Jedro

1. Med strankama ni sporno, da zapuščinski postopek še ni zaključen in da zahtevani znesek spada v zapuščino. Gre torej za vprašanje, ki se že obravnava v zapuščinskem postopku. Dokler traja zapuščinski postopek, se dedna pravica ne more uveljavljati z dajatveno tožbo, ampak je glede zapuščine lahko izdana samo ugotovitvena ali oblikovalna sodba.

2. Zapustnica je tožencu brezplačno bivanje dovolila in uporabnine ni zahtevala. Ob njeni smrti torej uporabnina ni predstavljala dela njenega premoženja in zato tudi ne more biti predmet vračunanja v dedni delež toženca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni glede odločitve o plačilu 2.581,19 EUR s pripadki, tako, da se tožba v tem delu zavrže glede odločitve o vštetju darila v višini 8.345,85 EUR v dedni delež, tako da glasi: „Toženi stranki se v njen dedni delež po pok. M.Š. všteje darilo, ki ga je prejela od zapustnice v znesku 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2005 dalje do plačila.“ Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 310,02 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te odločbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi tožena stranka morala tožnici plačati 2.581,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2005 dalje in po katerem naj bi se v dedni delež toženca všteli darilo zapustnice v vrednosti 12.500 EUR in darilo v višini 8.345,85 EUR. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka plačati 1.437,22 EUR pravdnih stroškov. Okoliščine v zvezi z najdenim denarjem so med strankami nesporne. Presežek hrani toženec in bo predmet dedovanja, zapuščinski postopek pa še ni zaključen. V zvezi z brezplačnim bivanjem niso podani pogoji za predlagano vračunanje darila, saj dejstvo, da je toženec živel v hiši, katere solastnik je bil do ene šestine, ne more imeti za posledico, da bi se brezplačna uporaba stanovanja vštela v njegov dedni delež. Glede zahtevka za 8.345,85 EUR je tožba preuranjena, saj se tovrstni zahtevki rešujejo v zapuščinskem postopku in le če se pokaže, da so dejstva sporna, so stranke napotene na pravdo. Očitno v obravnavani zadevi dejstva niso sporna.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pavšalni zaključek, da znesek 2.581,19 EUR sodi v zapuščino, ne zadošča, da bi bilo mogoče odločitev sodišča preizkusiti. Poleg tega je razlogovanje sodišča tudi napačno. Zakon o dedovanju določa v 132. členu, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku njegove smrti. Od tega trenutka dalje lahko dediči razpolagajo z zapuščino. Ker je toženec ta sredstva odtujil, tožnica s svojim deležem ni mogla razpolagati. Iz izpovedi toženca namreč izhaja, da si je denar prilastil, saj je izpovedal, da ga je nameraval tožnici izročiti, da pa tega ni storil, ker tožnica ni pristala na njegov predlog, kako naj poteka dedovanje po materi. Najprej je navajal, da ima ta denar na banki, nato pa da ga ima doma. V zapuščinskem postopku nobena od strank ni postavila zahteve po postavitvi upravitelja zapuščine, zato je zahtevek tožnice utemeljen.

Sodišče je zaključilo, da je tožba glede vštetja darila preuranjena, čeprav je ista sodnica malo pred tem izdalo zamudno sodbo v zvezi s tožbo toženca, po kateri so se v tožničin dedni delež vštela darila. O istovrstnem zahtevku je bilo torej odločeno drugače, s čimer je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom. Poleg tega se ob izdaji zamudne sodbe sodišče ni moglo prepričati, ali so dejstva sporna, v obravnavani zadevi pa tega ni uveljavljalo, zato sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo stanovanje tožencu dano v brezplačno uporabo za nedoločen čas. Šlo je torej za darilo pravice na podlagi ustnega realiziranega dogovora. Pravni temelj je bila ustno sklenjena darilna pogodba med zapustnico in tožencem (VSL II Cp 5173/2005). Tožnica ima pravico, da se to darilo vračuna v toženčev dedni delež.

Pritožba je delno utemeljena.

V tej pravdi je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku, kakršne so veljale na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje in kot je objavljen v uradnem prečiščenem besedilu UPB3 (Uradni list RS, št. 73/2007) – v nadaljevanju ZPP.

Glede zahtevka na plačilo 2.581,19 EUR Med strankama ni sporno, da zapuščinski postopek še ni zaključen in da zahtevani znesek spada v zapuščino. Gre torej za vprašanje, ki se že obravnava v zapuščinskem postopku. Dokler traja zapuščinski postopek se dedna pravica ne more uveljavljati z dajatveno tožbo, ampak je glede zapuščine lahko izdana samo ugotovitvena ali oblikovalna sodba. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, da o zahtevku še ne teče postopek, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede odločitve o zahtevku na plačilo 2.581,19 EUR spremenilo tako, da je tožbo v tem delu s sklepom zavrglo (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 354. člena ZPP). O znesku 2.581,19 EUR bo s sklepom o dedovanju odločalo zapuščinsko sodišče v zapuščinskem sodišču. Glede zahtevka za vračunanje darila Tožnica je v zvezi z zahtevanim vračunanjem 12.500 EUR navajala, da je toženec brezplačno bival v zapustničini nepremičnini. Šlo je za brezplačno naklonitev pravice bivanja in torej darilo, ki naj se zdaj všteje v toženčev dedni delež po zapustnici. Odločitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek zavrnilo, je pravilna. Po ustaljeni sodni praksi se namreč lahko v dedni delež vračuna le tisto zapustnikovo premoženje, ki ga je možno upoštevati kot zapuščino oziroma kot podlago za ugotovitev vrednosti zapuščine. Zapustnica je tožencu brezplačno bivanje dovolila in uporabnine ni zahtevala. Ob njeni smrti torej uporabnina ni predstavljala dela njenega premoženja in zato tudi ne more biti predmet vračunanja v dedni delež toženca. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi dostavek 350.člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Drugačna pa je situacija glede vračunanja zneska 8.345,85 EUR. Toženec je izpovedal, da priznava, da je od matere prejel darilo v višini 2.000.000,00 SIT (zdaj 8.345,85 EUR), kar je ugotovljeno tudi v razlogih izpodbijane sodbe. Tožnica je v tem delu postavila oblikovalni zahtevek, zato je lahko predmet odločanja v pravdi, kljub še odprtem zapuščinskem postopku. Ker je torej toženec darilo od zapustnice prejel, se po določbi 1. odstavka 46. člena ZD to darilo vračuna v njegov dedni delež. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo (4. točka 358. člena ZPP), tako da se darilo v vrednosti 8.345,85 EUR vračuna v dedni delež toženca, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva smrti zapustnice (drugi odstavek 46. člena ZD).

Pritožbeno sodišče v odločitev o stroških pravdnega postopka ni poseglo, saj je tožeča stranka uspela le z delom zahtevka, s katerim posebni stroški niso nastali, tožbo pa je vložila kljub temu, da odločilna dejstva med strankama niso bila sporna.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, ji je pritožbeno sodišče priznalo eno tretjino stroškov pritožbenega postopka in sicer glede na to, da je dejansko uspela le v enem delu (od treh). Tožena stranka ji mora zato povrniti 310,03 EUR stroškov pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe, za materialne stroške v višini 1 %, za DDV na odvetniške storitve in za stroške sodnih taks).