Jedro

Ker obramba ni predlagala zaslišanja priče, sodišče ni moglo kršiti njenih pravic s tem, ko te priče ni zaslišalo.

Izrek

Zahtevi obsojenega B.H.P. in F.F. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.7.1998 obtožena B.H.P. in F.F. spoznalo za kriva kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ in obtoženemu B.H.P. izreklo kazen 2 leti zapora, obtoženemu F.F. pa eno 1 leto in 8 mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.11.1998 pritožbi obtoženega F.F. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, ugodilo pa je pritožbi okrožnega državnega tožilca in zvišalo izrečeni kazni obema obtožencema na 3 leta zapora.

Oba obsojenca sta zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojeni F.F. v zahtevi navaja, da se v času, ko naj bi izvršil kaznivo dejanje, sploh ni nahajal v M. in da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo njegovega alibija. Nadalje zatrjuje, da sodišče ni opravilo prepoznave glasov in je kar določilo, da se je predstavljal kot M.D. Izpovedbe prič, ki so to osebo videle, niso bile upoštevane, obsojen je bil brez tehtnih dokazov. Pri prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče pomanjkljivo pregledalo dokaze in je bila zato sodba razveljavljena. Tudi pri drugem sojenju je bil dokazni postopek pomanjkljiv, saj glavni osumljenec ni bil zaslišan niti kot priča. Kljub njegovim zagotovilom, da nima ničesar s kazensko zadevo, je bil spoznan za krivega. Soobtoženi je pojasnil, da je bilo njegovo prvo pričanje krivo, ker so mu grozili in ker je šlo za maščevanje. D.P. bi moral biti zaslišan vsaj kot priča. Predlaga, da ga Vrhovno sodišče v zadevi spozna za nedolžnega ter oprosti.

Obsojeni B.H.P. v zahtevi zatrjuje, da sta tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče večkrat kršili zakon. Vso zadevo, zaradi katere je bil obsojen, so vodili drugi ljudje, predvsem D.P. s pomočjo G.G., ki se je predstavljal kot I.P., oziroma M.D. in pa I.T., ki se je predstavljal samo kot I. oziroma kot O.L. Zakon je bil kršen, ker D.P. ni bil zaslišan. Soobsojeni F. bi moral biti strožje kaznovan, ker vse tri navedene osebe pozna, pa jih iz strahopetnosti ni omenil in tako oviral kazenski proces. Predlaga, da se D.P., G.G. in I.T. kazensko ovadi ter da se F. zviša kazen.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ocenil, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. O zahtevi obsojenega F.F. meni, da vložnik z zatrjevanjem, da sodišče ni opravilo prepoznave glasov in ni upoštevalo izpovedb nekaterih prič ter ni zaslišalo D.P. kot pričo, izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, to pa ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. K zahtevi obsojenega B.H.P. vrhovni državni tožilec navaja, da se tudi s to zahtevo izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Sodišči prve in druge stopnje sta se opredelili glede obstoja oziroma vloge oseb O.L., I.P. in M.D. Ugotovili sta, da sta se pod temi imeni predstavljala obtožena F.F. in B.H.P. Jasno je zato, da teh oseb ni bilo moč zaslišati kot priče oziroma zaradi tega ni podana kršitev zakona.

Zatrjevanje obeh obsojencev v zahtevah, da bi sodišče moralo kot pričo zaslišati D.P., ki naj bi bil v ozadju dejanja, zaradi katerega sta bila obsojena in da je zato podana kršitev zakona, nima podlage v podatkih spisa. Zaslišanja te priče v teku postopka stranke niso predlagale, zato morebitna kršitev, ker naj bi sodišče ne izvedlo predlaganega dokaza v korist obrambe, ni podana.

Kolikor v zahtevi vložnika izpodbijata pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, je potrebno povedati, da iz tega razloga po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, prav tako ni mogoče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti presojati primernosti izrečenih kazni.

Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni in ju zato v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo.