Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Umik tožbe je bil posledica sklenjene sodne poravnave, ki je bila vsebinsko povezana s predmetnim postopkom. Ker v sodni poravnavi dogovora o stroških predmetnega postopka ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost določilu 159. člena ZPP pred 158. členom ZPP in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklep je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopke ustavi in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Proti sklepu se pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške. Navaja, da sta pravdni stranki dne 04. 03. 20101 sklenili sodno poravnavo, opr. št. I Cp 2939/2010 z dne 04. 03. 2010,s katero sta se dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Takšen dogovor pa velja samo za postopek, v katerem sta se poravnali, nikakor pa ne za vse postopke, ki potekajo med strankama. Umik tožbe tožeče stranke ni bil posledica izpolnitve zahtevka, zato je tožencu dolžan povrniti stroške postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Med pravdnima strankama sta tekli dve pravdni zadevi, in sicer je v obravnavanem pravdnem postopku tožnik zahteval negatorno varstvo lastninsko pravice, pred Okrožnim sodiščem V K. pa je tekel spor o obstoju lastninske pravice. Spor pred Okrožnim sodiščem se je končal s sklenitvijo sodne poravnave pred Višjim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I Cp 2939/2010, v okviru katere sta pravdni stranki rešili vprašanje lastninske pravice na spornih nepremičninah. Posledično sta rešili tudi predmetni spor, s katerim je tožnik zahteval negatorno varstvo pred posegi toženca. V poravnavi sklenjeni pred Višjim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I Cp 2939/2010 pa se nista dogovorili, katera stranka nosi stroške predmetnega postopka.
Umik tožbe je bil posledica sklenjene sodne poravnave, ki je bila vsebinsko povezana s predmetnim postopkom. Ker v sodni poravnavi dogovora o stroških predmetnega postopka ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost določilu 159. člena ZPP pred 158. členom ZPP in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (glej tudi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 46-50).
Ker pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, je izrek o stroških odpadel. Na podlagi 2. odstavka 366. člena ZPP je o pritožbi odločal sodnik posameznik.