Jedro

Tožeča stranka v pritožbenem postopku neutemeljeno uveljavlja, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru ni podana odsotnost pravnega temelja in da pogodbeni odnos na podlagi Pogodbe z dne 2. 9. 2008 izključuje zahtevke iz neupravičene pridobitve, materialnopravno zmotno. Do prehoda premoženja tožeče stranke v višini 210.000,00 EUR je po njenih lastnih navedbah prišlo na temelju pogodbe, zaradi česar je ugotoviti, da njena tožba sploh ni sklepčna. Dejstva, da se je pogodbeni odnos na podlagi Pogodbe z dne 2. 9. 2008 z oktobrom 2018 zaključil (glede na prenehanje koncesije), pa tudi ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Pogodba z dne 2. 9. 2008 je namreč s potekom časa prenehala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka OBČINA A. je dolžna plačati tožeči stranki B. d. o. o. znesek 178.989,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe.

Tožena stranka OBČINA A. je dolžna tožeči stranki B. d. o. o. plačati njene pravdne stroške v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 7.801,60 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po poteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške, ki jih je imela tožeča stranka z vložitvijo pritožbe, po specificiranem stroškovniku, v roku osmih dni od prejema odločbe o njihovi odmeri, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila. Podrejeno je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene stroške je tožeča stranka priglasila v stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču iz izpodbijane sodbe, da v konkretnem primeru ne moremo govoriti (niti) o odsotnosti pravnega temelja (ker je pravni temelj, tj. Pogodba o zakupu in izvajanju del z dne 2. 9. 2008 – v nadaljevanju: Pogodba z dne 2. 9. 2008 – vsekakor izkazan), kar pomeni, da tožeča stranka svojega zahtevka iz _naslova neupravičene pridobitve_ ni uspela utemeljiti oziroma da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

6. V tem postopku je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljevala s sledečimi ključnimi trditvami in pravnimi naziranji:1 - Republika Slovenija in tožena stranka sta 25. 8. 2008 sklenili Koncesijsko pogodbo za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine št. 001/2006, s katero je bila v korist tožene stranke dogovorjena pravica do izkoriščanja tehničnega kamna (dolomita) na območju pridobivalnega prostora C. (ki je obsegalo parcele 244, 312/2, 243/5, 245/5, 245/1, 243/9 in 799-del, vse k. o. C.), v količini 30.000 m³ v raščenem stanju letno; - koncesija za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine je bila sklenjena za 10 let; - dne 2. 9. 2008 sta pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka sklenili Pogodbo, s katero se je slednja zavezala na prvega prenesti zgoraj opredeljeno rudarsko pravico izkoriščanja mineralne surovine; hkrati je bilo s to pogodbo dogovorjeno, da tožena stranka tožeči stranki odda v zakup nepremičnino, parcelo št. 245/5, in omogoči uporabo parcele 799, ki se nahajata znotraj pridobivalnega prostora; - s Pogodbo z dne 2. 9. 2008 je bilo dogovorjeno, da doba zakupa in uporabe navedenih nepremičnin traja 10 let in je identična obdobju, za katero je tožena stranka sklenila koncesijsko pogodbo; - v 8. členu Pogodbe z dne 2. 9. 2008 sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki za izkoriščanje mineralne surovine v obdobju trajanja koncesije plačala določen denarni znesek in ji povrnila stroške izdelave in pridobivanja dokumentacije glede pridobivanja rudarske pravice ter tudi plačala okoljsko rento, v 9. členu pa, da bo tožeča stranka toženi stranki za dogovorjeno količino izkopa dolomita (300.000 m³) plačala 0,70 EUR za m³ oziroma skupaj znesek 210.000,00 EUR, kar je tožeča stranka znotraj pogodbenih rokov tudi storila; - Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 002/2011-9 z dne 6. 3. 2013 preneslo rudarsko pravico na tožečo stranko, na podlagi česar je ta z Republiko Slovenijo dne 5. 7. 2013 sklenila Koncesijsko pogodbo št. 002/2011-12 in tako prejela koncesijo za gospodarsko izkoriščanje dolomita v pridobivalnem prostoru C. v količini 30.000 m³ letno z veljavnostjo do 10. 10. 2018, ko je koncesija prenehala; - tožeča stranka je v času trajanja Pogodbe z dne 2. 9. 2008 na parceli št. 245/5 izkopala 40.458,70 m³ in na parceli 799/1 3.841,31 m³ mineralne surovine, kar pomeni, da je v desetletnem obdobju trajanja Pogodbe z dne 2. 9. 2008 izkopala zgolj 44.300,01 m³ kamenine, čeprav je bila po pogodbi _upravičena do izkopa 300.000 m³_ kamenine, za kolikor je toženi stranki tudi plačala 210.000,00 EUR – tožeča stranka ni izkoristila 255.699,99 m³ kamenine, čeprav je toženi stranki tudi to količino v celoti plačala, _glede na prenehanje koncesije_ v oktobru 2018 pa tožeča stranka preostale plačane količine te mineralne surovine ne more več izkopati; - glede na to, da je bila dogovorjena cena za 1 m³ izkopane kamenine 0,70 EUR, je tožena stranka za 178.989,99 EUR prejela preplačilo in je za ta znesek na škodo tožeče stranke obogatena; - pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) so obogatitev, prikrajšanje in vzročna zveza – v konkretnem primeru je tožeča stranka toženi stranki plačala večjo količino kamenine (300.000 m³), kot pa jo je dejansko izkopala (44.300,01 m³), kar pomeni, da je toženi stranki plačala tudi za količino kamenine (255.699,99 m³), ki je ni izkopala, zaradi česar je tožeča stranka za to plačano, a neizkopano količino dolomita, prikrajšana, tožena stranka pa obogatena, pri čemer je obogatitev posledica plačila tožeče stranke (vzročna zveza); - tožena stranka je obogatena od prenehanja koncesije dalje (11. 10. 2018), saj je takrat postalo jasno, da je tožeča stranka preplačala svoje obveznosti do tožene stranke v znesku 178.989,99 EUR.

7. Kdor je bil _brez pravnega temelja_ obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na _podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla_ (190. člen OZ).

8. Pogoji za uporabo (enotnega) zahtevka iz neupravičene pridobitve so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, kadar se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter v vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti.

9. Primeri neutemeljenega prehoda premoženja so lahko izpolnitve brez pravne podlage – kondikcije _(condictio indebiti, condictio ob causam finitam, condictio causa data causa non secuta)._ Vse druge pravne položaje, v katerih je prišlo do neutemeljenega premika premoženja brez izpolnitvenega dejanja, pa teorija uvršča pod pojem verzij.2

10. Upoštevaje povzeto trditveno podlago iz tožbe (pa tudi kasneje)3 ter predstavljena teoretična izhodišča, tožeča stranka v pritožbenem postopku torej neutemeljeno uveljavlja, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru ni podana odsotnost pravnega temelja in da pogodbeni odnos na podlagi Pogodbe z dne 2. 9. 2008 izključuje zahtevke iz neupravičene pridobitve, materialnopravno zmotno. Do prehoda premoženja tožeče stranke v višini 210.000,00 EUR je po njenih lastnih navedbah prišlo na temelju pogodbe, zaradi česar je ugotoviti, da njena tožba sploh ni sklepčna. Dejstva, da se je pogodbeni odnos na podlagi Pogodbe z dne 2. 9. 2008 z oktobrom 2018 zaključil (glede na prenehanje koncesije), pa tudi ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Pogodba z dne 2. 9. 2008 je namreč s potekom časa prenehala. Okoliščina, da tožeča stranka v desetletnem obdobju (kot je bilo določeno s Pogodbo z dne 2. 9. 2008) ni izkopala 300.000 m³ dolomita, do katerih je bila sicer upravičena (kot navaja v pritožbi, tožeča stranka po Pogodbi ni bila dolžna izkopati 300.000 m³ dolomita, temveč je bila do tega upravičena), pa tožeči stranki sama zase ne daje upravičenja, da za neizkopano razliko, tj. za količino kamenine 255.699,99 m³, ki naj je po njenih trditvah ne bi izkopala in ki naj bi bila vredna 178.989,99 EUR, terja povračilo v tem postopku.

11. Ker se je tožeča stranka pri utemeljevanju svojega (sicer kondikcijskega) zahtevka ves čas sklicevala na Pogodbo z dne 2. 9. 2008 ter v njej določene količine in cene, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v 9. točki svoje obrazložitve pravilno izpostavilo, da bi si (glede na to da tožeča stranka po Pogodbi z dne 2. 9. 2008 ni bila dolžna izkopati 300.000 m³ dolomita, temveč je bila do tega upravičena oziroma da je v obdobju desetih let lahko izkopala največ 300.000 m³ dolomita, znesek 210.000,00 EUR pa je plačala vnaprej4), v tej morala pridržati pravico terjati nazaj plačilo, če bo izkopala manj kot 300.000 m³ dolomita v desetih letih oziroma manj kot 30.000 m³ dolomita letno oziroma pravico do končnega obračuna. Ker tožeča stranka ni trdila, da je v Pogodbi z dne 2. 9. 2008 določeno, da bo upravičena do povračila, če bo izkopala manj kot 300.000 m³ dolomita oziroma da sta se s toženo stranko dogovorili, da bo tožeča stranka za vsak neizkopan kubični meter dolomita upravičena do povračila zneska v višini 0,70 EUR, pa tožeča stranka v tem postopku s svojim zahtevkom ne more uspeti niti na pogodbeni podlagi. Tožeča stranka dejstvo, da v Pogodbi z dne 2. 9. 2008 ni določila, ki bi ji dopuščalo, da preveč plačani znesek terja nazaj, izrecno priznava tudi v pritožbi.

12. Tožeča stranka v nadaljevanju svoje pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožeča stranka tudi ni uspela pojasniti, zakaj predvidenih količin ni uspela izkopati. Pri tem se sklicuje na svoje trditve iz pripravljalnega naroka dne 24. 11. 2021. Na drugem mestu nadalje pritožbeno še zatrjuje, da tožena stranka njenih tovrstnih trditev ni prerekala (prim. tč. 3. pritožbe). Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu. Iz zapisnika naroka z dne 24. 11. 2021 (redna št. 15 v spisu) sicer res izhaja, da je tožeča stranka navedla, da „je tožničina ključna tožbena trditev v tem, da je toženi stranki plačala 210.000,00 EUR za izkop 300.000 m³, čeprav ga je nato _glede na omejitve o izkoriščanju surovine iz rudarskega načrta_ lahko izkopala zgolj 44.301 m³“.5 Vendar je taka navedba, po prepričanju pritožbenega sodišča pavšalna do te mere, da se prvostopenjsko sodišče z njo niti ni bilo dolžno ukvarjati.6 Ker je tožena stranka, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, takoj ugovarjala (prim. list. št. 42), da je imela tožeča stranka možnost in je dejansko izkoriščala zadevni kamnolom brez kakršnih koli omejitev ali ovir (ter o tem izkoriščanju tudi ni podajala letnih poročil; po oceni tožene stranke je tožeča stranka izkopala in pridobila vsako leto za več kot 30.000 m³ dolomita), se je namreč trditveno in dokazno breme v zvezi z morebitnimi omejitvami pri izkoriščanju surovine prevalilo nazaj na tožečo stranko. Zato je bila naloga tožeče stranke, da pojasni, za kakšne vrste omejitev sploh gre oziroma kaj s trditvami o omejitvah iz rudarskega načrta sploh zasleduje. Nič od tega tožeča stranka v nadaljevanju ni navedla. Obveznost prvostopenjskega sodišča, da se opredeli do citirane trditve, ki jo je tožeča stranka nekoliko razširila šele v pritožbenem postopku7, je tako odpadla. Zaradi prerekanja s strani tožene stranke pa tudi morebitna obveznost sodišča prve stopnje, da tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva poziva k dodatnemu pojasnjevanju citirane navedbe oziroma presojanju njenega tožbenega zahtevka skozi prizmo kakšne druge določbe OZ.

13. Glede na navedeno je potrebno izpodbijano sodbo potrditi že iz zgoraj podanih razlogov, zato se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih razlogov in navedb niti ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato je odločanje o teh odpadlo.

1 Pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja, da ne povzema trditev iz pritožbe, ki jih ta vsebuje na 5. strani in so oštevilčene z 1 do 6, temveč povzema dejstva, ki jih je tožeča stranka vključila in podala v svoji tožbi. 2 Tako dr. Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 46. 3 Tožeča stranka je izrecno vztrajala, da je toženi stranki znesek 210.000,00 EUR, ki je bil dogovorjen s Pogodbo z dne 2. 9. 2008, v celoti poravnala in da to izhaja tudi iz Potrdila z dne 3. 12. 2014; prim. navedbe iz prve pripravljalne vloge. 4 Prim. navedbe iz pritožbe, kjer to tožeča stranka večkrat izrecno priznava; str. 9. 5 Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja, da v tožbi tožeča stranka ni navajala nobenih omejitev pri izkopu dolomita. Navedla je le, da ni izkoristila 255.699,99 m³ kamenine, čeprav je toženi stranki tudi to količino v celoti plačala, glede na prenehanje koncesije v oktobru 2018 pa tožeča stranka preostale plačane količine te mineralne surovine ne more več izkopati. 6 Kar je nenazadnje obrazložilo tudi samo – v 9. točki obrazložitve je namreč poleg zapisa, da tožnica ni pojasnila, zakaj predvidenih količin ni izkopala, tudi zapis, da niti tekom zaslišanj ni uspela pojasniti, zakaj predvidene količine niso bile izkopane in na čigavi strani je iskati razloge. 7 V smislu, da količin dolomita, ki ga je po Pogodbi z dne 2. 9. 2008 plačala, zaradi razlogov, ki niso na njeni strani, ni mogla izkoristiti.