Jedro

Prvo dejanje usmerjeno v pregon obsojenca je bilo z vložitvijo obtožnega predloga izvršeno dne 11. 12. 2012, vendar je rok treh let od storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja pretekel že 1. 10. 2010, in je torej pregon zastaral.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obtožba zoper D. F., da je neupravičeno vstopil v tuje zaprte prostore, s tem, da je točno neugotovljenega dne v času od 1. 10. 2007 do 25. 10. 2007 brez dovoljenja V. P. vstopil in se zadrževal v objektu na naslovu M. na Bledu, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena KZ, iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku, zavrne.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku, stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Radovljici je z uvodoma navedeno sodbo zoper obsojenega D. F. izdalo kaznovalni nalog zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in s preizkusno dobo dveh.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker naj bi obsojencu očitano kaznivo dejanje že zastaralo in sicer še pred vložitvijo obtožnega predloga. Predlagala je, da se izpodbijana sodba glede kazenske sankcije razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu, ki pa se do nje ni opredelil. 4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja zastaranje kazenskega pregona za obravnavano kaznivo dejanje po prvem odstavku 152. člena KZ. Za to kaznivo dejanje je bila namreč v KZ veljavnem v času storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Po 5. točki prvega odstavka 111. člena KZ je pregon za kazniva dejanja za katera je bila predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta zastaral v treh letih od storitve kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi je bilo prvo dejanje usmerjeno v pregon obsojenca izvršeno z vložitvijo obtožnega predloga dne 11. 12. 2012 (ki bi glede na določbo tretjega odstavka 112. člena KZ zastaranje pretrgalo), vendar je rok treh let od storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja pretekel že 1. 10. 2010, ko je torej pregon zastaral. 5. Glede na navedeno je stališče vrhovne državne tožilke, da je bil z izdajo sodbe o kaznovalnem zakonu v obravnavanem primeru kršen kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP utemeljeno in je bilo zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno, izpodbijana sodba pa spremenjena tako, da je bila obtožba zoper obsojenca zaradi storitve očitanega mu kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena KZ, zavrnjena. Posledično je bilo odločeno še o stroških kazenskega postopka in sicer, da skladno s prvim odstavkom 95. člena ZKP, obremenjujejo proračun.