Jedro

Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu uveljavljal, da opravlja zahtevnejše delo višje vrednotenega delovnega mesta (pravosodni svetnik I), ne pa delovnega mesta, na katerem je formalno zaposlen (višji pravosodni svetovalec II). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre na področju sodne uprave za drugačne naloge, kot jih sicer opravljajo strokovni sodelavci na posameznih pravnih področjih pri toženi stranki pod vodstvom sodnika mentorja, pri čemer je te naloge opredelilo kot zahtevnejše, kar vse ustreza delovnemu mestu pravosodnega svetnika I. Ker je šlo v primerjavi s tožnikovim delom na delovnem mestu pravosodni svetovalec II za različne naloge različne zahtevnosti, je utemeljeno različno vrednotenje oziroma razlikovanje v plačilu, posledično pa tožniku ni kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 2. 7. 2014 in odgovor sodišča v D. št. … z dne 5. 5. 2014 se razveljavita. II. Ugotovi se, da je od 1. 6. 2010 za nedoločen čas sklenjeno med tožečo stranko kot javnim uslužbencem in toženo stranko kot delodajalcem delovno razmerje za delo na delovnem mestu pravosodni svetnik (PDI) - II, s pravico do osnovne plače v višini 42. plačnega razreda, od 1. 4. 2015 pa je tožnik na podlagi napredovanja uvrščen v 44. plačni razred, pri čemer se osnovna plača v višini 44. plačnega razreda izplačuje od 1. 12. 2015. III. Tožeči stranki mora tožena stranka v osmih dneh po vročitvi te sodbe izročiti v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi v skladu z II. točko izreka te sodbe. IV. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna za obdobje od 1. 6. 2010 do izdaje te sodbe plačati prikrajšanje pri plači, ki ga predstavlja neto razlika med plačo, ko jo je javni uslužbenec prejemal po obračunu za delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) (plačo za 35. plačni razred upoštevaje napredovanje za en plačni razred), in plačo, ki bi jo moral prejemati po obračunu za delovno mesto pravosodni svetnik (PDI) - II (plačo za 42. plačni razred, upoštevaje napredovanje za en plačni razred), vse v osmih dneh po vročitvi te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po vsakokratnem mesečnem izplačilnem dnevu do plačila, pri tem pa mora tožena stranka od bruto zneskov plačati še pripadajoče davke in prispevke.“. Odločilo je še, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 650,90 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih nosilnih navedb in stališč. Zato mu je kršilo pravico do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave RS) ter kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Selektivno povzemanje vsebine zapisnika glede zaslišanja prič A.A. in B.B. pomeni kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po 22. členu Ustave RS (enako varstvo pravic) sodišče ne sme samovoljno odstopiti od uveljavljene sodne prakse, ne da bi navedlo razloge za to. Ni navedlo utemeljenega razloga za razlikovanje plačila za vrednostno primerljivo delo tožnika v primerjavi s pravosodnimi svetniki, zato mu je kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS). Zahtevek je utemeljeval na dveh podlagah, primarno na plačilu za dejansko delo, dodatno še na očitku neenakega obravnavanja. Ker se sodišče ni opredelilo do njegovega obsežnega gradiva, se je izognilo bistvu zadeve. Izpostavilo je materialnopravno izhodišče, da je problem v stopnji zahtevnosti, nato pa se s tem v zvezi do tožnikovega dela ni opredelilo, kaj šele do objektivnih meril zahtevnosti, ki jih je tožnik razdelal. Sodišče se je izognilo napolnitvi pravnega standarda zahtevnosti. Postavilo se je na stališče, da ni mogoče presojati ravnanja delodajalca v zvezi z oceno stopnje zahtevnosti nalog. Zahtevnost dela mora presoditi sodišče, tega ne more prepustiti priči. Zahtevnost je odvisna predvsem od zahtevnosti pravne argumentacije. Sodišče ni upoštevalo, da je A.A., ki je nadomeščala C.C., izpovedala, da je pri sodnih odločbah več ugotavljanja dejanskega stanja kot pri nalogah sodne uprave. Gre za protispisno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člen ZPP, saj vsebina izpovedi ni povzeta tako, kot je zapisana v zapisniku. Podobno problematiko je presojalo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 19/2014. Tožnik se je skliceval tudi na druge judikate, a jih je sodišče prezrlo. Neprerekana dejstva se štejejo kot nesporna. Ker je sodišče vseeno izvajalo dokaze, je bistveno kršilo postopek. Zaključek sodišča, da priča B.B. opravlja drugačne naloge, je enako nerelevanten, kot v primeru C.C.. Enako pavšalna je tudi ugotovitev o raznolikosti nalog, saj raznolikost ne pomeni nujno višje zahtevnosti. Sodišče je nesprejemljivo navedlo, da dodelitve nalog A.A. ne bo presojalo, ker gre za odločitev delodajalca. Tožena stranka je za čas odsotnosti pravosodne svetnice zaposlila višje pravosodne svetovalke. Tožnik opozarja tudi na širšo problematiko glede strokovnih sodelavcev. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi že na podlagi plačila za dejansko delo. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva in jih tudi obrazložilo, tako da je sodbo možno preizkusiti in ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako tožniku ni bila kršena pravica do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se mora izjaviti o relevantnih navedbah strank, torej o tistih navedbah, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Katera dejstva so relevantna, nalaga materialno pravo. Ker je sodišče prve stopnje ob pravilno zavzetih materialnopravnih izhodiščih odgovorilo na relevantne navedbe strank, kontradiktornost ni bila kršena, prav tako tožniku ni bila kršena pravica do poštenega sojenja ali do učinkovitega pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave RS). Izpodbijana določitev tudi ne pomeni samovoljnega odstopa od sodne prakse, tako da ne gre za kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

6. Ne drži, da je bila takšna problematika obravnavana v odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014. V tej zadevi je šlo za problem podlage vrednotenja tožnikovega dela, ko delovno mesto pri delodajalcu formalno ni več obstajalo, tožnik pa je dejansko še naprej opravljal naloge tega delovnega mesta. V predmetni zadevi pa je delovno mesto, za katero se zavzema tožnik (pravosodni svetnik I), pri toženi stranki sistemizirano, tožnik pa uveljavlja, da opravlja zahtevnejše delo tega višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa delovnega mesta, na katerem je formalno zaposlen (višji pravosodni svetovalec II).

7. Z dejanskim vprašanjem, ali tožnik opravlja naloge pravosodnega svetnika, je povezano pravno vprašanje kriterija zahtevnosti relevantnih delovnih mest. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v zvezi z uporabo tega kriterija zavzelo napačna stališča. Pravilno je izhajalo iz 54. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.), ki za strokovne sodelavce na sodiščih predvideva tri delovna mesta, in sicer višji pravosodni svetovalec (PDI), pravosodni svetnik (PDI) - II in pravosodni svetnik (PDI) - I. Glede predpisane izobrazbe in izpolnjevanja posebnih pogojev za zasedbo med delovnimi mesti ni razlik, prav tako ne pri opisih nalog delovnih mest. Razlika je v predpisani zahtevnosti nalog, kar se stopnjuje od najnižje stopnje zahtevnosti do zahtevnejših in najzahtevnejših nalog. Zakon torej ne odkazuje na načine, kako zapolniti standard različne zahtevnosti, sodišče prve stopnje pa je pravilno izpostavilo, da je v delodajalčevi pristojnosti, kako razlikuje med različnimi stopnjami zahtevnosti posameznih delovnih mest pri zaposlovanju strokovnih sodelavcev.

8. Sodišču prve stopnje s tem v zvezi ni očitati zmotne uporabe materialnega prava. Pač pa to stališče posledično pomeni, da je na toženi stranki breme dokazovanja, da tožnik utemeljeno zaseda delovno mesto višji pravosodni svetovalec II, ne pa pravosodni svetnik I, za kar se zavzema. Če tožena stranka ne bi znala pojasniti, zakaj je zaposlovala na spornih delovnih mestih oziroma v čem je razlika med delom na teh delovnih mestih, šele takrat bi lahko postala relevantnejša tožnikova ocena o tem, katere okoliščine so ključne za presojo tega, dela katerega delovnega mesta je dejansko opravljal. Ker do tega ni prišlo, ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zgrešilo bistvo zadeve, ker odločitve ni oprlo na obsežno listinsko dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil v dokaz navedb o svojem delu.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik in delavka C.C., edina pravosodna svetnica pri toženi stranki, opravljata vsebinsko različne naloge. Kot navaja tožnik tudi v pritožbi, je zahtevek utemeljeval na dveh podlagah, in sicer na podlagi dejanskega dela ter neenakega obravnavanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno naredilo celotno formalno in dejansko primerjavo med spornima delovnima mestoma, pri čemer je bilo glede dejanske primerjave omejeno na pravosodne svetnike pri toženi stranki oziroma na tiste, ki sta jih izpostavili stranki. Zaradi te omejenosti predmetni spor ne more dati splošnih ali celo sistemskih rešitev, kako naj se v praksi razlikuje vsebina delovnega mesta pravosodni svetnik I in delovnega mesta višji pravosodni svetovalec II, pač pa kaže le na to, kakšno je to razlikovanje v obravnavanem primeru.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre na področju sodne uprave za drugačne naloge, kot jih sicer opravljajo strokovni sodelavci na posameznih pravnih področjih pri toženi stranki pod vodstvom sodnika mentorja, pri čemer je te naloge opredelilo kot zahtevnejše, kar vse ustreza delovnemu mestu pravosodnega svetnika I. Ker je šlo v primerjavi s tožnikovim delom na delovnem mestu pravosodni svetovalec II za različne naloge različne zahtevnosti, je utemeljeno različno vrednotenje oziroma razlikovanje v plačilu, posledično pa tožniku ni kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).

11. Pri upoštevanju izpovedb prič A.A. in B.B. sodišče prve stopnje ni storilo postopkovne kršitve protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To, da je štelo za odločilne druge dele izpovedb kot pa pritožba, ne pomeni navedene postopkovne kršitve. Tudi sicer tožnik na več mestih v pritožbi preko sklicevanja na procesne kršitve uveljavlja predvsem zmotno dokazno oceno. Vendar, kot rečeno, je sodišče prve stopnje ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih oblikovalo tudi pravilno dokazno oceno.

12. Pritožbene navedbe tožnika, da so C.C. v času njene odsotnosti nadomeščale višje pravosodne svetovalke, ne morejo predstavljati relevantne podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku, saj ni bil tožnik tisti, ki je nadomeščal pravosodno svetnico. Posledica dela na višje vrednotenem delovnem mestu je lahko kvečjemu plačilo za dejansko opravljeno delo.

13. Ni pomembno, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je priča A.A. izpovedala tudi o tem, da je pri sodnih odločbah več ugotavljanja dejanskega stanja kot pri nalogah sodne uprave. To ne pomeni kršitve protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člen ZPP. Kot nenazadnje tožnik sam pravilno navaja v pritožbi, zaslišanje prič ni namenjeno ocenjevanju zahtevnosti v materialnopravnem smislu. Priča je bila torej zaslišana zato, da izpove o vsebini dela strokovnih sodelavcev, ne pa o tem, kako razume različno zahtevnost delovnih mest strokovnih sodelavcev.

14. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravosodna svetnica B.B. ni zaposlena pri toženi stranki, ampak na Upravnem sodišču RS (v oddelku, kjer je edina strokovna sodelavka), zato so okoliščine v zvezi z njo toliko manj relevantne za odločitev o tožbenem zahtevku.

15. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka zaradi izvajanja dokazov o neprerekanih dejstvih, ki bi jih po njegovem stališču treba šteti kot nesporna dejstva med strankama. V zvezi s tem neutemeljeno opozarja, da je v tožbi navedel različne pravosodne svetnike, tožena stranka pa je podala odgovor le v zvezi z navedbami o C.C.. Izmed vseh, v tožbi naštetih pravosodnih svetnikov, je namreč le ta delavka zaposlena pri sodišču v D., kar pomeni, da tožena stranka navedb o ostalih pravosodnih svetnikih, ki niso zaposleni pri njej, niti ni mogla obrazloženo prerekati. Namen zanikanja vseh tožbenih navedb, torej tudi teh, na katere opozarja tožnik, pa iz odgovora na tožbo vendarle izhaja (214. člen ZPP). Ne drži, da je sodišče prve stopnje glede ostalih pravosodnih svetnikov izvajalo dokaze, prav tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidna pomembna dejstva v zvezi z njimi. Zaslišanje teh pravosodnih svetnikov je predlagal tožnik, ki pa je nato dokazne predloge za zaslišanje teh prič umaknil oziroma je bila zaslišana le prej omenjena priča B.B.. Vendar pa, kot je bilo ravno v zvezi s to pričo že rečeno, pravosodni svetniki, ki niso zaposleni pri sodišču v D. niso ključni za odločitev v tem sporu, zato dejstva glede njih, tudi če bi se štela za priznana, ne bi mogla biti odločilna.

16. Tožnik v postopku ni uveljavljal, da sam opravlja drugačno, bolj zahtevno delo kot njegovi sodelavci višji pravosodni svetovalci II in da bi tudi na tej podlagi skušal uspeti s tožbenim zahtevkom. Primerjava tožnikovega dela z delom edine zaposlene pravosodne svetnice pri sodišču v D. je pokazala utemeljene razloge za različno plačilo in s tem za zavrnitev tožbenega zahtevka.

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).