Jedro

Iz tožbe ni mogoče razbrati, da bi katera koli okoliščina iz 6. ali 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, na kateri se sicer tožnik v tožbi pavšalno sklicuje, lahko prišla v poštev v konkretnem primeru. Tožnik le na splošno zatrjuje, da so razlogi za odvzem njegove poslovne sposobnosti: psihično in ekonomsko nasilje države in njegova duševna in socialna stiska ter zmotno meni, da je ugotovitev tožene stranke, da mu je bila odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, nepravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 16. 3. 2023. 2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidna ugotovitev tožene stranke, da je tožnik zaprosil za nujno ali izjemno BPP za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in revizije, zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 306/2022 z dne 22. 2. 2023. 3. V nadaljevanju je tožena stranka skladno s prvim odstavkom 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) in 20. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) presojala, ali je tožnik glede na svoj materialni položaj upravičen do BPP. Po vpogledu v priloge A in D upravnega spisa in pregledu podatkov, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti, je ugotovila, da se tožnik v skladu z enajstim odstavkom 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS) šteje za samsko osebo, da je upokojen in da je njegov dohodek v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje znašal 3.334,47 EUR (pokojnina iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v povprečni mesečni višini 1.111,49 EUR). Glede na navedeno je zaključila, da je njegov povprečni mesečni dohodek v znesku 1.111,49 EUR v času ugotavljanja upravičenosti do BPP, presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (843,78 EUR), kar pomeni, da tožnik na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP.

4. Nadalje je tožena stranka pojasnila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za odobritev nujne BPP na podlagi 36. člena ZBPP, saj zaradi odločanja o njegovi prošnji za BPP ne bi zamudil roka za vložitev pritožbe na ESČP in revizije zoper omenjeno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in s tem izgubil pravico opraviti ta dejanja.

5. Glede na to, da je bila prosilcu na podlagi pravnomočne odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 delno odvzeta poslovna sposobnost za vsa dejanja, povezana s sodnimi, upravnimi in drugimi postopki, in sicer zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, je tožena stranka ugotovila tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev izjemne BPP iz 6. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. V zvezi s tem se je sklicevala na sodbo tega sodišča opr. št. I U 270/2021 z dne 20. 4. 2021. Po povedanem je prosilčevo prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

_Povzetek bistvenih tožbenih navedb_

6. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da zavrnjeni prošnji ugodi, oziroma podredno izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Toženi stranki očita, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni upoštevala določb 9. člena in četrtega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Iz tega razloga in zato ker ni vpogledala v spis št. Ps 1545/2000, naj bi napačno ugotovila dejansko stanje. Tožnik pojasnjuje, da je iz omenjenega spisa razvidno, da je od leta 2000 naprej zaradi mejno psihotičnega stanja delovni invalid. Iz tega in drugih spisov tožene stranke izhaja, da je leta 1995 psihično zbolel zaradi vsesplošnega psihičnega in ekonomskega nasilništva družine in države in posledično izgubil procesno in pravdno sposobnost. Zato je ugotovitev tožene stranke, da mu je bila poslovna sposobnost odvzeta zaradi vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, nepravilna, žaljiva in zlonamerna. V dokaz tega predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje psihiatra A. A. Navaja, da je toženi stranki že od uveljavitve ZBPP dalje znano, da izpolnjuje okoliščine iz 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP.

_Povzetek bistvenih navedb tožene stranke_

8. Tožena stranka je sodišču skladno z 38. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) poslala upravne spise in odgovorila na tožbo. V odgovoru na tožbo predvsem ponavlja v izpodbijani odločbi sprejeta stališča. Dodatno navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odobritev nujne BPP - zaradi odločanja o njegovi prošnji vloženi dne 16. 3. 2023 ne bi zamudil niti štirimesečnega roka za vložitev pritožbe na ESČP zoper sklep Ustavnega sodišča št. Up-451/22-8 z dne 23. 2. 2023, ki ga je prejel dne 28. 2. 2023, niti tridesetdnevnega roka za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper omenjeno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki jo je prejel dne 13. 3. 2023. Nasprotuje tožnikovim splošnim trditvam, da je za odvzem njegove poslovne sposobnosti in posledično duševno in socialno stisko krivo psihično in ekonomsko nasilje družine in države. Poudarja, da v upravnem sporu ni mogoče spreminjati pravnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodni odločbi II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012 v zvezi s sodno odločbo N 53/2011 z dne 18. 5. 2012. Ponovno pojasnjuje, da je bila tožniku na podlagi omenjenih sodnih odločb delno odvzeta poslovna sposobnost za vsa dejanja povezana s sodnimi, upravnimi in drugimi postopki, zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, zaradi po 6. alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP ne izpolnjuje pogoja za dodelitev izjemne BPP. Poleg vsega navedenega pa tožena stranka poudarja, da tožnik v prošnji ni z ničemer opredelil svoje materialne ogroženosti, ki je pogoj za dodelitev BPP iz 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Zato tožbene navedbe in predlagani dokazi v zvezi s tem predstavljajo tožbene novote, glede katerih je tožnik prekludiran.

_Presoja sodišča_

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne ali izredne BPP.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

12. Med strankama ni sporno, da tožnik presega postavljeno finančno mejo dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma materialnega položaja prosilca, kar po določilu 13. člena ZBPP izključuje možnost pridobitve pravice do redne BPP, saj tožnik v tožbi temu niti ne oporeka1. Ravno tako ne oporeka ugotovljenim dejstvom v zvezi z uporabo določila 36. člena ZBPP o nujni BPP oziroma ne navaja, da bi tožena stranka to določbo nepravilno uporabila. Sporno med strankama pa je, ali je tožnik upravičen do izjemne BPP na podlagi 6. oziroma 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP.

13. Skladno s prvim odstavkom 22. člena ZBPP se izjemna BPP dodeli ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, in sicer tudi v primeru, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Po določilu drugega odstavka 22. člena ZBPP se izjemna BPP pod pogoji iz prvega odstavka dodeli v primerih, ki so našteti v sedmih alinejah. Iz 6. alineje izhaja, da se ta dodeli, če gre za prosilca, ki mu je bil za zastopanje v sodnem postopku dodeljen skrbnik za posebni primer, ali za prosilca, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, razen če je bila prosilcu poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Glede na določbo 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP se BPP dodeli tudi v drugih primerih iz razlogov, na katere prosilec in njegovi družinski člani niso mogli oziroma ne morejo vplivati in zaradi katerih so se znašli v položaju materialne ogroženosti.

14. Tožnik ima načeloma prav, da mora tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, skladno z načelom zaslišanja stranke iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP v ugotovitvenem postopku na podlagi četrtega odstavka 146. člena ZUP, prosilcu dati možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Vendar pa ta pomanjkljivost v vodenju postopka pred organom za brezplačno pravno pomoč v konkretni zadevi, po prepričanju sodišča, ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke2. Skladno z 2. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) vežejo pravnomočne odločbe sodne veje oblasti sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije, kar pomeni, da so nanje vezani tudi upravni organi3. Njihovo spoštovanje pa je vsebovano tudi v načelu pravne države iz določbe 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Tožena stranka je torej pravilno upoštevala pravnomočni sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012. To pa pomeni, da četudi bi tožena stranka v zvezi z ugotovljenimi (pravnimi) dejstvi in okoliščinami tožniku dala možnost, da se o njih izreče, to na izpodbijano odločbo ne bi moglo vplivati.

15. Tožena stranka ima prav, da zaradi varstva pravnomočnosti (158. člen URS) ni mogoče z izvajanjem dokazov v upravnih (in sodnih postopkih) spremeniti pravnomočnih odločitev sodne veje oblasti, saj postopki pred upravnimi organi temu niso namenjeni. Sodne odločbe je mogoče spremeniti, razveljaviti ali odpraviti le z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih za določeno sodno odločbo določa zakon4. Zato so neutemeljeni tudi tožnikovi očitki, da je tožena stranka zaradi očitanih procesnih kršitev in zato, ker ni vpogledala v spis št. Ps 1545/2000, napačno ugotovila dejansko stanje. Toženo stranko skladno z omenjenim 2. členom ZS veže le upoštevana pravnomočna sodna odločba, ne pa zgoraj navedeni spis.

16. Sodišče dodatno pojasnjuje, da iz tožbe ni mogoče razbrati, da bi katera koli okoliščina iz 6. ali 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP, na kateri se sicer tožnik v tožbi pavšalno sklicuje, lahko prišla v poštev v konkretnem primeru. Neobstoj okoliščin za dodelitev izjemne BPP na podlagi 6. alineje je tožena stranka v izpodbijani odločbi jasno in konkretno obrazložila, z njeno obrazložitvijo pa sodišče soglaša. Tožnik le na splošno zatrjuje, da so razlogi za odvzem njegove poslovne sposobnosti: psihično in ekonomsko nasilje države in njegova duševna in socialna stiska ter zmotno meni, da je ugotovitev tožene stranke, da mu je bila odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, nepravilna. V zvezi s tem predlaga izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem in zaslišanjem psihiatra A. A. ter vpogledom v spis št. Ps 1545/2000. 17. Upoštevaje 158. člen URS z dokaznimi sredstvi v tem upravnem sporu ni mogoče spreminjati pravnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočnih sodnih odločbah (konkretno v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012), zato sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in psihiatra A. A. Do razloga za delni odvzem poslovne sposobnosti tožnika se je v primerljivih sporih že izreklo na način, da je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost zaradi vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih5. 18. Tožena stranka pravilno opozarja na to, da tožnik v prošnji ni z ničemer opredelil svoje materialne ogroženosti, ki je pogoj za dodelitev BPP iz 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Sodišče ji pritrjuje, da je treba njegove (sicer pavšalne6) tožbene navedbe zavrniti kot nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1). Nova dejstva in novi dokazi se v skladu s to zakonsko določbo namreč upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik je omenjena dejstva prvič (pavšalno) navedel šele v tožbi, tako da jih tožena stranka v postopku odločanja o njegovi prošnji za dodelitev BPP ni mogla upoštevati. Glede na to, da tožnik v tožbi ni pojasnil zakaj omenjenih dejstev ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, jih tudi sodišče ne more presojati. Iz istega razloga ne more upoštevati niti zapisnika tožnikovega zaslišanja v zadevi opr. št. I U 398/2021 z dne 19. 5. 2021, ki ga je tožnik predložil v namen dokazovanja omenjene nedovoljene tožbene novote.

19. Iz navedenih razlogov sodišče ocenjuje, da procesna napaka tožene stranke glede odsotnosti razčiščevanja pogojev za izjemno BPP v zvezi s 5. točko tretjega odstavka oziroma četrtim odstavkom 146. člena ZUP, v konkretnem primeru ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.

20. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21. Dejansko stanje glede pravno relevantnih okoliščin iz 6. ali 7. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP ni bilo sporno, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Pri tem je upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi pri odločanju o opravi glavne obravnave upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku7. V predmetni zadevi je bilo namreč mogoče odločiti na podlagi podatkov v spisu in je predmet spora le pravna opredelitev razloga za delni odvzem tožnikove poslovne sposobnosti, ki izvira iz pravnomočne sodne odločbe8. Zato pravilnosti dejstev ali verodostojnost navedb, kakor tudi, da bi sodišče pridobilo neposredni vtis ali da bi moralo kar koli v zvezi s tem razčiščevati na javni glavni obravnavi, ni bilo potrebno9. Glede na obveznost sojenja na javni glavni obravnavi v številnih drugih nujnih zadevah, sodišče ocenjuje, da je zaradi zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku v številnih drugih zadevah poseg v tožnikovo pravico iz 23. in 24. člena URS v tem primeru sorazmeren10. 1 Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). 2 V zvezi s tem prim. sodbo tega sodišča opr. št. I U 1589/2021 z dne 24. 11. 2021. 3 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 699/2001 z dne 19. 7. 2001. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 230/2003 z dne 16. 3. 2005. 5 Npr. v sodb št. I U 1589/2021 z dne 24. 11. 2021 in I U 270/2021-3 z dne 20. 4. 2021. 6 Tožnik v zvezi s tem le navaja, da so toženi stranki te okoliščine znane, kar pomeni, da niti v tožbi (čeprav prepozno) z ničemer ne opredeljuje svoje materialne ogroženosti. 7 glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler- Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 8 glej Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal z dne 6. 11. 2018, odst. 190, točki a.) in b.). 9 prav tam odst. 191, točki a.), b.) in c.). 10 glej sodbo tega sodišča opr. št. I U 1589/2021 z dne 24. 11. 2021.