Jedro

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v L., podružnice v Republiki Sloveniji pa tudi nima ter da se je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, opravljalo v tujini, utemeljujejo odločitev, da ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v konkretni zadevi, zato je opravljena pravdna dejanja razveljavilo in tožbo zavrglo.

Zoper ta sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi poudarja, da sta se tožena stranka in sindikat pomorščakov tožene stranke v kolektivnih pogodbah, ki so bile sklenjene po letu 1991 dogovorila, da se medsebojne pravice in obveznosti uredijo na podlagi zakona in na podlagi splošne kolektivne pogodbe, ki velja za gospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da sta se dogovorili tudi za uporabo slovenskega prava. V pogodbah pa sta se tudi dogovorili, da bo vse spore, do katerih bi prišlo pri uresničevanju določil kolektivne pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi, reševalo pristojno sodišče v K. Tožena stranka je v 100% lasti S. d.o.o. in ima dejanski sedež v P., kjer na naslovu S. deluje tudi uprava in vse strokovne službe. Zato tožena stranka tudi ni ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje; da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v L., podružnice v Republiki Sloveniji pa tudi nima ter da se je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval opravljalo v tujini, utemeljujejo odločitev, da ni podana sodna pristojnost slovenskega sodišča. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ureja pristojnost sodišča Republike Slovenije v sporih z mednarodnim elementom v 29.členu. Po tej določbi je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če take izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora ni, pa je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Iz določb o krajevni pristojnosti (4.tč. 2.poglavja ZPP) za obravnavani primer ne izhaja krajevna pristojnost slovenskega sodišča. Tudi z mednarodno pogodbo pristojnost slovenskega sodišča za sojenje v tovrstnih sporih ni določena.

V času nastanka spornega razmerja je bil v veljavi Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Ur.l.SFRJ št. 43/82,72/82), ki se je do uveljavitve Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99) uporabljal kot predpis Republike Slovenije. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, naveznih okoliščin za pristojnost slovenskega sodišča po tem zakonu ni. Ker pa sta se po 2.odst. 49.čl. ZUKZ stranki lahko sporazumeli o pristojnosti sodišča republike Slovenije le v primeru, če je vsaj ena državljan Republike Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, v obravnavanem primeru tudi do pravno veljavnega sporazuma o pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji ni moglo priti, saj nobena od strank ni državljan Republike Slovenije, niti nima sedeža v Republiki Sloveniji. To pa tudi pomeni, da v takšnem primeru ni dovoljen niti tako imenovani tihi sporazum o pristojnosti Republike Slovenije (tiha prorogacija), do katere bi sicer v obravnavanem primeru prišlo, ker tožena stranka v odgovoru na tožbo ni ugovarjala pristojnosti sodišča Republike Slovenije. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.