Jedro

Čeprav 2. odst. 19. člena ZDSS določa, da mora v primeru predloga stranke za izdajo začasne odredbe sodišče o tem predlogu odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v treh dneh, ta rok ni prekluziven in je v nekaterih izjemnih primerih, tudi v škodo predlagatelja začasne odredbe, lahko celo neprimeren. Ker bi bilo glede predpostavk za izdajo začasne odredbe kljub dosedanji dokumentaciji v spisu oziroma dosedanjim dokaznim predlogom tožnice za jasen zaključek potrebno razčistiti dodatne okoliščine, bi sodišče moralo opraviti narok in šele nato odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14.5.2003, s katero tožena stranka odpoveduje pogodbo o zaposlitvi tožnici s 30 dnevnim odpovednim rokom, ki teče od vročitve odpovedi, to je od 15.5.2003, s tem, da zadržanje izvršitve redne odpovedi traja do pravnomočne sodne odločbe, zavrnilo pa je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je toženo stranka dolžna tožnico takoj pozvati nazaj na delo in jo obdržati na delu za čas zadržanja izvršitve redne odpovedi, pod pretnjo denarne kazni v višini 150.000,00 SIT, ki se bo v primeru kršitve izrekla na vsakokratni predlog tožnice. Sodišče je tudi sklenilo, da bo o stroških tožnice v zvezi z izdajo začasne odredbe odločalo skupaj z ostalimi stroški postopka ob rešitvi predmetnega spora.

Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002), pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z verjetno izkazanim obstojem terjatve tožnice. Le-ta je namreč 1.4.2003 prišla na delovno mesto, s čemer je prekinila bolniški stalež, vendar zaradi slabega počutja in bolečin ni bila sposobna opravljati dela in je z delovnega mesta odšla v ambulanto dr. N. M., ki je v izvidu zapisala, da tožnici priporoča zdravilo, ter da ji je potreben bolniški stalež. Tožnica je bila tudi prepričana, da ji bo bolniški stalež res odobren, saj je to izhajalo iz pregleda pri nadomestni zdravnici. Pozneje je tožnico šele 22.4.2003 pregledal dr. M., njena osebna zdravnica pa ji je po pregledu 25.4.2003 predpisala bolniški stalež, iz česar izhaja, da njeno zdravstveno stanje ni bilo dobro.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je najmanj preuranjena. 2. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) sicer določa, da mora v primeru predloga stranke za izdajo začasne odredbe sodišče o tem predlogu odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v treh dneh, vendar pa ta rok ni prekluziven in je v nekaterih izjemnih primerih, tudi v škodo predlagatelja začasne odredbe, lahko celo neprimeren. Do takšne situacije je po prepričanju pritožbenega sodišča prišlo tudi v konkretni zadevi, v zvezi z vprašanjem verjetnega obstoja terjatve tožnice in nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe, saj bi bilo kljub dosedanji dokumentaciji v spisu oziroma dosedanjim dokaznim predlogom tožnice za jasen in nedvomen zaključek o verjetnosti obstoja terjatve in ostalih predpostavkah za izdajo začasne odredbe potrebno razčistiti dodatne okoliščine in dejstva, za kar bi bilo potrebno razpisati in opraviti narok. Šele po dodatnih ugotovitvah bo v konkretni zadevi mogoče zavzeti prepričljivo stališče o tem, ali je verjetnost terjatve tožnice morda podana in ali so izpolnjene ostale predpostavke za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je sicer točno navedlo, da je bila tožnica seznanjena o zaključku njenega bolniškega staleža z 31.3.2003, torej da mora s 1.4.2003 nastopiti delo, pa tudi, da bi bil za nadaljevanje njenega bolniškega staleža od 1.4.2003 pristojen imenovani zdravnik. Prav tako se v spisu nahaja sklep zdravstvene komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 10.4.2003 o zavrnitvi pritožbe tožnice zoper sklep imenovanega zdravnika z dne 19.3.2003 o začasni nezmožnosti tožnice za delo do 31.3.2003, pa tudi sklep imenovanega zdravnika z dne 23.4.2003 o tem, da je tožnica od 1.4.2003 zmožna za delo. Sklep komisije je v skladu z 82. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur.l. RS št. 9/92 - 60/2002) postal dokončen. Ne glede na to pa bi bilo potrebno za pravilno odločitev v zadevi upoštevati, da je tožnica ta sklep izpodbijala, da sodišče v konkretni zadevi ne glede na dokončno odločbo komisije lahko presoja tudi upravičeno oz. neupravičeno odsotnost delavca z dela, da naj bi tožnica 1.4.2003 nastopila delo, vendar ga ni bila sposobna opravljati zaradi zdravstvenih težav, enako tudi 25.4.2003, da je bila dr. N.M. 1.4.2003 mnenja, da je tožnici potreben bolniški stalež (priloga A 12) in da naj bi bil tožnici odobren bolniški stalež tudi od 25.4.2003. Iz tega bi bilo mogoče sklepati tudi, da je bilo tožničino zdravstveno stanje od 1.4. do 25.4.2003 enako kot pred 1.4. in po 25.4.2003, torej da tožnica tudi takrat zaradi zdravstvenih razlogov ni bila sposobna za delo. To bi lahko izhajalo tudi iz tožničinega opravičila na obravnavo zdravniške komisije (priloga A 6). Za dokončno sklepanje o tem, oz. celo sklepanje o verjetnosti obstoja terjatve, glede na navedeno, še ni zadosti podatkov.

Pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da morajo biti za izdajo začasne odredbe izkazane tudi nadaljnje predpostavke, kot jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, 75/02) v 272. členu. Kljub temu meni, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožnica ni izkazala težko nadomestljive škode, ker naj bi v primeru prenehanja delovnega razmerja prejemala nadomestilo dokler ne bi bila spet zmožna za delo (glede na to, da je njena zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu). Dokončnega podatka o tem namreč ni, saj ni povsem jasno, zakaj je tožnica oz. ali sploh še je v bolniškem staležu. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo izpodbijani sklep, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (v skladu s 3. točko 365. člena ZPP). Zaradi odločitve o razveljavitvi izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.