Jedro

ZPP torej v 212. členu določa procesna pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže, toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel. Katera dejstva mora navesti, tožniku povedó materialnopravne norme. To pa so v obravnavani zadevi določila o odškodninskem deliktu iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določajo, da lahko oškodovanec zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, če so izpolnjeni pogoji odškodninskega, to je civilnega delikta.

Za vse predpostavke odškodninske obveznosti mora tožnik podati ustrezno trditveno podlago.

V primeru kršitve osebnostnih pravic, kot je to tudi v primeru razžalitve, se sicer določa enotna odškodnina, vendar pa mora tožnik izkazati obstoj duševnih bolečin kot del temelja tožbenega zahtevka in ne zgolj v povezavi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Obstoja, stopnje in trajanja duševnih bolečin tako ni potrebno ugotavljati zgolj zaradi odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ampak tudi zaradi presoje obstoja temelja za to vrsto odškodnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka spremeni tako, da ta pravilno glasi: " II. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka A. d.o.o. je dolžna tožeči stranki B. B. v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2023 dalje do plačila. se zavrne." in v točki V. izreka spremeni tako, da ta pravilno glasi: "V. Tožeča stranka B. B. je dolžan toženi stranki A. d.o.o., v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti pravdne stroške v višini 1.280,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila." Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 561,66 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna na začetni strani elektronskega medija X, ki ga izdaja, objaviti tožnikovo fotografijo, ki je bila uporabljena v članku dne 22. 10. 2020, nad njo pa z enako velikostjo črk, kot je bil naslov v izvirnem članku oziroma prispevku dne 22. 10. 2020, zapisati: "Opravičujemo se profesorju dr. B. B. za navedbe v članku z dne 22. 10. 2020, objavljene na našem spletnem portalu X", v primeru zamude je tožena stranka dolžna plačati tožniku 500,00 EUR za vsak dan zamude z objavo, da ne bo izvršbe (točka I. izreka). Nadalje je toženi stranki A. d.o.o. naložilo plačati tožeči stranki B. B. v roku 15 dni od vročitve sodbe znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2023 do plačila (točka II. izreka). V presežku, to je glede zneska 6.500,00 EUR, glede zakonskih zamudnih obresti od tega zneska ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.500,00 EUR od 22. 11. 2022 do 14. 2. 2023, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek v točki 3., in sicer, da je tožena stranka A. d.o.o., dolžna tožniku B. B. povrniti stroške postopka v roku 15 dni s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka). Tožeči stranki je naložilo plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 843,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V. izreka).

2.Zoper prisodilni del sodbe, in sicer zoper točko II. izreka (glede plačila odškodnine v znesku 1.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) in točko V. izreka (v delu, v katerem je bilo odločeno o povrnitvi stroškov tožeče stranke), vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Navaja, da je sodišče prve stopnje o plačilu nematerialne škode odločilo mimo trditvene podlage, saj tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) utrpele nematerialne škode ni konkretizirala. Zgolj pavšalno je navedla, da naj bi se zaradi navedb v spornem prispevku določene osebe distancirale in dvomile vanjo, zaradi česar se je počutil ponižano in prizadeto. Tovrstnih pomanjkljivosti pa tožnik ni mogel odpraviti s svojim zaslišanjem. Prav tako je bil tožnik s strani toženke izrecno opozorjen, da škode ni konkretiziral, zato v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse materialno procesno vodstvo sodišča oziroma dodatno opozorilo glede pomanjkljivosti trditvene podlage ni bilo potrebno. Nadalje tožnik tudi ob svojem zaslišanju o morebitni škodi ni povedal nič, zato vtoževane škode ni v ničemer konkretiziral. Tako tožnik tudi ni uspel dokazati domnevnih škodnih posledic. Prav tako v zvezi z nastalo škodo tožnik ni predložil nobenih listinskih dokazov, ki bi izkazovali domnevno utrpelo škodo in tudi ni predlagal zaslišanja nobenih drugih prič.

Nadalje pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo protipravnost objavljenega besedila. Sodišče je kot protipraven štelo samo drugi del prispevka, v katerem je navedeno, da je tožniku ljubezen do partizanstva močnejša od prava. Sodišče prve stopnje je nedopustno domnevno enačilo tožnika, ki naj bi zgolj nastopal v vlogi pravnega zastopnika izvrševalcev procesa zoper generala G. G., s samimi izvrševalci tovrstnih procesov. Toženka poudarja, da ne drži, da naj bi bil tožnik v tej zadevi zgolj pravni zastopnik izvrševalca procesa zoper generala G. G., je namreč vnuk žrtve vojnega nasilja, kar izhaja iz ustavne pritožbe. To pomeni, da obravnavana situacija ni primerljiva in je ni možno enačiti s pravnimi oziroma sodnimi postopki, v katerih bi tožnik nastopal kot pooblaščenec oziroma pravni zastopnik določenih oseb.

Dejansko stanje je bilo ugotovljeno nepravilno in zmotno, saj je izpodbijana sodba dala premajhen pomen dejstvu, da je sporni prispevek obravnaval tematiko povojnih komunističnih (sodnih) procesov, za katere je splošno znano dejstvo, da so bili vsaj sporni, in da javnost razdvajajo. Nesporno je tožnik vložil ustavno pritožbo zoper razveljavitev obsodbe domobranskega generala G. G. To pomeni, da je izrazil lastno prepričanje in lastno stališče, da je bila prvotna obsodba upravičena in utemeljena. Sodba vojaškega sodišča Četrte armade, ki je izreklo kazen G. G., naj bi namreč bila podrobneje obrazložena kot sodba Nürnberškega sodišča, ki je obsodilo nacističnega vojnega zločinca H. H. Navedeno pomeni, da je tožnik javno izrazil stališče, da so bile sodbe v komunističnih časih ustrezno obrazložene in primerljive ali pa celo bolj obrazložene kot sodbe Nürnberškega sodišča. Mnenje toženke, da so se v komunističnih procesih množično kršile človekove pravice, in da sodbe, ki izvirajo iz tega časa, ne dosegajo standardov Nürnberških procesov, je bilo v luči dejstva, da gre za zadeve, ki absolutno spadajo v javni interes, in v zvezi s katerimi je splošno znano dejstvo, da so lahko pogledi na to tematiko različni. Izjava, da je pri tožniku ljubezen do partizanstva močnejša od prava, ki je nekoliko bolj provokativne narave, je zato bila pravno dovoljena in v ničemer protipravna. Ni šlo za izoliran napad, uperjen osebno zoper tožnika, pač pa za prispevek, ki predstavlja odziv, komentar in mnenje o javnem nastopanju in stališčih tožnika. Prispevek se namreč dotika izključno tistega dela pojavljanja tožnika v javnosti, ki ni zasebne narave, pač pa v delu, v katerem je tožnik relativno javna osebnost.

Pravica do svobode izražanja je bila v tem primeru ob tehtanju v konkretnem primeru zapostavljena, oziroma je s tem bilo namenjeno slabše izhodišče pri tehtanju "in concreto". Kadar gre za kolizijo pravice do časti in dobrega imena v zadevah, ki se tičejo javnega delovanja in nastopanja ter pojavljanja oseb v javnosti, posebej pa v zadevah kot je predmetna, ki predstavljajo javni interes "par excellence", je treba praviloma vedno dati prednost pravici do svobode izražanja. Pri omejitvi pravice do svobode izražanja je treba izhajati iz meril ustaljene sodne prakse slovenskih sodišč in ESČP. V nadaljevanju pritožbe toženka citira stališča nekaterih sodb Vrhovnega sodišča RS, prav tako pa zadevo ESČP Otegi Mondragon v. Španija ter prakso Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju URS). Izrecno še opozarja, da je pravica do svobode izražanja v kontekstu širše pravice do medijskega delovanja in se je treba zato izogibati kaznovanju ter zastraševalnemu učinku. Ker je odločitev izpodbijane sodbe v točki II. izreka nepravilna, je nepravilen tudi stroškovni sklep v točki V. izreka.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v točki II. spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrne, tožniku pa naloži povračilo vseh stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je tožnik zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, kar je toženka storila z objavo članka "Kakšen zgled je ..." na strani elektronskega medija X. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 1.500,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar je predmet pritožbe, potem ko je ugotovilo, da je novinar z zaključno navedbo v članku "Njegov Facebook profil pokaže, da je ...", tožnika razžalil, saj ga je v tem delu zaničeval kot osebnost.

6.Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7.Tožnica v pritožbi zatrjuje, da tožnik ni navedel, kakšen vpliv oziroma posledice naj bi trpel zaradi objave toženke in torej ni konkretiziral nastale nematerialne škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, s čimer zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

8.ZPP torej v 212. členu1 določa procesna pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže, toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel.2 Katera dejstva mora navesti, tožniku povedó materialnopravne norme. To pa so v obravnavani zadevi določila o odškodninskem deliktu iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določajo, da lahko oškodovanec zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, če so izpolnjeni pogoji odškodninskega, to je civilnega delikta. Ti elementi morajo biti izpolnjeni kumulativno, in so: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode (krivdna ali objektivna odgovornost). Za vse predpostavke odškodninske obveznosti mora tožnik podati ustrezno trditveno podlago.

9.Nadalje je v konkretnem primeru, ob tem ko je toženka že v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavila, da tožniku manjkajo trditve o nastali škodi, bistvena še določba 179. člena OZ. Slednja določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Bistveni del te zakonske določbe je med drugim tudi zapis "..., zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo". V primeru kršitve osebnostnih pravic, kot je to tudi v primeru razžalitve, se sicer določa enotna odškodnina,3 vendar pa mora tožnik izkazati obstoj duševnih bolečin kot del temelja tožbenega zahtevka in ne zgolj v povezavi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Obstoja, stopnje in trajanja duševnih bolečin tako ni potrebno ugotavljati zgolj zaradi odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ampak tudi zaradi presoje obstoja temelja za to vrsto odškodnine.

10.V zvezi z nastalo škodo je tožnik v tožbi pod točko III navedel, "...da je v posledici ravnanja toženke utrpel duševne bolečine v smislu prizadetosti zaradi reakcije okolice po objavi neresničnega in nekorektnega zapisa. Tako so se znanci, prijatelji, kolegi in tudi študentje, torej širša in ožja družba, od njega distancirali, dvomili v njegovo osebnost in znanje ter zoper njega odražali odklonilno držo. Prisotne so bile pripombe in zbadljivke v smislu tega, kako lahko o pravu predava nekdo, ki se sam ne drži pravil in jih ne pozna, ipd. Zaradi vsega tega se tožnik počuti ponižano in prizadeto." Tožnik razen navedbe, da je utrpel duševne bolečine v smislu prizadetosti, in da se je zaradi ravnanja okolice počutil ponižano in prizadeto, ni navedel, kako so duševne bolečine vplivale nanj, oziroma kako jih je doživljal, ter kakšne intenzitete so bile. Navedeno pa ne predstavlja zadovoljive podlage za ugotavljanje, ali je tožnik škodo tudi dejansko utrpel in ali zanjo utemeljeno zahteva odškodnino.4

11.Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage glede nastanka škode, so tako utemeljene, in ker materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ni bilo potrebno, saj je na pomanjkljivo trditveno podlago že opozorila toženka,5 je podana relativna bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na odločitev v zadevi.

12.Zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožnika, ni bila podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti, to je obstoj škode. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je že iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen, pritožbeno sodišče ni presojalo nadaljnjih pritožbenih zatrjevanj, ki so se nanašala na protipravnost, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

13.Po obrazloženem je pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom ZPP ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi za plačilo zneska 1.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. Posledica zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka, pa je tudi sprememba izreka v stroškovnem delu (točka V. izreka), saj sedaj uspeh toženke v postopku znaša 100%. Glede na to, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je tožnik dolžan povrniti toženki vse stroške postopka, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje v znesku 1.280,27 EUR.

14.O stroških pritožbenega sodišča toženke je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je toženka uspela s pritožbo, ji je tožnik dolžan povrniti tudi njene potrebne pritožbene stroške, ki obsegajo: 250 odv. tč. za sestavo pritožbe zoper sodbo in 5 odv. tč. za materialne stroške, priglašene kot 2% od skupne vrednosti storitve. Nagrada pooblaščenca tožeče stranke tako znaša 255 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 153,00 EUR, čemur je treba prišteti še povračilo za 22% DDV v višini 33,66 EUR ter povračilo za plačano sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 375,00 EUR. Skupaj je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 561,66 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

15.Pritožbeno sodišče pa kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka toženke ni priznalo 200 odv. tč. za sestanek s stranko in 200 odv. tč. za pregled spisa, listin in druge dokumentacije, saj sta ti dve postavki že zajeti v postavki sestave pritožbe. Prav tako pritožbeno sodišče ni priznalo presežka nad priznanih 250 odv. tč. za sestavo pritožbe, saj je znašala vrednost pritožbenega postopka 1.500,00 EUR in je tako ta znesek predstavljal osnovo za odmero nagrade pooblaščenca toženke.

16.Pritožbeno sodišče je odločilo na seji in ni razpisalo pritožbene obravnave, saj le ta za odločitev v zadevi ni bila potrebna (prvi odstavek 347. člena ZPP). Prav tako ni bila podana nobena od situacij iz drugega in tretjega odstavka 347. člena ZPP, zato ni bila treba ponoviti dokaznega postopka.

-------------------------------

1212. člen ZPP določa, da mora vsaka stranka mora dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

2Več o tem A. Galič, D. Wedam Lukić, J. Zobec, L. Ude, V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 212. členu, stran 344.

3Tako tudi sodba VSRS II Ips 22/2024 z dne 4. 9. 2024.

4Tako tudi sodba VSL II Cp 2502/2015 z dne 8. 10. 2015.

5Dolžnost sodišča, da v okviru materialnega procesnega vodstva opozori stranko na pomanjkljive trditve namreč odpade, če na odsotnost navedb o odločilnih dejstvih opozori nasprotna stranka (tako sodbi VSRS opr. št. II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013 in III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212