Jedro

V obravnavanem primeru ni podana vzročna zveza med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in nepridobitvijo lastniškega certifikata. Pogoj za pridobitev lastniškega certifikata je bil namreč vezan na državljanstvo in ne na stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Iz istega razloga tudi ni najti vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in izgubo pravice do odkupa stanovanja. Ker tožnica ni izkazala verjetnega izgleda za uspeh s tožbo, je tožena stranka zavrnila njeno prošnjo za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 1690/2017 z dne 19. 2. 2019, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosilke A.A., v tem upravnem sporu tožnice, zavrne kot neutemeljena.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnica 16. 6. 2017 vložila prošnjo za dodelitev BPP v zvezi s tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Tožena stranka pojasnjuje, da je bilo o prošnji prosilke že odločeno z odločbo tožene stranke, št. Bpp 1033/2017 z dne 19. 6. 2017, ki je bila s sodbo tukajšnjega oddelka Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. IV U 128/2017-8 z dne 20. 9. 2017 (pravilno 27. 9. 2017), odpravljena in je bila zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek z ugotovitvami sodišča, ki jih je tožena stranka upoštevala pri ponovnem odločanju.

3. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica v zadevi, v kateri je zaprosila za BPP, pri Okrajnem sodišču ... vložila tožbo, v kateri zatrjuje, da je bila zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva prikrajšana za pridobitev lastniškega certifikata in za pravico do odkupa stanovanja po t. i. Jazbinškovem zakonu. Z odločbo Upravne enote ... z dne 1. 12. 2014 ji je bila priznana pavšalna odškodnina za škodo, ki ji je bila povzročena z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 26. 2. 1996, v višini 2.350,00 EUR. Tožena stranka ocenjuje, da v obravnavanem primeru ni podana vzročna zveza med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in nepridobitvijo lastniškega certifikata. Pogoj za pridobitev lastniškega certifikata je bil namreč vezan na državljanstvo in ne na stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Iz istega razloga tudi ni najti vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in izgubo pravice do odkupa stanovanja. Ker tožnica ni izkazala verjetnega izgleda za uspeh s tožbo, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, pri tem pa ni presojala, ali prosilka izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

4. Tožena stranka je v obravnavani zadevi izdala tudi sklep, št. Bpp 1615/2017 z dne 19. 2. 2019, ki ga tožnica prav tako izpodbija s predmetno tožbo. Tožena stranka je z navedenim sklepom kot nedovoljeno zavrgla prošnjo za BPP tožnice z dne 28. 9. 2017. V obrazložitvi svoje odločitve ugotavlja, da je prosilka dne 28. 9. 2017 vložila prošnjo za BPP, v kateri je navedla, da prosi za pomoč v pravdnem postopku, ki je v teku zaradi uveljavitve škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Tožena stranka je pri pregledu zadeve ugotovila, da je tožnica v zvezi z uveljavljanjem zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije že vložila prošnjo za BPP, ki je bila z odločbo tožene stranke, št. Bpp 1690/2017 z dne 19. 2. 2019, zavrnjena. Ker prosilka s predmetno prošnjo uveljavlja isti zahtevek, torej zahtevek, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje, kot ga je uveljavljala v zadevi Bpp 1690/2017, je tožena stranka glede tožničine prošnje z dne 28. 9. 2017 odločila tako, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Najprej navaja, da je tožena stranka ravnala arbitrarno in protizakonito že s samim odlašanjem z izdajo odločbe o BPP, ker tožnica leto in pol po dopolnitvi prošnje od tožene stranke ni dobila nobenega odgovora oziroma odločitve glede dodelitve BPP. Dejstvo, da izpodbijana odločba ni bila izdana niti do razpisa glavne obravnave v pravdi, za katero je tožnica zaprosila za BPP, močno posega v tožničino pravico do enakosti pred zakonom in pravico do sodnega varstva.

6. Tožnica v povezavi s tožbenimi zatrjevanji glede odlašanja z izdajo odločbe navaja, da je ravnanje tožene stranke, ko je o BPP odločila šele po opravljenem naroku za glavno obravnavo v pravdi, povsem nedopustno. Ker ima tožena stranka pravico do vpogleda v spis zadeve, glede katere dodeljuje BPP, je potek časa v sodnem postopku ključen pri odločitvi, katere zadeve imajo izgled za uspešnost v postopku. V obravnavani zadevi je bil že opravljen narok za glavno obravnavo, tožena stranka pa je imela dovolj časa za odločitev o BPP pred narokom. Praksa, da bi organi, ki odločajo o dodelitvi BPP prosilcem, čakali na zaključek dokaznega postopka in nato na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja retroaktivno ugotovili, da prosilci niso izpolnili vsebinskega pogoja realnih izgledov za uspeh v postopku, za katerega potrebujejo BPP, je po tožničinem stališču povsem v nasprotju z nameni, cilji in osnovnimi načeli sistema BPP.

7. Tožnica v tožbi navaja tudi, da je izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju, ker iz izreka izhaja, da se prošnja za BPP tožnice zavrne, v četrtem (pravilno v šestem) odstavku pa je zapisano, da je prošnja utemeljena.

8. Nadaljnja tožbena navedba je v zatrjevanju napačnega zaključka tožene stranke, da ni podan vsebinski kriterij za dodelitev BPP po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožena stranka nima zakonske podlage v ZBPP, da bi podrobno opravila vsebinsko presojo verjetnosti uspeha v postopku, za udeležbo v katerem je prosilka zaprosila za BPP, ampak predstavlja meje tovrstnega preizkusa standard očitnosti. Tožnica v podkrepitev teh tožbenih trditev navaja tudi različno upravno sodno prakso. Glede obrazložitve razlogov, iz katerih je tožena stranka izpeljala zaključek, da niso podani pogoji iz 24. člena ZBPP, tožnica navaja, da so se položaji izbrisanih od primera do primera razlikovali in je treba v pravdah upoštevati vse možne scenarije, ki so doleteli posamezne izbrisane. Poleg tega je tožnica v pravdnem postopku navedla vrsto mednarodnopravnih pravil. Tožnica nasprotuje ugotavljanju predpostavk civilnega delikta, kar je storila tožena stranka v izpodbijani odločbi, in zaključuje, da v tej zadevi gotovi ni dosežen standard očitnosti glede nerazumnosti oziroma zelo nizke verjetnosti uspeha.

9. Tožnica iz previdnosti uveljavlja tudi sodno varstvo zoper odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, pri čemer kronološko in vsebinsko pojasnjuje izdajo aktov tožene stranke v zvezi s tem, in sicer odločbe, št. 1033/2017 z dne 19. 6. 2017, odločbe, št. 1690/2017 z dne 19. 2. 2019 in sklepa, št. Bpp 1615/2017 z dne 19. 2. 2019. Tožnica še opozarja, da odločba št. 1667/2017 ni imela niti pravnega pouka, zato tožnica podredno uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

10. Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo in sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, pri tem pa toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov predmetnega upravnega spora.

11. Tožena stranka je sodišču poslala upravna spisa. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

14. V obravnavani zadevi je tožena stranka enkrat že odločila o tožničini prošnji z dne 16. 6. 2017, s katero je zaprosila za dodelitev BPP v zadevi vložitve odškodninske tožbe proti Republiki Sloveniji po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji ter oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in za mediacijo. Tožena stranka je izdala odločbo, št. Bpp 1033/2017 z dne 19. 6. 2017, s katero je tožničini prošnji za BPP ugodila in ji odobrila nujno BPP v zvezi s plačilom odškodnine v obliki sestave in vložitve tožbe, v preostalem delu pa tožničino prošnjo za BPP kot neutemeljeno zavrnila. V upravnem sporu, ki ga je zoper navedeno odločbo sprožilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je bila izdana sodba, št. IV U 128/2017-8 z dne 27. 9. 2017, s katero je bilo tožbi ugodeno ter izpodbijana odločba odpravljena in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek. Nato je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožničino prošnjo za BPP z dne 16. 6. 2017 zavrnila kot neutemeljeno, izdala pa je tudi sklep, s katerim je tožničino prošnjo za BPP z dne 28. 9. 2017 zavrgla kot nedovoljeno.

15. Temeljni tožbeni očitek se nanaša na zatrjevanje tožnice, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno ugotovila neizpolnjevanje pogojev iz 24. člena ZBPP. Med strankama ni sporno, da je v primeru dodelitve nujne BPP treba presoditi, ali prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP (prvi odstavek 36. člena ZBPP), prosilčev materialni položaj pa se ugotavlja naknadno (četrti odstavek 36. člena ZBPP).

16. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožena stranka pri takšni odločitvi, ki jo je ustrezno obrazložila, sledila stališču sodišča, ki je odločalo v predhodnem upravnem sporu v zgoraj navedeni zadevi (IV U 128/2017), na katerega je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana. Sodišče je v obrazložitvi te sodbe ugotovilo, da je bila v zvezi z izbrisom tožnice iz registra stalnega prebivalstva že izdana odločba Upravne enote ..., s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica upravičena do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz stalnega prebivalstva, v višini 2.350,00 EUR. Pri tem zatrjevana višja škoda, kot je bila prosilki določena v upravnem postopku, ni izkazana, posledično pa ni izkazana razumnost in verjetnost izgleda za uspeh v sodnem postopku. Poleg tega je v obrazložitvi sodbe navedeno, da mora vsako dejansko stanje, ki povzroči zahtevo za povrnitev škode, vsebovati predpostavke škodljivega dejstva, nedopustne škode, vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo ter odgovornost. 17. Po presoji sodišča je tožena stranka (v skladu z navedenimi stališči iz sodbe) pravilno ugotovila, da ni podana vzročna zveza med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in nepridobitvijo lastniškega certifikata, pa tudi ne med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in izgubo pravice do odkupa stanovanja. Sodišče se strinja s tožbenimi zatrjevanji, da je treba pri ugotavljanju izpolnjevanja tega t. i. objektivnega pogoja uporabiti standard očitnosti, katerega vsebina je, da je že na prvi pogled možno zaznati, da prosilec pred sodiščem ne bo uspel s svojim zahtevkom. Tako je treba pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP v določeni meri opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve, pri čemer predstavlja obseg oziroma meje tega preizkusa že omenjeni standard očitnosti. Sodišče v nasprotju s tožnico ocenjuje, da je s takšno obrazložitvijo, kot jo je podala tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, glede na vsebino zadeve, zadoščeno tej zahtevi in je zaključek tožene stranke, da tožnica ni izkazala verjetnega izgleda za uspeh s predmetno tožbo, pravilen.

18. Sodišče ugotavlja, da tožbeni očitek o dolgotrajnosti odločanja o tožničini prošnji za dodelitev BPP ne vpliva na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Sodišče tožnici pojasnjuje, da relevantna zakonodaja v primeru molka organa predpisuje ustrezen postopek, katerega namen je v tem, da upravni organ v primernem roku izda odločbo. Tožnica se takšne zakonske možnosti ni poslužila, zato je neutemeljen očitek o zavlačevanju pri sprejemu predmetne odločitve in posledično o posegu v tožničino ustavno varovano pravico do enakosti pred zakonom in pravico do sodnega varstva.

19. V zvezi s tem tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo po opravi dokaznega postopka v pravdnem postopku, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Tožena stranka namreč v izpodbijani odločbi kot argumente za svojo odločitev ni navedla nobenega od dokazov, ki bi se izvajal v pravdi, zato izvajanje dokazov v pravdnem postopku ni imelo nobenega vpliva na sprejem izpodbijane odločitve.

20. Glede tožbenega očitka o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da gre za očitno pomoto, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost predmetne odločitve. Iz izreka te odločbe jasno izhaja, da se tožničina prošnja za dodelitev BPP kot neutemeljena zavrne, prav tako je takšna preostala (vsebinska) obrazložitev te odločbe, s čimer so pojasnjeni razlogi za sprejem takšne odločitve, razen šestega odstavka obrazložitve, v katerem je (očitno pomotoma) zapisano, da je prošnja utemeljena. Zato sodišče zavrača tožbeno zatrjevanje, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v medsebojnem nasprotju.

21. Tožnica zatrjuje še obstoj bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ki naj bi jo zagrešila tožena stranka s tem, da izpodbijana odločba ne vsebuje pravnega pouka, pri čemer tožnica očitno pomotoma navaja številko te odločbe (namesto pravilne št. 1690/2017 je navedena št. 1667/2017). Z vpogledom v vsebino izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba dejansko ne vsebuje pravnega pouka, kot to določa tretji odstavek 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 215. členom ZUP. Vendar pa tožnica v tožbi ni pojasnila, kako bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe, saj ne gre za katero od absolutno bistvenih kršitev določb upravnega postopka, določenih v drugem odstavku 237. člena ZUP, pri relativno bistvenih kršitvah določb postopka pa je treba zatrjevati in dokazati vpliv napačnega ravnanja upravnega organa po pravilih postopka na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Ker to ni bilo niti zatrjevano niti ne izhaja iz vsebine zadeve, saj je tožnica kljub izostanku pravnega pouka v zakonskem roku vložila predmetno tožbo in se je torej ravnala po veljavnih predpisih, sodišče takšne tožbene ugovore ocenjuje kot neutemeljene. Sodišče še pripominja, da tožnica od tožene stranke tudi ni zahtevala dopolnitve izpodbijane odločbe v smislu določitve ustreznega pravnega pouka, kot je to določeno v petem odstavku 215. člena ZUP.

22. Po presoji sodišča je bilo tudi ravnanje tožene stranke ob izdaji sklepa z dne 19. 2. 2019 pravilno, ker je bilo o tožničini prošnji za dodelitev BPP z dne 16. 6. 2017, ki je v dejanskem in pravnem pogledu identična s tožničino prošnjo za dodelitev BPP z dne 28. 9. 2017, že odločeno z izpodbijano odločbo. Tako je tožena stranka to svojo odločitev obrazložila s pravilnimi razlogi, na katere se sodišče v skladu z zgoraj navedeno določbo ZUS-1 v izogib ponavljanju sklicuje. Pri tem pa pripominja, da tožnica v tožbi tudi ni ustrezno pojasnila, do katere kršitve pravil postopka je v tem delu prišlo, in kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

23. Ker je sodišče ugotovilo, da sta izpodbijana akta pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njuno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

25. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.