Jedro

Negatorna tožba je utemeljena proti tistim poseganjem v lastninsko pravico tožnikov, ki so storjena protipravno, ker si je tisti, ki je vršil navedene posege, neupravičeno prilaščal stvarno ali obligacijsko pravico do takšnih posegov. V negatorni tožbi morajo tožniki dokazati, da je bila njihova lastninska pravica vznemirjena in da so jo vznemirili toženci, ni pa jim treba dokazovati protipravnosti poseganj, ki jih vznemirjajo. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da njeno ravnanje ni protipravno oziroma da ima do ravnanj, ki vznemirjajo lastnika nepremičnine, pravico, ki jih na to pooblašča. Pasivno legitimiran v negatorni pravdi je tudi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje ali pa tisti, v katerega korist je bilo vznemirjanje storjeno.

Sodna praksa pristaja na zadostnost obrazloženosti stroškovne odločitve, če je ta razvidna iz sodne odmere, razvidne na specificiranem stroškovniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino parc. št. 837 in 846/2 vl. št. 124 k.o. X. v lasti tožnikov, še posebej pa sta dolžna opustiti hojo in vožnjo s traktorji in drugimi kmetijskimi stroji ter vozili kot tudi z osebnimi in tovornimi vozili. Odločilo je še, da se tožencema tudi v bodoče prepoveduje vznemirjanje lastninske pravice na navedeni način ter da sta tožnikoma dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 2.177,00 EUR.

2. Toženca sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očitata, da je v tej pravdni zadevi očitno reševalo tudi druge pravdne zadeve, kot npr. vprašanje služnostne pravice hoje in vožnje, kar sploh ni bilo predmet te pravdne zadeve. Menita, da bi moralo sodišče pravdni postopek prekiniti ter stranke napotiti na pravdo zaradi ugotovitve pridobitve služnosti hoje in vožnje. S tem, ko je sodišče samo obravnavalo problematiko služnosti, je odločalo mimo in izven postavljenega tožbenega zahtevka, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi nezakonito in nedopustno dovolilo razširitev tožbe na parc. št. 846/2. Sodišče bi moralo opraviti ogled. V pritožbi ponovno poudarjata, da nikoli in nikdar nista z ničemer posegala v navedene nepremičnine, odkar sta tožnika postala lastnika parcel 837 in 846/2 k.o. X. Če nista izvršila posegov v nepremičnini, jih tudi ne moreta opustiti. Nerazumljivo je, da je sodišče opustitev dejanj naložilo dvema betežnima starcema. Toženca tudi nikoli in nikdar nista nikomur dala nobenega naloga za vznemirjanje in tudi nista bila nobena koristnika vznemirjanja, kot napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Da toženca nikoli nista vozila tovorne avtomobile, traktorje, kmetijske mehanizacije po sporni poti, so potrdile številne priče. Nezakonit je tudi stroškovni izrek. Sodišče bi moralo natančno navesti in utemeljiti, katere stroške je tožeči stranki priznalo in zakaj jih je priznalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnika sta proti tožencema vložila opustitveno oziroma negatorno tožbo, s katero zahtevata od njiju opustitev poseganj v njuno lastninsko pravico, ki jih toženci izvršujejo z uporabo poti po nepremičninah parc. št. 837 in 846 vl. št. 124 k.o. X (99. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Namen negatorne tožbe je v ugotovitvi, da je tožnikova stvar prosta omejitev, ki si jih je prisvajala tožena stranka, v vzpostavitvi ustreznega stanja ter v prepovedi bodočih vznemirjanj. Negatorna tožba je utemeljena proti tistim poseganjem v lastninsko pravico tožnikov, ki so storjena protipravno, ker si je tisti, ki je vršil navedene posege, neupravičeno prilaščal stvarno ali obligacijsko pravico do takšnih posegov. V negatorni tožbi morajo tožniki dokazati, da je bila njihova lastninska pravica vznemirjena in da so jo vznemirili toženci, ni pa jim treba dokazovati protipravnosti poseganj, ki jih vznemirjajo. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da njeno ravnanje ni protipravno oziroma da ima do ravnanj, ki vznemirjajo lastnika nepremičnine, pravico, ki jih na to pooblašča. 5. Toženca nista dokazala pravice, ki bi ju upravičevala do očitanih poseganj v nepremičnini tožnikov. Pravica, ki bi ju upravičevala do uporabe poti, bi bila služnostna pravica, ki bi jo pridobila bodisi pravnoposlovno, s sklenitvijo pravnega posla, ali originarno oziroma s priposestvovanjem. Ali ima tožena stranka upravičenje, ki jo pooblašča do posegov v lastninsko pravico tožeče stranke, je bistveni ugovor tožene stranke v negatorni pravdi, zato je nerazumljiv tisti del pritožbenih trditev, ki so usmerjene v očitek sodišču, da se je po nepotrebnem ukvarjalo s problematiko pridobitve oziroma nepridobitve služnostne pravice in da je z zaključkom, da toženca takšne pravice nista izkazala, odločilo mimo postavljenega zahtevka.

6. Sodišče je pravilno zavrnilo ugovor stvarne legitimacije tožencev. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta toženca začela voziti po poti po omenjenih parcelah tožnikov potem, ko je bila urejena oziroma očiščena v začetku 90-ih let, intenzivneje pa potem, ko sta si na tej parceli uredila pašnik. Ugotovilo je tudi, da vožnjo po sporni poti sedaj opravlja pooblaščenec tožencev oziroma sin. Ta je zaslišan izpovedal, da sta mu toženca pokazala, kje naj vozi in mu vožnje po sporni poti tudi naročala. Navedena okoliščina izkazuje njuno pasivno legitimacijo. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je pasivno legitimiran tudi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje ali pa tisti, v katerega korist je bilo vznemirjanje storjeno. Toženca sta naročala in pokazala njunemu sinu (pooblaščencu), da naj po sporni poti vozi, hkrati pa z upiranjem zahtevi tožnikov po prepovedi hoje in voženj v tej pravdi še naprej podpirata samovoljne posege njunega sina. Ugovor stvarne legitimacije, na katerem kot bistvenem toženca gradita utemeljenost svoje pritožbe, je zato neutemeljen.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z dopustitvijo spremembe tožbe, neoprave ogleda in neobrazloženosti stroškovne odločitve. Tožnika sta razširila tožbo še na eno parcelo, po kateri poteka sporna pot že v prvi pripravljalni vlogi in pred prvim narokom za glavno obravnavo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno dovolilo takšno spremembo tožbe, čeprav sta se ji toženca upirala, saj je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Oprava ogleda spornih nepremičnin ni bil dokaz, ki sta ga predlagala toženca, ampak tožnika. Ne glede na to, pa glede na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke, fotografije v spisu ter sodnikovo poznavanje položaja na obravnavanih nepremičninah iz drugih postopkov, izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek neobrazloženosti strokovne odločitve. Sodna praksa pristaja na zadostnost obrazloženosti stroškovne odločitve, če je ta razvidna iz sodne odmere, razvidne na specificiranem stroškovniku. V obravnavanem primeru je tako, poleg tega pa stroškovnik tožeče stranke vsebuje enake postavke kot tisti, ki sta ga na zadnjem naroku za glavno obravnavo vložila toženca.

10. Glede na navedeno je pritožba tožencev neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).