Jedro

Materialnopravna podlaga za odločanje v tem sporu so določbe ZOR o nezgodnem zavarovanju, ki vključuje tudi zavarovanje odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvi toženi stranki, da je dolžna plačati J. V. odškodnino v znesku 805.854,00 SIT in I. V. odškodnino v znesku 484.500,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Vzelo je na znanje umik tožbe zoper drugo toženo stranko in postopek v tem delu ustavilo. Prvi toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 294.918,00 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Tožečo stranko je oprostilo plačila sodnih taks. Ugotovilo je, da sta se tožnika poškodovala, ko sta se peljala na »banani«, ki jo je vlekel motorni čoln. Kot prevoznika je štelo drugo toženo stranko, lastnico »banane«, ki je imela v času škodnega dogodka nezgode zavarovano svojo odgovornost pri prvi toženi stranki s polico št. 023653. Zato je prva tožena stranka dolžna tožnikoma plačati odškodnino do višine zavarovalne vsote. Prvi tožnici je že plačala odškodnino v znesku 100.030,00 SIT in ji je s sodbo naložilo še plačilo razlike. Zavarovalna vsota na osebo je bila določena v višini 10.000 DEM. Škoda prve tožnice je bila višja od zavarovalne vsote, zato ji gre razlika do zgornje meje zavarovalne vsote na osebo, drugemu tožniku pa glede na obseg njegove škode prisodilo znesek 484.500,00 SIT.

Proti sodbi je vložila prva tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita kršitev postopka, ker je dopustilo tožeči stranki, da je z vlogo z dne 24.09.2002 zatrjevala nova dejstva, čeprav je bila v tem času že prekludirana po določbi 286.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka je ugovarjala pasivno legitimacijo že na prvem naroku 09.09.2002, ker niso bile točne navedbe tožbe, da je povzročil škodo lastnik plovila drugo tožene stranke. Plovilo, ki je vleklo banano, je bilo last L. B. in ne drugo tožene stranke. Prvo tožena stranka je zato menila, da ni pasivno legitimirana, saj je s polico 023653 nezgodno zavarovala osebe, ki najamejo oziroma uporabljajo vodne skuterje in druge vodne rekvizite, ki jih daje sklenitelj najema. Tožena stranka je pravočasno ugovarjala pasivni legitimaciji in zavarovalnemu kritju. Tega pa ni moč reči za tožečo stranko, ki ji je bilo naloženo, da popravi tožbo in predloži vsa potrebna dokazila v zadostnem številu, je pa z vlogo z dne 14.09.2002 poleg naloženega postavila še povsem nove trditve. Kljub ugovoru prvotožene stranke, da drugotožena stranka ni bila prevoznik, je sodišče prvi toženi stranki naložilo plačilo odškodnine, čeprav določila zavarovalne police takšne škode niso krila, saj tožnika nista uporabljala plovilo, ki bi bilo last sklenitelja zavarovanja. Drugotožena stranka tudi ni bila ladjar, ki bi v smislu določil Zakona o pomorski in notranji plovbi (ZPNP) lahko odgovarjal za nastalo škodo. Kateri dokazi naj bi pokazali, da je bil sklenitelj zavarovanja v času nezgode prevoznik tožeče stranke, sodišče ni povedalo. V tem delu gre zato za protispisno in nejasno ugotovitev. Ne drži ugotovitev, da je bila prevoznikova odgovornost zavarovana v višini 10.000 DEM za osebo. Ne gre za polico zavarovanja prevoznikove odgovornosti, zavarovalna vsota pa tudi ni bila dogovorjena za vsako osebo, pač pa za škodni dogodek. Bila je omejena na negmotno in gmotno škodo. Zato lahko zavarovalnica tožnikoma le skupaj za vtoževano škodo odgovarja za ta znesek, ne pa preko tega zneska. Sicer pa po mnenju pritožbe sodišče, ki je odločalo v tej zadevi sploh ni stvarno pristojno za obravnavanje tega spora, ker gre za spor, ki se nanaša na plovbo po morju in bi glede na določbo 103.čl. Zakona o sodiščih moralo o tem sporu odločati Okrožno sodišče v Kopru. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo po temelju presojati zadevo na podlagi določb ZPNP in ne določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Podrejeno se tožena stranka pritožuje še zoper višino dosojene odškodnine saj meni, da je sodišče tožnikoma prisodilo previsoko odškodnino glede na mnenje dr. A. in sodno prakso v podobnih primerih. Tožnikov zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je tudi povsem neutemeljen, saj v objektivnem smislu skaženosti pri tožniku ni. Pri odmeri stroškov pa sodišče ni upoštevalo sklepa z dne 09.09.2002, s katerim je toženi stranki priznalo separatne stroške, zato je napačna tudi odločitev o stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo pritožbene očitke o zatrjevanih kršitvah postopka. Ugotovilo je, da je o stvari odločalo pristojno sodišče, saj v tej zadevi ni šlo za spor iz 103.čl. Zakona o sodiščih po katerem je Okrožno sodišče v Kopru pristojno za odločanje o vseh sporih, ki se nanašajo na ladjo in plovbo po morju ter sporih, v katerih se uporablja pomorsko pravo, v sporih glede izkoriščanja morja in morskega dna ter za odločanje o vpisih v register ladij. V konkretni zadevi gre za spor zoper zavarovalnico iz naslova zavarovanja pred odgovornostjo. Kot je prva tožena stranka med postopkom sama pojasnila polico na podlagi katere je vložena proti njej tožba, je druga tožena stranka s polico št. 023653 pri njej sklenila nezgodno zavarovanje, ki je vključevalo tudi zavarovanje prevoznikove odgovornosti za osebe do višine 10.000 DEM na osebo.

Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 286.čl. ZPP je neutemeljen, saj do te kršitve ni prišlo. V pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 24.09.2002 ta ni navajala nobenih novih dejstev, za katere bi bila prekludirana. V tej vlogi je umaknila tožbo proti drugi toženi stranki, ker je ugotovila, da je druga tožena stranka izbrisana iz sodnega registra, da torej ne obstaja več. Sicer pa je ponovila, da vztraja pri zahtevku proti prvi toženi stranki iz zavarovalne police 023653. Glede ugovora pasivne legitimacije je pojasnila napako v tožbi glede lastništva plovila, ki je vleklo »banano«, na kateri sta se tožnika peljala, ko je prišlo do škodnega dogodka. Vztrajala pa je, da je druga tožena stranka odgovorna tožeči stranki kot prevoznik, saj je prva tožena stranka sama povedala v odgovoru na tožbo, da gre za polico obveznega nezgodnega zavarovanja potnikov v javnem prometu. Okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode so v tej vlogi samo ponovljene. Zato pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka, ki naj bi ga zagrešilo sodišče prve stopnje, ni podan.

Tudi dejansko stanje ni bilo nepravilno ali nepopolno ugotovljeno. Vse odločilne dejanske okoliščine med strankama sploh niso bile sporne. Ta pritožbeni razlog prvotožena stranka v pritožbi ni obrazložila zato je očitno, da gre zgolj za pavšalno navržen pritožbeni razlog.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa ni utemeljen niti pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravna podlaga za odločanje v tem sporu so določbe ZOR o nezgodnem zavarovanju, ki je bilo sklenjeno s polico 023653 pri prvo toženi stranki in vključuje tudi zavarovanje odgovornosti. V tej polici je navedeno, da so zavarovane »vse osebe, ki najamejo oziroma uporabljajo vodne skuterje in vodne rekvizite, ki jih daje sklenitelj zavarovanja v najem«. Zavarovane so nezgode, ki bi se zavarovancu primerile pri vožnji z omenjenimi plovnimi sredstvi in zavarovalne vsote so dogovorjene v DEM za enega zavarovanca. Ob tako jasnih določbah police je imelo sodišče prve stopnje vso podlago za zaključek, da je škoda, ki sta jo utrpela v škodnem dogodku tožnika, krita s tem zavarovanjem. Prva tožena stranka se je zavezala povrniti škodo, ki bi jo utrpeli oškodovanci pri vožnji z omenjenimi plovnimi sredstvi. Kot plovna sredstva so našteti skuterji in vodni rekviziti, ki jih daje sklenitelj zavarovanja v najem. Da med vodne rekvizite, zavarovane v tej polici, ne bi spadala tudi »banana«, na kateri sta se peljala tožnika, se ni zatrjevalo. Za tožnika pa ob takšnih določbah zavarovalne police ni pomembno, kdo je vlekel »banano«, kdo je bil lastnik motornega čolna, saj je tožena stranka zavarovala uporabnike vodnega rekvizita pri vožnji. Ker tožena stranka ni trdila, da banana ne bi bila vodni rekvizit, ki ga polica zajema, »banana« pa se lahko uporabi za vožnjo le s pomočjo vleke, je na strani tožene stranke bilo dokazno breme, da dokaže, da zavarovalna polica ni krila zavarovanja, čim je bila potrebna za uporabo vodnega rekvizita vleka. Kdo je lastnik motornega čolna, ki banano vleče, zato za tožnika ni pomembno, saj jima je tožena stranka dolžna plačati odškodnino čim dokažeta, da sta škodo utrpela pri vožnji z vodnim rekvizitom, ki ga je tožena stranka zavarovala. To pa sta v tem postopku nedvomno dokazala.

Tudi o višini škode, ki sta jo tožnika utrpela, razlogi izpodbijane sodbe prepričajo, saj imajo vso podlago v dokaznem gradivu, s katerim je sodišče razpolagalo. Pritožbena trditev, da zavarovalna vsota 10.000 DEM ni bila dogovorjena za vsako osebo, ampak za škodni dogodek kot celoto, pa nima podlage v zavarovalni polici, v kateri je jasno zapisano, da so zavarovalne vsote v DEM dogovorjene za enega zavarovanca. Višino odmerjene odškodnine pritožba izpodbija povsem pavšalno. Kot je že obrazloženo, pa je po mnenju pritožbenega sodišča višina odškodnine odmerjena v skladu z ugotovitvami sodišča o obsegu škode, ki sta jo tožnika utrpela v škodnem dogodku in je tudi pravilno umeščena tudi v priznane odškodnine za podobne primere v sodni praksi. Ni mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, da je sodišče prve stopnje popolnoma neutemeljeno priznalo drugemu tožniku odškodnino za skaženost. Iz razlogov izpodbijane sodbe, ki imajo podlago v dokaznem gradivu, je razvidno, da ima drugi tožnik brazgotino v lasišču, ki je vidna že iz nekoliko večje razdalje. Gre za spremembo zunanjosti, ki bo stalna in ki tožnika, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, moti. Zato je pravična tudi iz tega naslova priznana odškodnina v višini 80.000,00 SIT.

Tudi pritožbenim navedbam, v katerih prva tožena stranka oporeka stroškovni odločbi, ni mogoče pritrditi. Prva tožena stranka v stroškovniku na listovni št. 71 spisa stroškov postopka za obravnavo, ki je bila dne 09.09.2002, ni priglasila. Iz obeh stroškovnikov pravdnih strank se da razbrati, da o stroških, nastalih na tej obravnavi, s stroškovno odločbo v izpodbijani sodbi ni odločeno. Ker je iz zapisnika s te glavne obravnave razvidno, da bo o teh stroških izdalo poseben sklep, lahko prva tožena stranka vztraja samo, da sodišče ta napovedani sklep o separatnih stroških tudi izda, nima pa odločitev o teh separatnih stroškov nobenega vpliva na stroškovno odločbo v izpodbijani sodbi. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).