilo pa iz učinkovanja PPPP izvzema terjatve za plačilo davkov. V konkretni zadevi se tožnika terja za obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju NUSZ), kar spada med terjatve, za katere PPPP ne učinkuje.

4. Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter samo odloči v zadevi v sporu polne jurisdikcije. Navaja, da je v postopku PPP predložil posodobljen seznam terjatev, v katerem je navedena tudi terjatev FURS, glede česar ni bilo nobene pritožbe, PPP pa je bila 1. 7. 2019 potrjena in je 24. 7. 2019 postala tudi pravnomočna, kar pri izdaji izpodbijanega sklepa ni bilo upoštevano. Tožnik vztraja pri vseh svojih pritožbenih razlogih in poleg navedb v pritožbi navaja še, da 221.b člen ZFPPIPP jasno pravi, da PPP učinkuje le na v posodobljenem seznamu terjatev navedene terjatve. Nesporno pa je, da je bila FURSova terjatev na ta seznam uvrščena. Za terjatve FURS, pravnomočne pred 26. 4. 2016, namreč določba petega odstavka cit. člena ne more veljati. Poleg tega sporne terjatve tudi niso nastale na podlagi davčnega postopka. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na vpogled v Ajpes glede posodobljenega seznama terjatev v PPP in izpodbijani sklep, tožbi pa med drugim priloži tudi svojo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

5. Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svojih razlogih ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da peti odstavek cit. člena omejuje učinek potrjene PPP in izključuje njen učinek na terjatve za plačilo davkov, kot jih ureja zakon, ki ureja davčni postopek. Mednje pa sodijo tudi sporne terjatve. Omejitve glede učinkovanja PPP so kogentne in ima sklep o potrditvi PPP lahko učinek le v teh okvirih. Ugovarja tudi, da tožnik ni pojasnil, zakaj naj sporne terjatve ne bi nastale na podlagi davčnega postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma zavrača sklicevanje tožnika na njegove pritožbene razloge in navedbe. V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče, da ni mogoče upoštevati sklicevanja na navedbe v pritožbi v upravnem postopku, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, njeno utemeljenost pa sodišče presoja le na podlagi v njej konkretiziranih kršitev oziroma tožbenih navedb, in zato ne zadostuje sklicevanje na druge vloge.1

8. Tožbeni argument, da določba petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP za "terjatve FURS, pravnomočne pred 26. 4. 2016", ne velja, po presoji sodišča ni pravilna. To določilo je bilo uveljavljeno z novelo ZFPPIPP-G, prehodna določba 32. člena novele pa je v tretjem odstavku izrecno predpisala aplikabilnost tega novega določila za postopke, uvedene po uveljavitvi ZFPPIPP-G. ZFPPIPP-G je začel veljati 26. 4. 2016, med strankama pa ni spora o tem, da je bil postopek PPP nad tožnikom uveden v letu 2018, kar je torej po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G. Pravilnost tega stališča v konkretnem primeru izhaja tudi iz tega, da tožnik s tožbo izpodbijanemu sklepu ne nasprotuje konkretno glede 1. točke njegovega izreka (v kateri je davčni organ odločil o delni ustavitvi izvršbe zaradi delnega plačila tožnikovih spornih obveznosti).

9. Z določilom petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP pa se je v PPP dalo privilegiran status davčnim obveznostim. Terjatve za plačilo davkov so bile namreč izvzete iz učinkov PPP. Da v konkretnem primeru tožnikove obveznosti, ki so navedene v preglednici v 2. točki izpodbijanega sklepa (tj. obveznosti po DDV-O obračunih za drugo četrtletje 2013 in tretje četrtletje 2015 ter po odmeri NUSZ za leto 2013), ne bi sodile med obveznosti za plačilo davkov, kot jih določa zakon, ki ureja davčni postopek, pa sodišče, ob odsotnosti konkretizacije tožbenih navedb o nasprotnem, ne dvomi. Davek je po Zakonu o davčnem postopku namreč vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske unije ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju, prav tako pa se tudi obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, ob odsotnosti drugačnih določil štejejo za davek (drugi in četrti odstavek cit. člena). Tako tudi po presoji sodišča v to kategorijo na prvi pogled očitno sodijo omenjene tožnikove neporavnane obveznosti skupaj s pripadki.

10. Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je neutemeljena. O zadevi je bilo moč odločiti brez glavne obravnave, po prvem odstavku 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantno dejansko stanje (da tožnik obveznosti, ki so naštete v 2. točki izpodbijanega sklepa ni plačal, ter kdaj je bil nad njim uveden postopek PPP) ni sporno, med strankama so bila sporna le vprašanja, ki se tičejo uporabe prava.

11. Tožnik povrnitve stroškov postopka ni zahteval. 1 Prim. VSRS sodba in sklep I Up 476/2013 z dne 5. 2., 2015, tč. 32.