Jedro

Predlagana vsebina začasne odredbe o zadržanju učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za čas do pravnomočne rešitve spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja primerno začasno odredbo, s katero je v smislu določb 1. odst. 273. čl. ZIZ v sporu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi mogoče doseči namen zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v smislu izdaje začasne odredbe naložilo toženi stranki, da tožniku do pravnomočne rešitve spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačuje nadomestilo plače v mesečnem neto znesku 173.458,00 SIT in za primer neupoštevanja te začasne odredbe toženi stranki zagrozilo z denarno kaznijo s takojšnjim rubežem zneska denarne kazni na transakcijskem računu tožene stranke. Drugačen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrnilo.

Zoper gornji sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev ter zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe. Pri tem prvostopnemu sodišču očita, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sploh ni jasno, ali je sodišče izdalo začasno odredbo na predlog tožnika, ali po uradni dolžnosti, tako da se izpodbijani sklep ne da preizkusiti. Dejansko je sodišče odločalo mimo zahtevka, pri tem pa z odmero višine začasnih plačil hkrati prekoračilo pooblastila iz 273. člena ZIZ. Po mnenju tožene stranke izdaja začasne odredbe v tem primeru sploh ne pride v poštev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali ga je sodišče izdalo na predlog tožnika, ali po uradni dolžnosti in se zato utemeljenost sklepa ne da preizkusiti. Že zato je bilo potrebno v skladu s 1. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da začasna odredba v vsebini, kot jo predlaga tožnik, ne pride v poštev, ker je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi že realizirala. Iz tožnikovega predloga jasno izhaja, da pričakuje učinkovanje predlagane in izdane začasne odredbe (zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi) od dneva vročitve sklepa sodišča toženi stranki dalje. Z začasno odredbo se v vsakem primeru sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V tem okviru pomeni vsebina začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, dejansko le to, da so od njene izdaje in vročitve toženi stranki dalje začasno (do pravnomočne rešitve spora) suspendirani vsi učinki toženkine odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, vključno z zaključkom njegove delovne knjižice in odjavo iz zavarovanja. Tako s strani tožnika predlagana vsebina začasne odredbe glede na ta spor vsekakor predstavlja primerno začasno odredbo, s katero je v smislu 1. odst. 273. člena ZIZ tudi v tem primeru mogoče doseči namen zavarovanja. Zato naj v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje odloči o tožnikovem predlogu, kot je bil postavljen, saj ima v primeru uveljavljanja predloga za izdajo začasne odredbe odločitev o predlogu stranke prednost pred izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti v smislu 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94). Pri tem sodišče v zvezi z realizacijo izdane začasne odredbe ni vezano na v predlogu opredeljeno višino denarne kazni iz 226. člena ZIZ za primer nespoštovanja izvršbe sklepa o izdaji začasne odredbe, tako da lahko višino začetne zagrožene kazni opredeli v razumnih okvirih.

Po preveritvi razlogov za izdajo začasne odredbe v vsebini, kot jo je tožnik izrecno predlagal, bo v ponovljenem postopku prvostopno sodišče o tožnikovem predlogu na novo odločilo, s tem, da tudi pritožbeno sodišče šteje, da je glede na prepričljive tožnikove navedbe v tem primeru tožnikova terjatev v smislu 1. odst. 272. člena ZIZ verjetno izkazana.