Jedro

Delavka, ki zaradi svojega psihičnega stanja ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja, ni disciplinsko odgovorna za dejanje, ki ga je storila v takem stanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 17.11.1990, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in sklep delavskega sveta z dne 8.12.1990, s katerim je bil zavrnjen tožničin ugovor zoper sklep disciplinske komisije, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas, ko ni delala izplačati pripadajočo plačo. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da tožnica v času, ko je storila očitano ji hujšo kršitev delovne obveznosti, s tem, da si je v mesecu septembru 1990 prilastila manjše zneske od provizije, zaradi psihičnega stanja ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja, zato za svoja dejanja ni odgovorna.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj iz izvedeniškega mnenja psihiatra izhaja, da tožnica zaradi tako imenovanega "kleptomanskega dejanja" ni bila sposobna obvladati svojega ravnanja glede dejanj, ki pomenijo disciplinsko kršitev. Tožnica zato disciplinsko ni bila odgovorna.

Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je tožnica na terminalu pod šifro sodelavke v treh primerih stornirala provizijo od prodaje tuje valute ter iz blagajne odstranila obrazec za izplačilo omenjene provizije. Tožena stranka očita izvedencema, da nista odgovorila na vprašanje, zakaj se sporna dejanja pojavljajo prav v septembru 1990, ker pred tem ni bilo zaznati kleptomanskih dejanj. Pri tožnici, ki po storitvi dejanj ni storila ničesar, da bi jih pojasnila toženi stranki, oziroma v smeri odprave posledic, gre za podobno okoliščino kot pri osebi, ki se opije in potem v neprištevnem stanju stori dejanje. Revident predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče glede na določila 386. člena ZPP lahko le preizkusilo, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take krštive ni ugotovilo.

Glede na to, ker po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče pri presoji pravilne uporabe materialnega prava vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje ni zmotno uporabljeno. Obe nižji sodišči sta ugotovili, da tožnica v času storitve spornih hujših kršitev delovne obveznosti, zaradi svojega psihičnega stanja ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja. Ta ugotovitev temelji na izvedeniškem mnenju. Ni razlogov zaradi katerih bi se lahko podvomilo v strokovnost tega mnenja. Tudi revizijske navedbe tožene stranke niso takega značaja, da bi revizijsko sodišče zaradi njih imelo pomisleke v pravilnost zaključkov nižjih sodišč glede tožničine odgovornosti za storjena dejanja. Za odločitev tožničine odgovornosti je odločilno stanje v katerem je bila, ne pa vzroki oziroma razlogi zaradi katerih se je znašla v stanju, da ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).