Jedro

Odločitev komisije za pogojni odpust je v nasprotju z mnenjem zavoda in v delih nepojasnjena in je očitno nerazumna, zato sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena, zaradi česar je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust št. 7200-446/2022/3 z dne 11. 8. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju komisija) odločila, da se tožnika, ki ga je na kazen 9 let in 5 mesecev zapora s sodbo X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014 obsodilo Okrožno sodišče v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6155/2013 z dne 18. 12. 2015, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni, ter da v zvezi s tem postopkom niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da obsojenec sicer izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je na dan odločanja komisije prestal že več kot polovico kazni. Je prvič na prestajanju kazni zapora, prvič obsojen in nima odprtih kazenskih postopkov, se ustrezno vede med prestajanjem zaporne kazni, korektno koristi zunajzavodske ugodnosti in ima urejene pogoje za življenje na prostosti. Komisija pa kljub temu ne more prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost. Ocenjuje, da obsojenec ne izkazuje primernega odnosa do oškodovancev, saj v odnosu do kaznivega dejanja še ni zavzel tiste stopnje kritičnosti, ki jo komisija pričakuje, da bo nato mogoče utemeljeno predvidevati, da obsojenec kaznivih dejanj ne bo ponovil, saj bo le tako lahko dejansko prevzel odgovornost za izvršeno kaznivo dejanje. Komisija namreč stoji na stališču, da obsojenec prevzame odgovornost za storjeno dejanje takrat, ko poravna vse s sodbo naložene obveznosti ali vsaj nedvoumno izkaže pripravljenost za to. Obsojenec je s plačevanjem odškodnine v višini 20,00 EUR mesečnega obroka začel šele februarja 2020 in je skupaj z zarubljenim premoženjem skupaj z družbo C., d. o. o. do 5. 5. 2021 plačal skupno 825.581,86 EUR terjatve od skupno solidarno dolgovanih več kot 60 milijonov EUR. To je po mnenju komisije sorazmerno nizek delež, da bi lahko utemeljeno zaključila, da je obsojenec dovolj kritičen do premoženjskih elementov kaznivega dejanja. Komisija ocenjuje, da tudi narava in teža kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obsojenec, upoštevajoč dosedanji delež izvršenih poplačil, narekujeta daljše preverjanje stabilnosti obsojenca, da bo mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Komisija zato ocenjuje, da se mora obsojenčeva stabilnost še nadalje preverjati znotraj in zunaj zavoda, z nadaljnjim koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti, z odplačevanjem finančnih obveznosti in z izpolnjevanjem drugih ciljev iz osebnega načrta. Poudarja še, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. V konkretni zadevi komisija tega za tožnika ni ugotovila.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, s katero sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ga pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba razveljavi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje v spremenjeni sestavi. Priglaša tudi stroške postopka. Meni, da je komisija presegla meje prostega preudarka in je zato izpodbijani akt nezakonit. Sklicuje se na 40. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Opozarja, da je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju zavod) 20. 5. 2022 izdal Poročilo in predlog zavoda k tožnikovi prošnji za pogojni odpust, v katerem predlaga odpust z dnem 30. 6. 2022, do katerega pa se komisija ni opredelila, zato odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Meni, da je napačen zaključek komisije, da kot razlog ponovitvene nevarnosti utemeljuje nizek delež poplačila škode. Komisija ocenjuje tožnikov odnos do kaznivega dejanja zgolj z višino poplačane terjatve, ne pa z njegovo pripravljenostjo, da poplača terjatev s celotnim svojim premoženjem, kar je storil, torej je nedvoumno izkazal pripravljenost za poplačilo terjatve, kar kot zavrnitveni razlog navaja komisija. Tožnik je Komisiji predložil davčno potrdilo, ki izkazuje, da nima premoženja niti drugih dohodkov. Meni, da bi komisija lahko utemeljila svojo odločitev o neprimernem odnosu do oškodovanca, če bi tožnik imel premoženje, ga kako obremenil, ali kako drugače skril in ne bi bil pripravljen z njim poplačati terjatev. Vendar tožnik ni nikoli skrival premoženja, tudi takrat ne, ko ga je oškodovanec v letu 2011 že tožil, saj tožnik ni prodal svojih 9590 delnic ABCD, ki jih je pridobil leta 2009, in so bile prosto prenosljive še več kot eno leto po vložitvi tožbe. Tožnik bi brez večjih težav delnice prodal ali jih kako drugače obremenil, pa tega ni storil. To dokazuje, da se tožnik ni izmikal odgovornosti za svoja dejanja. Komisija navaja samo skupno poplačilo z družbo C., d. .o. o. v višini 825.581,86 EUR in tožnikova mesečna plačila 20 EUR, zamolči pa tožnikovo poplačilo terjatve v višini 245.120,40 EUR. Tožnik je še vedno lastnik avtomobila AUDI A8, ki ga je oškodovanec sicer zarubil leta 2018, vendar ga še vedno ni vnovčil. To pa kaže, da tožnik ni skrival premoženja, saj je bil ves čas poteka tožbe lastnik avta in bi ga ravno tako lahko prodal ali kako drugače obremenil, in to najkasneje ob izdaji prvostopenjske odločbe, ko se je nakazovala pravnomočna odločitev v odškodninski tožbi, pa tega ni storil. S samo kazensko sodbo tožniku sicer ni bila naložena nikakršna obveznost niti denarna kazen in je poravnal po kazenski sodbi vse denarne obveznosti. Tožnik dolguje po civilni sodbi oškodovanki T., ta sodba pa je širša, kot pa je kazenska sodba. Ta dejstva dokazujejo, da ima primeren odnos do oškodovanca, saj mu je plačal odškodnino v višini svojega premoženja, ki ga nikdar ni skrival. Tožnik je storil dva sklopa kaznivih dejanj, eno sega v leto 2007, torej pred 14 leti, in drugo v leto 2009, torej pred 12 leti. Kljub tem objektivnim dejstvom, je komisija ugotovila, da ni zadosti "stabilen", da ne bi ponovil kaznivega dejanja. Komisija je tudi prezrla dejstvo, da gre pri obeh sklopih kaznivih dejanj, za katere je bil toženec obsojen, za t.i. delicta propria, ki jih lahko stori samo oseba s posebnim statusom, to je da gre za osebo s posebnimi pooblastili, kar pa pri obtoženemu ni mogoče, ker obtoženi pet let po prestani kazni to ne more postati niti ne more ustanoviti podjetja oziroma postati družbenik.

4. Tožena stranka v odgovoru tožbi nasprotuje in vztraja pri izpodbijani odločbi. Navaja, da je pri zadevni odločitvi pravilno uporabila prosti preudarek in je v izpodbijani odločbi navedla, kaj je upoštevala pri svoji odločitvi in zakaj se je tako odločila. Pri tem je upoštevala tako okoliščine, ki grejo tožniku v prid, kot tudi tiste, zaradi katerih ni mogoče zaključiti, da je utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Tožena stranka stoji na stališču, da obsojenec prevzame odgovornost za storjeno dejanje takrat, ko poravna vse s sodbo naložene obveznosti ali vsaj nedvoumno izkaže pripravljenost za to. Tožnik je s plačevanjem odškodnine v višini 20 EUR mesečnega obroka začel šele februarja 2020 in je tako skupaj z družbo C., d. o. o. do dne 5. 5. 2021 poplačal skupno 825.581,86 EUR terjatve od skupno solidarno dolgovanih več kot 60 milijonov EUR (tožnik je od tega poravnal 245.120,40 EUR), kar pa je po mnenju tožene stranke sorazmerno nizek delež, upoštevajoč dejstvo, da je od obsodilne sodbe minilo že več let. Tožnik po svojih navedbah ne razpolaga z nobenim premoženjem, kot dokaz temu pa je priložil le potrdilo FURS z dne 24. 4. 2022, da nima dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na dan 30. 6. 2022. Pojasnjuje, da je v odločbi upoštevala vse razloge, ki jih navaja tožnik. Poudarja, da vedenje tožnika med prestajanjem kazni ni bilo nikoli sporno, saj je obsojen za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, ki ne velja za nasilno, pa vendar za družbo pomeni tako nevarnost, da se zanje izreka kazen zapora. Pisna odločba je obrazložena skladno s 107. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v povezavi z 8. členom ZIKS-1. Kriteriji v 88. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) so našteti le primeroma, zato je tožena stranka lahko upoštevala v zvezi s pogojnim odpustom tudi naravo in težo kaznivega dejanja. Pri obsojencih, ki so obsojeni za težja kazniva dejanja z dolgo zaporno kaznijo, kot pri tožniku, se tožena stranka želi prepričati, da jih res ne bodo ponovili, zato je logično, da so njeni kriteriji za pogojni odpust pri težjih kaznivih dejanjih strožji kot pri lažjih, še toliko bolj, če je bila s kaznivim dejanjem povzročena izjemno velika škoda. Meni, da predlog zavoda za komisijo ni zavezujoč, zato se ji do njega ni treba opredeljevati. Opredeli se le do pogojev iz 88. člena KZ-1, ki pa jih je opredelila drugače od zavoda. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča I Ips 159/2011 v zvezi s presojo kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, kjer zadošča, da storilec dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe; iz dikcije tega kaznivega dejanja ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria). Nikjer tudi ni predpisano, da se ponovitvena nevarnost nanaša zgolj na enako oz. istovrstno dejanje. Sklepno meni, da bi drugačna odločitev pomenila odločanje v nasprotju z javno koristjo, ki se kaže v strogem sankcioniranju, pa tudi po naravi stvari pogojni odpust še ne bi bil utemeljen.

5. Tožnik v vlogi z dne 29. 11. 2022 še navaja, da je 2. 11. 2022 vložil toženi stranki prošnjo za ponovno odločanje o pogojnem odpustu, o katerem ta še ni odločila, meni, da tožena stranka ne spoštuje sodb sodišča. **K I. točki izreka**

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora.

8. Institut pogojnega odpusta je urejen v določbi 88. člena KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenca pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Ne gre za pravico obsojenca, ampak privilegij osebe, ki je pravnomočno obsojena na prestajanje zaporne kazni in pri kateri je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljala. Odločitev o pogojnem odpustu je namreč vedno odločitev o tem, da se sodba, s katero je bil obsojenec obsojen na prestajanje kazni zapora, ne izvrši v celoti.

9. Iz določb 88. člena KZ-1 in 105. do 107. člena ZIKS-1 izhaja, da o pogojnem odpustu odloča posebna komisija ob uporabi prostega preudarka.1 Če je pristojni organ upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka (peti odstavek 214. člena ZUP). Iz ustaljene upravnosodne prakse2 izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 v takem primeru preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Da lahko sodišče opravi takšno presojo, mora obrazložitev odločbe vsebovati dovolj natančno ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na to dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe sprejeto odločitev. Polje proste presoje pa je prekoračeno tudi tedaj, ko je presoja očitno nerazumna, arbitrarna ali diskriminatorna.3

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil podan formalni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu, to je, da je tožnik že prestal ustrezen del kazni, določen v 88. členu KZ-1. Med strankama pa je sporno, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

11. V konkretni zadevi je zavod predlagal, da se tožnika pogojno odpusti s 30. 6. 2022. Na podlagi njegovega vedenja v času prestajanja kazni, izkazane pripravljenosti do plačila odškodnine, izpolnjevanja zastavljenih ciljev v osebnem načrtu, dalj časa trajajočem preverjanju njegove stabilnosti tako v zavodu kot zunaj njega, je zavod menil, da ne bo imel težav v življenju po prestani kazni. Zavod skladno s četrtim odstavkom 106. člena ZIKS-1 navedeno poročilo pripravi in ga pošlje obsojencu ter komisiji. Komisija po mnenju sodišča na navedeno poročilo ni vezana, se mora pa do njega opredeliti, kadar je predlog zavoda drugačen, kot pa je odločitev komisije. Izrecno se komisija v izpodbijanem aktu do navedenega predloga iz poročila zavoda ni opredelila, je pa podajala razloge za neugoditev tožnikovi prošnji za pogojni odpust, in sicer meni, da tožnik še ni zavzel tiste stopnje kritičnosti, da bo prevzel odgovornost za izvršeno kaznivo dejanje. To pa bo po mnenju komisije tožnik storil, ko bo poravnal vse s sodbo naložene obveznosti ali vsaj nedvoumno izkazal pripravljenost za to. Nesporno med strankama vse tožnikove obveznosti (več kot 60 milijonov EUR) niso poravnane.

12. Da pa nedvoumno ni izkazana tožnikova pripravljenost za poravnavo obveznosti, naloženih s sodbo, pa komisija utemeljuje s tem, da je tožnik začel odplačevati odškodnino po 20,00 EUR mesečno šele februarja 2020 in je povrnil le nizek delež odškodnine (skupaj z družbo C., d. o. o. je do dne 5. 5. 2021 poplačal skupno 825.581,86 EUR terjatve od skupno solidarno dolgovanih več kot 60 milijonov EUR, kamor spada tudi poplačanih 245.120,40 EUR iz naslova prodaje tožnikovih 9590 delnic ABCD, kot izhaja iz tožnikovih navedb v prošnji in v poročilu zavoda). Komisija namreč meni, da je to prenizek delež, da bi ocenila, da je tožnik dovolj kritičen do premoženjskih elementov kaznivega dejanja. Vendar pa se pri tem komisija ni opredelila do tožnikovih trditev v prošnji za pogojni odpust o tem, da razen že zarubljenega vozila AUDI A8, iz katerega se oškodovanka še ni poplačala, nima drugega premoženja (saj se je oškodovanka sicer poplačala z njegovim celotnim premoženjem, vključno z že navedenimi delnicami) niti drugih prihodkov (pri čemer se nahaja v Zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij, kar je med strankama nesporno). Tožnik svoji prošnji priloži tudi potrdilo FURS o tem, da nima niti dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na dan 24. 3. 2022 (razvidno iz upravnega spisa), komisija se tudi do tega v izpodbijanem aktu ne opredeli.4 Kljub navedenemu pa komisija še vedno smatra, da ni izkazana tožnikova nedvoumno izkazana pripravljenost za poplačilo celote, saj je od pravnomočnosti sodbe, s katero je tožniku naloženo plačilo obveznosti, minilo že več let (odločba Višjega sodišča je bila izdana 6. 12. 2017), pa obsojenec še vedno ostaja pri nizkem deležu poplačane odškodnine. Slednje je (poleg višine odškodnine, ki mora biti poplačana) seveda odvisno tudi od tožnikovih zmožnosti za plačilo navedene terjatve. Tožena stranka pa v izpodbijanem aktu ne prereka trditve tožnika o neobstoju njegovega drugega premoženja in prihodkov, s katerimi bi lahko poplačal terjatev.

13. Glede na navedeno odločitev tožene stranke ni prestala t.i. testa očitne (ne)razumnosti preizkusa uporabe kriterijev iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 na konkretnih okoliščinah zadeve.5 V konkretni zadevi komisija ni (razumno) pojasnila, kako naj bi tožnik - upoštevajoč njegovo premoženjsko stanje6 - bolj nedvoumno izkazoval pripravljenost na plačilo odškodnine in čeprav je zavod v poročilu izpostavljal ravno tožnikovo pripravljenost do plačila odškodnine. Navedeno velja tudi v zvezi z nadaljnjim presojanim kriterijem s strani komisije, saj je komisija tudi naravo in težo kaznivega dejanja, za katera je bil tožnik obsojen, upoštevala glede na dosedanji delež izvršenih poplačil in zaradi tega menila, da je potrebno preverjanje daljše stabilnosti obsojenca (česar zavod v poročilu ni predlagal), da bo mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. 14. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da tožnik sicer navaja, da nima premoženja, a da tega ni izkazal, saj je predložil le navedeno potrdilo FURS z dne 24. 3. 2022. Vendar pa sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe in ne njeno dodatno obrazložitev, ki jo (prepozno) podaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev (in predlagati dokazov), če so imele možnost navajati ta dejstva (in predlagati dokaze) v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva (in dokaze), vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva (in dokazi) se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta. Glede na to, da tožena stranka ni niti navedla, zakaj navedenih dejstev ni mogla zajeti že v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta, sodišče navedenih novih trditev iz odgovora na tožbo ne more upoštevati v upravnem sporu.

15. Ker je odločitev glede na navedeno v nasprotju z mnenjem zavoda v teh delih nepojasnjena in je očitno nerazumna, sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno oziroma zmotno ugotovljena, zaradi česar je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo moral v prej nakazani smeri dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti, pri čemer je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

**Odločanje v zadevi na seji**

16. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega upravnega spisa očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

17. Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka, in sicer pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Drugi odstavek 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR. Ker tožnik pri povrnitvi stroškov ni zahteval tudi zakonskih zamudnih obresti, mu jih sodišče ni odmerilo, saj je vezano na postavljeni tožbeni zahtevek stranke (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena tožniku po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Tako npr. sodbe Upravnega sodišča IV U 171/2019, I U 253/2019, I U 293/2018, I U 359/2016. 2 Glej npr. sodbo Upravnega sodišča I U 359/2016. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS U 5/2021 z dne 31. 8. 2021, 9. točka obrazložitve. 4 Vse navedeno tožnik zatrjuje v prošnji za pogojni odpust in je zajeto v poročilu zavoda, čemur tožena stranka ne ugovarja, zato tem navedbam, da je tožnik brez premoženja, s katerim bi lahko razpolagal, sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. 5 Tako sodba Upravnega sodišča I U 443/2015 z dne 11. 2. 2016. 6 Glej opombo 4 te sodbe.