Jedro

Spor o varstvu in vzgoji skupnih otrok je praviloma spor staršev. Otrok je stranka v postopku le, če je dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se mladoletna hči pravdnih strank M. V. dodeli v vzgojo in oskrbo materi (toženki) in je tožnik dolžan izročiti hčer materi v petnajstih dneh ter plačevati mesečno preživnino v znesku 25.000 SIT; poleg tega pa je toženka dolžna plačevati za preživljanje hčerke mesečno preživnino v znesku 20.000 SIT od 1.7.2002 do izročitve hčerke toženki. V zvezi s pritožbama strank proti prvostopenjski sodbi, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo spremenilo tako, da je toženka dolžna plačevati mesečno preživnino v znesku 15.000 SIT (namesto prisojenih 20.000 SIT), tožnik pa je dolžan plačevati od izdaje prvostopenjske sodbe dalje mesečno preživnino v znesku 30.000 SIT (namesto prisojenih 25.000 SIT). Pritožbeno sodišče je v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča "v celoti glede zavrnitve tožnikovih zahtevkov, kakor tudi podrejeno glede spremembe preživninskih obveznosti pravdnih strank", uveljavljal pa je revizijske razloge "bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Tožnik je predlagal, da se zaradi kolizije interesov tožnika in toženke v odnosu do mladoletne M., dodeli otroku skrbnik za posebni primer. Tega sodišči nista storili in zato otrok ni bil ustrezno zastopan. Za dodelitev otroka sta se potegovala tako tožnik kot toženka in bi bilo zato nujno postaviti skrbnika za posebni primer po 213. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Napačno naj bi bilo stališče sodišča, da ima izvedensko mnenje v danem primeru "večjo dokazno moč", kakor mnenje centra za socialno delo. Sodišče je dolžno pridobiti mnenje CSD in je na to mnenje tudi vezano. Izvedenec ne more podati mnenja o pravnem vprašanju, to je komu dodeliti otroka, ker to ni njegova naloga. Protispisnost odločitve naj bi se kazala tudi v razlogovanju sodišča, da toženkin način življenja ni nestanoviten in zato škodljiv za otroka. Izvedenka T. P. je v svojem mnenju zapisala, da ni dobro, če bi mati menjala partnerske odnose, okolje in celo skušala odtujiti hčerko očetu. Toženka je ravnala v nasprotju z ugotovitvami izvedenke. Mnenje Centra za socialno delo ima bistveno večjo težo od mnenja izvedencev, ker je rezultat večletnega kontinuiranega dela s pravdnima strankama. Sodišče naj bi sprejelo napačne zaključke, da toženka ni nestanovitna, saj je dokazano, da se je toženka v kratkem obdobju petkrat selila, menjavala partnerje in imela v kratkem obdobju tri otroke z različnimi moškimi. Tožnik tudi ne sme in ne more dopustiti, da ima hčerka neurejene bivalne in življenjske pogoje ter standarde nestanovitnega življenja, ker to škodljivo vpliva na njen zdravi psihofizični razvoj. Tudi ne drži ugotovitev sodišča, da se je toženka takoj pričela potegovati za otroka, ko si je uredila bivalne pogoje, temveč je to storila šele sedem mesecev po tistem, ko se je odselila od tožnika. Toženka tudi neupravičeno odklanja skupno starševstvo, čeprav so za to idealni pogoji, saj pravdni stranki živita narazen le 150 metrov. Tožnik je vseskozi sodeloval s toženko v smislu dopuščanja stikov med materjo in otrokom, česar pa toženka ni sposobna. "Podrejeno" se tožnik "pritožuje" glede odmere preživnine. Primerna je preživnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa ni upoštevalo, da otrok živi tudi pri tožniku.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nista storili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na način kot ga opredeljuje revizija. Spor o varstvu in vzgoji skupnih otrok (in s tem v zvezi tudi spor o njihovem preživljanju) je praviloma spor staršev. Otrok je stranka v postopku zaradi njegovega varstva in vzgoje le, če je dopolnil 15 let in je razsoden (primerjaj 409. in 410. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP in pojasnila dr. Karla Župančiča k Predpisom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, Ljubljana, 2004, str. 22). Mladoletna M. V. (rojena 25.2.2001) v času odločanja sodišča prve stopnje (14.6.2004) zaradi svoje starosti ni mogla imeti statusa stranke in so zato odveč vsi revidentovi pomisleki o njenem nepravilnem zastopanju (vključno z okoliščino, da ni bil postavljen skrbnik za posebni primer).

Temeljno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji je vselej korist otroka. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi (in v skladu s tretjim odstavkom 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) pridobilo mnenje centra za socialno delo. Okoliščina, da sta sodišči pri odločitvi o tožbenih zahtevkih upoštevali predvsem strokovni mnenji izvedencev, ni v nasprotju z določbami tretjega odstavka 105. člena ZZZDR. Navedena zakonska določba namreč ne predpisuje dokaznega pravila v zvezi z ugotavljanjem otrokovih koristi. Obveznost pridobitve mnenja v postopku ne pomeni, da je sodišče glede otrokovih koristi izključno vezano na stališče centra za socialno delo. Otrokove koristi predstavljajo pravni standard, sodišči pa sta pri njihovi konkretni opredelitvi pravilno upoštevali tudi druge dokaze (vključno s strokovnimi mnenji izvedencev).

Preostale revizijske trditve in navedbe o toženkini "nestanovitnosti", razmerah, v katerih živijo pravdni stranki in otrok in tožnikovih stroških, ki nastajajo, kadar je otrok pri njemu, predstavljajo trditve o dejstvih in jih zato v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pri odločanju o reviziji ni mogoče upoštevati.

O tem, zakaj v konkretnem primeru ni bilo mogoče uporabiti instituta skupnega starševstva, ima prepričljive razloge sodba pritožbenega sodišča na 7. in 8. strani in tem razlogom v zvezi z revidentovimi trditvami ni mogoče ničesar dodati.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo, da niso bile storjene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in sta sodišči pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo (378. člen ZPP).