Jedro

Za verzijsko terjatev je bistveno le, da je do prehoda denarne dajatve prišlo na podlagi pravnega temelja ali na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla. Psihične zdravstvene težave toženke in njeno socialno-ekonomsko stanje ni odločilno. Zato je toženka na podlagi 288. člena ZPIZ v zvezi z 210. členom ZOR dolžna neupravičeno prejeti znesek vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženo zavezalo, da ji plača 83.314,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1998 dalje do plačila. Ugotovilo je, da do invalidske pokojnine v višini dosojenega zneska toženka ni bila upravičena, zato ga je dolžna vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodbo izpodbija tožena stranka, smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Sklicuje se na psihične zdravstvene težave, zaradi katerih je bila leta 1997 invalidsko upokojena ter poudarja, da prav zato niti ni opazila, da je v obdobju od 18.6.1997 do 18.8.1997 prejela tako invalidsko pokojnino, kot nadomestilo za bolniški stalež. Poudarja še, da do napake pri izplačilu ni prišlo po njeni krivdi, da je invalidska pokojnina v decembru 2000 znaša le 59.448,52 SIT, od česar plačuje 22.000,00 SIT kredita in zato ne more plačati vtoževanega zneska, ne da bi bila ogrožena življenska eksistenca nje same in hčerke.

Pritožba ni utemeljena.

Za pritožbeno rešitev zadeve je pravno relevantna le pravilna in prepričljiva dejanska ugotovitev, da je bila toženki za čas od 18.6.1997 do 18.8.1997 izplačana invalidska pokojnina, do katere po pravnomočni odločbi opr. št. 4.062.524 z dne 5.9.1997 v zvezi s sklepom bivšega delodajalca, da ji je delovno razmerje prenehalo 18.8.1997, ni bila upravičena. Po 172. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) se namreč uživalcem pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, torej po prenehanju delovnega razmerja. Ker je bila toženki dajatev v vtoževanem znesku izplačana pred prenehanjem zavarovanja, sicer res v zvezi z odločbo št. 4.062.524 z dne 20.8.1997, ki pa je pozneje nadomeščena z odločbo iste opr. št. z dne 5.9.1997, je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan iz 288. člena ZPIZ-92, da je zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, dolžan prejeto vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Gre za verzijsko terjatev po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (SFRJ, št. 29/78, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOR), za katero je bistveno le, da je prišlo do premika premoženja brez pravnega temelja oz. na pravni podlagi, ki je kasneje odpadla, kot v obravnavanem primeru.

Ob prepričljivo dokazanem glavničnem delu dolga po temelju, kot višini in hkrati od dneva zamude pravilno dosojenih zakonitih zamudnih obresti, se toženka ne more uspešno sklicevati na psihične zdravstvene težave, niti na težke socialno-ekonomske razmerje zaradi domnevne ogroženosti življenjske eksistence, ker da prejema nizko pokojnino zaradi mesečnih odtegljajev kredita. Tovrstne okoliščine za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantne, zato ne morejo biti upoštevne. Slednje bi bilo mogoče kvečjemu uveljavljati v postopku izvršbe, predlog o obročnem odplačevanje pa v eventuelnem dogovoru s tožečo stranko še pred vložitvijo tožbe.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.