Jedro

Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da morajo nacionalna sodišča pri presoji zastaranja tožbenih zahtevkov upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13/EGS, kar narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani, ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je Sodišče EU kot pomembno okoliščino poudarilo, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Ob upoštevanju, da je kondikcijski zahtevek nadaljnje (sekundarno) sodno varstvo primarnega sodnega varstva glede ničnosti, pa je mogoče razumevanje glede začetka teka zastaralnega roka kondikcijske obveznosti vezati na trenutek nastanka sodne prakse VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo. Zastaranje pred tem trenutkom bi pomenilo pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva. Samo s tako razlago pravil zastaranja pa bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka kot enega od najpomembnejših ciljev direktive. Sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno presodilo, da je "toženka v zamudi šele od prvega naslednjega dne, ko je tožnik plačal zadnji obrok, to je do 20. 11. 2021 dalje", saj pri tem ni presojalo (ne)poštenosti toženke v smislu 193. člena OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pojem nepoštenosti oziroma poštenosti pa je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej. Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne.

II.Pritožbi tožeče stranke se v izpodbijanem delu ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka v celoti razveljavi, v točki II izreka se razveljavi glede zamudnih obresti ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, glede glavnice pa se v točki II. izreka spremeni tako, da glasi: "II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki znesek 34.461,64 EUR."

III.O pritožbenih stroških pravdnih strank bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka) in odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnikoma) 21.574,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2021 dalje do plačila (točka II izreka), v presežku, in sicer za glavnico v višini 12.887,40 EUR in za zakonske zamudne obresti od posamezno plačanih obrokov kredita, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) ter sklenilo, da bo o stroških pravdnega postopka odločeno po pravnomočnosti te odločbe (točka IV izreka).

2.Zoper citirano odločbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnika izpodbijata točki II in III izreka citirane odločbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je toženka dolžna tožnikoma preplačilo kredita vrniti v CHF, in sicer preračunano v domačo valuto na dan končnega poplačila kredita dne 19. 11. 2021, kar znaša 21.574,24 EUR. Tožnika namreč kredita nista prejela v valuti CHF, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, niti ga nista odplačevala v CHF, temveč sta kredit prejela in ga tudi odplačevala v EUR. Valuta CHF se je namreč uporabljala zgolj za obračunavanje predmetnega kredita in njegovih mesečnih anuitet, vse transakcije pa so dejansko potekale v EUR. Posledično sta tožnika upravičeno do kondicijskega zahtevka v EUR in ne v CHF, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Tožnika sta torej prejela 54.555,91 EUR kredita in ga odplačala 89.017,55 EUR, zato sta upravičena do vračila razlike v višini 34.461,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega obroka dalje do plačila. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi pritožba še dodaja, da je v skladu z 193. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) nepošten pridobitelj dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva prejema, pošteni pa od trenutka vložitve tožbe. V predmetnem pravdnem postopku je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila toženka ob sklenitve spornega kredita nepoštena, saj ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, zato mora tožnikoma plačati zakonske zamudne obresti od dneva, ko je prejela prvo plačano anuiteto.

4.Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnikov zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za tožnika.

5.Toženka izpodbija točko II izreka citirane odločbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

6.Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje Direktivo 93/13/EGS in odločbe Sodišča EU neutemeljeno uporabljalo kot neposreden vir prava in toženki naložilo obveznosti, ki jih v času sklenitve spornih kreditnih pogodb veljavni Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot1) ni določal. V tej zvezi pritožba navaja, da navedena Direktiva sama po sebi ne more ustvarjati obveznosti za posameznika in se torej nanjo ni mogoče sklicevati v sporu med posamezniki, saj direktive nimajo neposrednega učinka v horizontalnih razmerjih. Nasprotno stališče bi bilo namreč v nasprotju s Pogodbo o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju: PDEU). V tej zvezi pritožba še izpostavlja, da navedena Direktiva razmerij o katerih odloča sodišče v okviru kondicijskega zahtevka sploh ne ureja, zato slednja ne more biti podlaga za razlago zakona "contra legem". V nadaljevanju pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja kondicijskega zahtevka in izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je zastaranje začelo teči šele z oblikovanjem sodne prakse glede ničnosti kreditnih pogodb v CHF. Takšno stališče sodišča prve stopnje je namreč pravno nevzdržno in zmotno. Sodna praksa je namreč enotna, da je začetek teka zastaralnega roka potrebno vezati na skrbno ravnanje stranke, ki so ji bile ali ki bi ji morale biti znane okoliščine, na podlagi katerih se lahko izreče sankcija ničnosti pravnega posla. Tožnika sta se tako vsaj od vložitve tožbe dalje zavedala okoliščin, ki so bile podlaga za ničnost pravnega posla. V nadaljevanju pritožba navaja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane določitve neutemeljeno sklicevalo na sodbo Sodišča EUR v zadevi C-520/21, saj slednja v zadevi ni uporabljiva, ob tem pa spregledalo, da ima tudi toženka kot kreditna institucija od tožnikov pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala. Sodišče prve stopnje bi tako moralo pri presoji upoštevati tudi koristi, ki sta jih tožnika imela od uporabe izposojenega denarja, in sicer v obliki 6% pogodbenih obresti iz drugega odstavka 382. člena OZ. Brez prejeta kredita namreč tožnika svoje nepremičnine ne bi mogla kupiti, vrednost slednje pa se je v vmesnem času tudi bistveno povečala. Takšna odločitev pa je v nasprotju z načelom enakosti in predstavlja kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

6.Tožnika se v odgovoru na pritožbo toženke zavzemata za zavrnitev le - te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za toženko.

7.Pritožba tožnikov je utemeljena. Pritožba toženke je neutemeljena.

8.ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevanih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno oziroma nepopolno pa je ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

O pritožbi tožene stranke

9.Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je o temelju tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 838/2021 z dne 1. 8. 2023, s katero je sodišče druge stopnje odločilo, da so sporna kreditna pogodba, notarski zapis SV, dodatek št. 1 ter pogodba o zastavi nepremičnine z dne 21. 2. 2008, nični. Posledično so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in se sodišče druge stopnje do njih ne bo podrobneje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.V nadaljevanju pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje Direktivo 93/13/EGS in odločbe Sodišča EU zmotno uporabljalo kot neposreden vir prava in toženki naložilo obveznosti, ki jih v času sklenitve sporne kreditne pogodbe veljavni ZVPot ni določal, ter da Direktiva 93/13/EGS in na njeni podlagi sprejeta sodba Sodišča EU v zadevi C-520/21, v obravnavanem primeru, nista uporabljivi.

11.Kot je namreč to sodišče druge stopnje obširneje pojasnilo že v odločbi opr. št. I Cp 838/2021 z dne 1. 8. 2023, je slovenski zakonodajalec zgoraj navedeno Direktivo 93/13/EGS v slovenski pravdni red prenesel z ZVPot, pri tem pa v skladu z možnostjo 8. člena direktive zagotovil višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU, saj ZVPot ne vsebuje omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13/EGS, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev.

12.Glede na pojasnjeno se je sodišče prve stopnje pri presoji pravilno oprlo na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13/EGS, ki ni neposredno uporabna, kot to izpostavlja pritožba, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.

13.Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije pa je sodišče prve stopnje v skladu z načelom lojalne razlage utemeljeno sledilo tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot jih je podalo Sodišče EU. Razlaga evropskega prava, ki jo v svojih odločbah poda Sodišče EU, ima namreč precedenčno pravno naravo in je formalni pravni vir z učinkom "erga omnes" in "ex tunc", zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje pri presoji neutemeljeno upoštevalo sodbo Sodišča EU v zadevi C-520/21 neutemeljene.

14.V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da pritožba sicer utemeljeno navaja, da navedena Direktiva 93/13/EGS sicer res ne vsebuje določb, ki urejajo kondicijske zahtevke potrošnikov, saj izrecno ne določa posledic neveljavnosti pogodbe zaradi nepoštenega pogoja (teh pravil tudi nima ZVPot, medtem ko ZPotK-2 ureja le posledice odstopa od pogodbe), vendar ob tem spregleda, da se v tem primeru posledično uporabijo restitucijska pravila posamezne države članice, ki pa morajo biti skladna s pravom EU in cilji navedene Direktive. Ker v RS ni specialne potrošniške zakonodaje, ki bi urejala posledice ničnosti pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, se za kondicijske zahtevke uporabijo splošna pravila OZ (87. člen v zvezi z 190. do 198. členi OZ), kot je to pravilno storilo že sodišče prve stopnje.

15.V nadaljevanju pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovor zastaranja vtoževane terjatve. Pritožba spregleda, da iz sodne prakse Sodišča EU2 izhaja, da morajo nacionalna sodišča pri presoji zastaranja tožbenih zahtevkov upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13/EGS, kar narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani, ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem3. Pri tem je Sodišče EU kot pomembno okoliščino poudarilo, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. V obravnavani zadevi je pomembno tudi, da je bil v prvem sojenju v maju 2021, tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev ničnosti zavrnjen in sicer v skladu s takrat oblikovano sodno prakso v primerljivih zadevah, nato pa je bila v ponovljenem sojenju, z odločitvijo o pritožbi šele dne 1.8.2023 ugotovljena ničnost sporne kreditne pogodbe.

16.Ustavno sodišče RS je opozorilo na "prožno"uporabo pravil o zastaralnih rokih glede na okoliščine posameznega primera in sicer na (a) razlagalni prostor, ki ga nudi zakonski pojem nepremagljivih ovir kot temelja za uporabo instituta zadržanja zastaranja, in (b) na ustavno neskladje stališča, da bi morali tožniki, v primeru "izbrisanih", že v času, ko so uveljavljali primarno pravno varstvo uveljavljati tudi odškodninske zahtevke.4

17.SEU je v zadevi C-405/21 z dne 13. 10 2022 pojasnilo, da je treba člen3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1). Domača sodna praksa je v primerljivih zadevah začela nastajati šele od konca leta 2017 dalje, sprva neuspešno (ter precej pod strogimi pogoji) za potrošnike,5 šele v letu 2021 pa je bilo prvič ugodeno zahtevkom na ničnosti kreditnih pogodb v CHF.6 VSRS je šele konec leta 2022 v zadevi VSRS Sodba II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 (kasneje še v zadevi II Ips 8/2022) prvič zavzelo stališče, da je lahko kreditna pogodba v CHF nična že, če ni podana pojasnila dolžnost (in preostalih pogojev v nadaljevanju ni treba presojati), kar je bil preobrat pri strogem razumevanju pogojev ničnosti v milejše razumevanje.

18.Ob upoštevanju, da je kondikcijski zahtevek nadaljnje (sekundarno) sodno varstvo primarnega sodnega varstva glede ničnosti, pa je mogoče razumevanje glede začetka teka zastaralnega roka kondikcijske obveznosti vezati na trenutek nastanka sodne prakse VSRS II Ips 18/2022 in II Ips 8/2022, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo. Zastaranje pred tem trenutkom bi pomenilo pretogo razumevanje pravil o zastaranju, ki bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva7. Samo s tako razlago pravil zastaranja pa bo zadoščeno zasledovanju odvračalnega učinka kot enega od najpomembnejših ciljev direktive.

19.Dejstva, ki jih izpostavlja pritožba, da sta tožnika že leta 2011 prvič opazila spremembo v višini mesečne anuitete, ne morejo vplivati na presojo ugovora zastaranja. Pritožba spregleda, da tožnika takrat še nista pričakovala nastanka okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za uveljavljanje ničnosti in kondicijskega zahtevka, da torej obstaja možnost, da je pogoj o valutnem tveganju v kreditni pogodbi nepošten, in da je s strani toženke prišlo do kršitve pojasnilne dolžnosti. Stališča pritožbe glede pričetka teka zastaralnih rokov niso v skladu z ustavnimi pravicami, ne s pravom EU.

20.Po obrazloženem tožnika s postavitvijo kondicijskega zahtevka dne 24.12.2019 ter z zadnjo spremembo dne 13.10.2023, (z navedbo, da ga prilagajata sodni praksi, ki se je šele takrat oblikovala), nista bila prepozna in zastaranje ni nastopilo.

21.Nazadnje pritožba neutemeljeno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji višine kondicijskega zahtevka upoštevati tudi koristi, ki sta jih imela tožnika od izposojenih denarnih sredstev. V skladu s sodno prakso Sodišča EU8 namreč kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. S tem je namreč dosežen odvračalni učinek Direktive 93/13/EGS.

22.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točki I in II izreka izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

23.Pritožba utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje pri presoji višine kondicijskega zahtevka zmotno presodilo, da je toženka dolžna tožnikoma preplačilo kredita vrniti v CHF, in sicer preračunano v domačo valuto na dan končnega poplačila kredita dne 19. 11. 2021.

24.Med pravdnima strankama namreč ni nesporno, da gre v danem primeru za čisti devizni kredit, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, saj sta tožnika več čas postopka zatrjevala, da jima je bil predmetni kredit izplačan v EUR in da sta tudi mesečne anuitete odplačevala v EUR, pri čemer se je valuta CHF uporabljala zgolj za obračunavanje višine najetega kredita in njegovih mesečnih anuitet, vse transakcije pa so dejansko potekale v EUR (nepristna valutna terjatev). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v danem primeru niti ni odločilno, ali je šlo za čisti devizni kredit ali za kredit z valutno klavzulo, saj je Vrhovno sodišče RS9 že pojasnilo, da zaradi bistveno enakega namena kreditne pogodbe z valutno klavzulo in kreditne pogodbe v tuji valuti ter zaradi bistveno podobnega položaja, v katerem so se v obeh primerih po spremembah vrednosti CHF znašli posojilojemalci, veljajo glede presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev v obeh primerih enaki kriteriji. Namen valutne klavzule in namen sklenitve posla v tuji valuti je namreč v bistvenem enak, saj postane obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute.

25.Upoštevajoč navedeno in določbo prvega odstavka 87. člena OZ, v skladu s katero mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji višine kondicijskega zahtevka upoštevati tisto denarno enoto, na katero se je dejansko glasila obveznost, torej EUR. V pravu neupravičene obogatitve je namreč trenutek, relevanten za določanje obsega restitucijske obveznosti, praviloma trenutek neupravičenega prejema koristi, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za "de facto" valorizacijo izplačanega kredita na dan njegovega dokončnega poplačila dne 19. 11. 2021, saj je s tem dejansko zaobšlo vsa izhodišča in načela, ki jih je Sodišče EU zavzelo v Odločbi C-520/21 Bank M., in sicer da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala.

26.Glede na obrazloženo sta tožnika upravičena do celotnega preplačila predmetnega kredita v višini 34.461,64 EUR (89.017,55 EUR - 54.555,91 EUR), in ne zgolj do 22.570,97 EUR, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

Glede zamudnih obresti

27.V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prisojene glavnice sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da pritožba neutemeljeno navaja, da je bilo o nepoštenosti toženke v smislu 193. člena OZ že odločeno s sodbo in sklepom sodišča druge stopnje opr. št. I Cp 838/2021 z dne 1. 8. 2023, s katerim je bila ugotovljena ničnost predmetne kreditne pogodbe.

28.Kot je to pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, iz presoje sodišča, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti in je zato, po takrat veljavnem drugem odstavku 23. člena ZVPot, ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot je mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere, v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot, je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot, ni pomembno. Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ. Ta temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

29.Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno presodilo, da je "toženka v zamudi šele od prvega naslednjega dne, ko je tožnik plačal zadnji obrok, to je do 20. 11. 2021 dalje", saj pri tem ni presojalo (ne)poštenosti toženke v smislu 193. člena OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pojem nepoštenosti oziroma poštenosti pa je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej10. Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.11

30.Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, torej celoten konkretni dejanski stan, ki tvori dejstva pravno relevantna za odločitev o teku zahtevanih zamudnih obresti, je sodišče druge stopnje v tem delu sodbo sodišča razveljavilo ter vrnilo v ponovno obravnavo. Sodišče prve stopnje bo moralo že izvedene dokaze oceniti tudi glede zatrjevane nepoštenosti toženke, z upoštevanjem subjektivnega merila, kot to določa 193. člen OZ. Nato bo materialnopravno presodilo ali je toženka ravnala nepošteno tudi v smislu 193. člena OZ12.

31.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo (določba 358. člena ZPP) tako, kot to izhaja iz točke II izreka ter glede teka zamudnih obresti točko II. izreka razveljavilo (določba 354. člena ZPP) in v tem delu zadevo vrnilo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje ter razveljavilo tudi točko III izreka. Pri tem se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da je delna razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje bolj ekonomična, saj zaradi načela neposrednosti sodišče druge stopnje ne sme samo ocenjevati izpovedb strank in prič zaslišanih pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS. Poleg tega bi se s tem, ko bi se vsa pravno relevantna dejstva glede presoje o zamudnih obrestih prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen URS).

32.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (določba 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 20/98, 25/98, 23/99 - ZSVP, 110/02, 51/04, 46/06 - odl. US, 114/06 - ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 - ZKolT, 31/18, 49/20 - ZIUZEOP, 130/22.

2SEU C-698/18, C-699/18 in SEU C-484/21, z dne 25.4.2024.

3Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 14/2020, II Ips 67/2021 in II Ips 68/2023.

4Ustavne odločbe v zadevah "izbrisani": Up-1177/12, Up- 124/14, U-I-45/14, Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015 in Up-1141/12 z dne 28. 5. 2015.

5Tudi zadeva VSL I Cp 1218/2017 z dne 20. 1.2 2017 je bila sicer razsojena v prid potrošnikom, saj je bila razglašena pogodba za nično zaradi pomanjkanja pojasnilne dolžnosti, a je bila z VSRS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, razveljavljena iz razloga že opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi vodi do ničnostne sankcije. Do te namreč vodi le v primeru, če je podana nepoštenost glede glavnega predmeta pogodbe, torej če je banka hkrati ravnala v slabi veri in ker je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank obstajalo znatno neravnotežje. Obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank pa sodišče v obravnavani zadevi niti ni presojalo.

6Kot n.pr. VSM sodba in sklep I Cp 27/2021 z dne 18. 5. 2021.

7Nenazadnje je tudi VSRS zavzelo jasno stališče, da je potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati, ali so podani pogoji za ničnost kreditne pogodbe in stališča glede ničnosti ni mogoče preprosto posplošiti na vse kreditne pogodbe sklenjene v CHF.

8Odločba C-520/21 Bank M.

9Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018.

10VSRS II Ips 60/2020 z dne 23. 10. 2020.

11D. Možina, Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi, Pravni letopis, 2019, str. 164.

12Tako tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 435/2024 z dne 30. 7. 2024.