Jedro

Če ima delavec izvršilni naslov (sodbo), po kateri bi ga bil delodajalec dolžan vrniti na delo, pa slednjega ne stori, lahko upnik - delavec vloži predlog po 233. členu ZIZ ne glede na to, ali ima izvršilni naslov, po katerem bi lahko izterjal zneske mesečnih plač, ali ne.

Izrek

Pritožbi z dne 13.7.1998 se ugodi, sklep z dne 1.7.1998 se v izpodbijanem delu (točka 3) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba z dne 29.3.2000 proti sklepu z dne 15.3.2000 se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom dne 1.7.1998 dolžniku naložilo, naj upnika v osmih dneh razporedi na delovno mesto ustrezno njegovi izobrazbi, delovni zmožnosti in znanju. Z drugo točko je dolžniku zagrozilo z denarno kaznijo v znesku 300.000,00 SIT, če dane obveznosti v roku ne bi izpolnil. S tretjo točko izreka pa je sodišče zavrnilo predlog upnika, po katerem bi mu bil dolžnik dolžan izplačati na račun osebnega dohodka za obdobje od 1. do 15. aprila 1998 znesek 60.000,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 16.4. 1998 do plačila in mu vnaprej izplačevati vsakega 15. v mesecu zneske 120.000,00 SIT, vse dokler upnik ne bo vrnjen na svoje delovno mesto.

S sklepom z dne 15.3.2000 pa je prvo sodišče ugovoru dolžnika ugodilo in dopolnilni sklep o izvršbi opr.št. In 11/98-14 z dne 12.1.2000 razveljavilo in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo.

Proti obema sklepoma se pritožuje upnik. V pritožbi zoper tretjo točko sklepa prvega sodišča z dne 1.7.1998 (I 11/98-3) pritožnik navaja, da se 4. in 5. točka sodbe Delovnega in socialnega sodišča, na kateri se izpodbijani sklep sklicuje, nanašata na osebni dohodek za čas od prenehanja pa do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja in nimata nobene zveze z zahtevkom za čas od vzpostavitve delovnega razmerja dalje. Pritožnik se sklicuje na določbo 232. člena ZIP, le-ta pa se nanaša na situacijo, ko je delodajalcu s pravnomočno sodbo naloženo, naj delavca vrne na delo, pa tega ne stori. Da bi delavcu ne bilo potrebno vlagati novih tožb, je zakonodajalec v zakon vnesel to določbo, po kateri lahko delavec - upnik takoj vloži predlog za izvršbo.

S pritožbo zoper sklep prvega sodišča z dne 15.3.2000 (In 11/98-19) pritožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne, podrejeno pa, naj sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik navaja, da v tretji točki izvršilnega naslova (vmesne sodbe) zneski prispevkov resda niso izrecno navedeni, vendar pa je določeno, da mora delodajalec obračunati prispevke in pripadajoči davek, s čimer je izvršilni naslov zadostno določen. Nadalje še navaja, da je minimalen obseg izpolnitve določen že z zakonom. Delavcu namreč pripada plača, ki je dogovorjena s kolektivno pogodbo, v vsakem primeru pa toliko kot je določal Zakon o zajamčeni plači ter nato Zakon o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996. Med strankama v delovnem sporu, tako pritožnik, se bo določila dolgovana plača, ki pa bo v vsakem primeru bistveno višja od zajamčene plače. V tem obsegu je torej vmesna sodba izvršljiva, zaključuje pritožnik.

Pritožba zoper sklep z dne 1.7.1998 je utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 15.3.2000 pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep prvega sodišča z dne 1.7.1998: Pritožnik ima prav, ko zatrjuje, da se predlog za izvršbo v zavrnjenem delu (3. točka) ne nanaša na terjatev, ki jo uveljavlja pred delovnim in socialnim sodiščem. Pri slednjem gre namreč za plačo, ki bi jo delavec (upnik) prejemal v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do pravnomočnosti sodbe, s katero je delodajalcu naloženo, naj delavca vrne na delo. Predlog za izvršbo, s katerim upnik zahteva plačilo osebnega dohodka od 1. do 15. aprila 1998 (60.000,00 SIT) ter odtlej 120.000,00 SIT mesečno, vse dokler ne bo vrnjen na delo, pa se nanaša na obdobje, ko bi bil dolžnik upnika v skladu s pravnomočno sodbo že dolžan vrniti na delo. Določba 232. člena Zakona o izvršilnem postopku - ZIP (sedaj 233. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) pa upniku omogoča, da sodišču predlaga, naj s sklepom odloči, da mu mora delodajalec izplačati na račun plače mesečne zneske, zapadle od pravnomočnosti odločbe pa dotlej, dokler ne bo vrnjen na delo. Ta predlog lahko delavec združi s predlogom za izvršbo ali pa ga vloži najkasneje do konca izvršilnega postopka. Iz razlogov prvega sodišča izhaja, da je o takšnem predlogu upnika odločalo, kakor da bi šlo za izvršbo na podlagi sodbe, s katero je upnik upravičen do plačila zneskov, ki bi mu šli kot plača v obdobju od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe. Kot je obrazloženo že zgoraj, pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tako tudi ne vzdrži razlog prvega sodišča, da ni izvršilnega naslova, po katerem bi imel upnik pravico zahtevati, kar je bilo s tretjo točko izpodbijanega sklepa zavrnjeno. Iz navedenih razlogov je pritožba utemeljena ter je bilo potrebno sklep z dne 1.7.1998 v tretji točki razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

O pritožbi zoper sklep z dne 15.3.2000: Pritožniku je potrebno uvodoma pojasniti, da je večina pritožbenih navedb irelevantnih, saj se smiselno navezujejo na izterjavo plače, kar pa ni predmet tega sklepa. Iz pritožbe pa je vseeno izhaja, da naj bi bilo moč ugoditi predlogu, po katerem bi bil delodajalec dolžan s plačilom prispevkov poskrbeti, da bo upniku za čas prenehanja delovnega razmerja, to je od 10.2.1998 do ponovnega nastopa vštet v delovno dobo in vpisan v delovno knjižico. Pritožnik meni, da je predlog izvršljiv vsaj v obsegu, ki je zagotovljen z minimalnimi prispevki (le-ti pa so vezani na minimalno oziroma zajamčeno plačo). Navedeno ne drži. Plačilo prispevkov od plače je namreč celota, o kateri pa ni mogoče odločiti, dokler pred Delovnim in socialnim sodiščem še ni odločeno o pravici upnika do plače. Iz tega razloga je tudi pritožba neutemeljena, sklep prvega sodišča pa pravilen, saj ni obremenjen tudi z nobenimi kršitvami, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo.

Glede 3. točke izreka sklepa z dne 1.7.1998, ki je s to odločbo razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje, pa naj prvo sodišče o predlogu odloča kot o predlogu po 233. členu ZIZ ter ugotovi ali so v skladu s to specialno določbo izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu.