Jedro

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo.

Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1).

Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 29.326,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Odločilo je še, da tožnica krije sama svoje stroške postopka in da je dolžna povrniti tožencu njegove stroške postopka ter da je tožnica zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (II. in III. točka izreka sodbe).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev na podlagi drugačne pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi. Svojo odločitev je oprlo na pravno podlago, na katero tožnica kljub zadostni skrbnosti ni mogla računati, in sicer, da pogodb o zaposlitvi zaradi napake volje ni izpodbijala. Zato je izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na presenetljivo pravno podlago bistvena. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo 22. člen Ustave RS in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi bila seznanjena z odločilno pravno podlago, bi zatrjevala in dokazovala, da je šlo pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za napako volje. Nadalje navaja, da je določbo pogodbe o zaposlitvi o plačilu dnevnic in potnih stroškov treba razlagati skupaj z določbo o višini osnovne plače. Prava volja in skupni namen pogodbenih strank je bila, da toženec poleg slovenske minimalne plače prejme še dnevnice in potne stroške, česar pa ni mogoče širiti na primer, ko je delavec upravičen do nemške minimalne plače. Njun interes tako ni bil v tem, da bi tožencu dnevnice pripadale tudi v primeru višje osnovne plače. Sodišče prve stopnje pa dokazov o tem, kaka je bila volja strank, sploh ni izvajalo, kar predstavlja nadaljnjo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da tudi če bi bilo vprašanje, ali je toženec dolžan vrniti prejete dnevnice, res pravno vprašanje, je bila sporna višina dnevnic. Stranki ob sklepanju pogodbe nista vedeli, da se toženec šteje za napotenega delavca. Tožnica mu je tako zmotno plačevala dnevnice, kot da bi opravljal službena potovanja, kar pa jih ni, saj je bil napoten na delo v Nemčijo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je toženec opravljal službena potovanja, v katere države in koliko časa so trajala. O tem, zakaj je toženec upravičen do dnevnic v vtoževani višini, izpodbijana sodba nima razlogov, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožencu bi pripadal kvečjemu strošek prehrane, ne pa dnevnica. Meni, da pogodbene volje strank ni mogoče razlagati tako široko, da je toženec upravičen do dnevnic v vsakem primeru, tudi če ni opravljal službenega potovanja. Sodišču prve stopnje očita še skopo obrazložitev izpodbijane sodbe in manjkajočo dokazno oceno. Predlagala je tudi, da bi sodišče opravilo poizvedbe v Nemčiji, ali bi tožencu kot napotenemu delavcu po nemškem pravu pripadale dnevnice in potni stroški ter v kaki višini.

3.Toženčev odgovor na pritožbo pa je prepozen, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (344. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožba je bila toženčevemu pooblaščencu vročena 8. 9. 2025, 30-dnevni rok za odgovor na pritožbo se je iztekel 8. 10. 2025, odgovor pa je bil vložen 9. 10. 2025, torej en dan prepozno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja in da je zato podana kršitev določb pravdnega postopka in Ustave RS. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako - presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. Sodišče prve stopnje je na pripravljalnem naroku stranki seznanilo s pravno podlago, na katero je oprlo izpodbijano odločitev, med drugim tudi na pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, na katere sta se sklicevali tudi stranki sami. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo prav na podlagi pogodb o zaposlitvi, ki sta jih stranki sklenili v vtoževanem obdobju in v katerih je podlaga za tožničina izplačila tožencu, katerih vračilo zahteva v tem sporu.

6.Tožnica v pritožbi navaja, da zanjo predstavlja presenečenje obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnica pogodb o zaposlitvi ni izpodbijala zaradi napake v volji; če bi bila s tem stališčem sodišča prve stopnje seznanjena, bi zatrjevala in dokazovala, da je šlo pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za napako volje. Ob vedenju, da je podlaga tožbenega zahtevka v pogodbah o zaposlitvi, bi morala tožnica (pravočasno) zatrjevati njihovo morebitno neveljavnost, česar pa ni storila. Da pogodbe o zaposlitvi ne bi bile veljavne, tožnica ne navede niti v pritožbi. A tudi če bi tožnica v tem postopku zatrjevala in dokazovala napako volje pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, bi bile te še vedno veljavne, saj ne le, da bi jih morala izpodbijati z ustreznim tožbenim zahtevkom (94. in 95. člen Obligacijskega zakonika - OZ), pač pa bi lahko pogodbe o zaposlitvi zaradi napake volje izpodbijala najkasneje po preteku enega leta od njihove sklenitve (tretji odstavek 16. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1), kar pa je bilo ob vložitvi predmetne tožbe že zamujeno1.

7.Tožnica zahteva od toženca vračilo izplačanih dnevnic in potnih stroškov. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je tožnica s temi izplačili izpolnjevala obstoječo obveznost po pogodbah o zaposlitvi, ki sta jih stranki sklenili v vtoževanem obdobju. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kakšna je bila prava pogodbena volja in skupni namen strank. Tožnica v pritožbi navaja, da je bila volja strank, da toženec poleg slovenske minimalne plače prejme še dnevnice, ne pa tudi, da bi te prejel tudi v primeru višje (nemške) osnovne plače. Te pritožbene navedbe so v nasprotju z ostalimi pritožbenimi navedbami (da naj bi šlo pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za napako v volji - za zmoto) in predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) ter so tudi sicer neutemeljene. Tožnica namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da sta se stranki dogovorili za plačilo dnevnic zgolj v primeru, če toženec prejme (le) izplačilo minimalne plače po slovenski zakonodaji, ne pa tudi v primeru višje plače. Zatrjevala je, da je tožniku vtoževane zneske plačevala skladno s pogodbo o zaposlitvi, a v zmoti, da toženec ni bil napoten delavec. Kot rečeno, pa zmota ni odločilna, ker so pogodbe o zaposlitvi pravno veljavne, nepoznavanje prava pa tudi sicer bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati (konkretno tožnico kot delodajalca).

8.Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). V pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med pravdnima strankama, je jasno določena osnovna plača (brez pripisa, da ta predstavlja minimalno plačo) in (neodvisno od nje) pravica do povračila stroškov v zvezi z delom (za prehrano med delom oziroma dnevnice ter prevoz na in iz dela). Skupen namen pogodbenih strank bi bilo treba iskati le v primeru razlage spornih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica, kot rečeno, ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1).

9.Pravilna je obrazložitev izpodbijane sodbe, da sta se stranki v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, prim. sodbo in sklep VDSS Pdp 609/2021), torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen. Toženec je torej vtoževane stroške prejel na podlagi veljavnih pogodb o zaposlitvi, tudi v nadaljevanju pritožbe posebej izpostavljene dnevnice, ki jih je prejel, ker dela ni opravljal v Sloveniji, pač pa v tujini. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, katere službene poti je toženec opravil v vtoževanem obdobju, v katere države in koliko časa so te poti trajale. Ne le da tožnica (tudi) s tem v zvezi tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala ustreznih trditev (kdaj konkretno - datumsko in za katere poti ter zakaj bi po njenem stališču tožencu pripadala dnevnica, kdaj pa zgolj strošek prehrane med delom), pač pa sta se stranki dogovorili (tožnica pa je ta dogovor celotno trajanje delovnega razmerja s tožencem2 spoštovala), da bo tožnica tožencu plačevala dnevnice, če bo opravljal delo na terenu in se ne bo vračal vsak dan v kraj bivališča, torej tudi če bo opravljal delo v Nemčiji in od tam opravljal prevoze v druge države. Med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi namreč niso predvidevale zgolj dela na terenu, pač pa tudi delo v poslovnih prostorih tožnice (za čas katerega pa je bilo v pogodbah predvideno povračilo stroškov prehrane med delom).

10.Upoštevaje obrazloženo in ker višina izplačanih dnevnic med strankama sploh ni bila sporna, tožnici pa je ta tudi sicer morala biti znana, saj jih je prav ona izplačevala, je neutemeljen pritožbeni očitek odsotnosti razlogov o tem, zakaj je bil toženec upravičen do izplačila dnevnic v vtoževani višini. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek pomanjkljive oziroma odsotne dokazne ocene. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, odločilna dejstva med strankama niti niso bila sporna, šlo je dejansko za rešitev pravnega vprašanja. Tako tudi ni bila potrebna ugotovitev, ali bi tožniku pripadali potni stroški in dnevnice po nemškem pravu, saj sta se stranki o tem dogovorili že v pogodbah o zaposlitvi. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih tožničinih trditev. S tem v zvezi očitane postopkovne kršitve (8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršitev Ustave RS tako niso utemeljene.

11.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za toženca, katerega odgovor na pritožbo je bil vložen prepozno.

-------------------------------

1Zadnja pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama je bila sklenjena 23. 4. 2019, tožba pa je bila vložena 12. 9. 2023.

2Cela tri leta.