Jedro

Krivda za ta postopek je na strani predlagateljice, ki je predmetni nepravdni postopek sprožila, namesto da bi vložila lastninsko tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi se sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je dolžna predlagateljica M.R. nasprotnemu udeležencu D.K. povrniti njegove stroške v tem nepravdnem postopku v višini 478.791,60 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti sklepu se pritožuje predlagateljica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da odločitve v izpodbijanem sklepu ni mogoče preizkusiti, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitev sodišča je v nasprotju z določilom 139. člena ZNP, saj bi morali praviloma v tem postopku nepravdni stranki nositi vsaka svoje stroške, skupne stroške pa vsaka do polovice. Morebitno drugačno odločitev bi sodišče moralo zelo natančno obrazložiti, ne pa se zadovoljiti s sicer spornim stališčem Višjega sodišča v Kopru. Prvostopno sodišče je takšnemu stališču nekritično sledilo in izdalo izpodbijani sklep, ki za predlagateljico ni sprejemljiv, saj nima ne dejanske ne praven podlage. Zmotno in nepopolno ugotovljeno je tudi dejansko stanje. V tej nepravdni zadevi je šlo za izjemno zapleteno zadevo, zato je nekorektno navajanje pritožbenega sodišča, da je predlagateljica imela kvalificiranega pravnega strokovnjaka, ko pa je isto veljalo tudi za nasprotnega udeleženca. Postopek je vodilo sodišče, ki pozna pravo in bi moralo zadevo že po prvem ogledu ustrezno zaključiti. Stališče bi bilo pogojno sprejemljivo, če bi se upoštevalo le stroške vloženega predloga in stroške prvega naroka na kraju samem, nikakor pa ne vseh nadaljnjih stroškov tega postopka. Šele pooblaščenec predlagateljice je bil tisti, ki je v pritožbi zoper sklep o določitvi meje z dne 27.9.1999 prvič opozoril, da morebiti niti ne gre za postopek sodne določitve meje. V manjšem delu je za ureditev meje tudi šlo, čeprav je bistvo zadeve v lastništvu dela parcele št. 144/1 k.o. I., zato predlagateljica ni želela s tem dodatno zapletati zadeve, katero je v celoti možno rešiti v okviru pravdnega postopka. V postopku je bila izdelana skica, ki je bila vsaj deloma dovolj natančna. Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki je povzročil spor, saj je na silo posegel v zemljišče predlagateljice, katera je bila zato prisiljena ustrezno ukrepati in je namesto motenjske pravde hotela najprej urediti mejo med parcelama, ni namreč dobro poznala terena, ker je živela drugje. Sodišče pa je s svojo odločitvijo nagradilo nezakonito ravnanje nasprotnega udeleženca in vse stroške prevalilo na predlagateljico. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, predvsem določilo 139. člena ZNP. To določilo zgolj kot izjemo predvideva možnost, da vse stroške nosi ena izmed strank postopka, tako izjemo pa mora sodišče natančno opisati in utemeljiti. Glede na dejansko stanje v tej zadevi bi sodišče moralo odločiti drugače in ne bi smelo nekritično slediti stališču pritožbenega sodišča. Predlagateljica pa je prepričana, da bo pritožbeno sodišče v tej zadevi pokazalo potrebno kritičnost in širino ter bo odločilo v duhu zakonske norme. Pritožbenemu sodišču zato predlagateljica predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se naloži nasprotnemu udeležencu plačilo polovice skupnih stroškov, njegov zahtevek za povračilo stroškov postopka pa v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče o stroških postopka že enkrat odločalo in zavzelo stališče, da je krivda za napačno vložen predlog na strani predlagateljice. Upoštevaje to stališče je sodišče prve stopnje na podlagi 139. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), ki določa, da sodišče lahko odloči drugače od temeljnega pravila zaradi krivde posameznega udeleženca za nastanek spora o meji, odločilo, da je predlagateljica dolžna povrniti stroške nasprotnega udeleženca v tem nepravdnem postopku v višini 478.791,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da v predmetni zadevi ni bilo spora o meji med parcelama, ampak je bilo sporno to, ali je predlagateljica priposestvovala del parcele 144/1 k.o. I., ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina nasprotnega udeleženca. Med strankama je torej šlo za lastninski spor, kar je imelo za posledico, da je bil na podlagi 17. čl. ZNP nepravdni postopek s sklepom z dne 30.12.2002 ustavljen in se bo o lastninskem sporu odločalo v pravdnem postopku.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev o stroških tega postopka navedlo pravno podlago, obrazložilo krivdo predlagateljice in posamezne priznane postavke stroškov, zato pritožbena graja, da odločitev v sklepu ni mogoče preizkusiti, ne drži. Na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje "nekritično sledilo spornemu stališču pritožbenega sodišča" pritožbeno sodišče odgovarja, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki se v nepravdnem postopku uporablja na podlagi 37. člena ZNP, v 1. odst. 362. člena določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Navedeno pomeni, da mora sodišče prve stopnje upoštevati napotke sodišča druge stopnje, to stališče je dosledno upoštevano tudi v sodni praksi. Vendar pa je odločitev o sporu v stvarni pristojnosti sodišča prve stopnje. Zato očitki, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo pritožbenemu stališču, ne morejo biti utemeljeni. Bistveno je namreč to, da je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo pravilno odločitev, ki temelji na že citiranem določilu 139. člena ZNP, da je krivda za ta postopek na strani predlagateljice, ki je predmetni nepravdni postopek sprožila, namesto da bi vložila lastninsko tožbo.

Sicer pa tudi sama predlagateljica v pritožbi navaja, da je pooblaščenec predlagateljice v svoji pritožbi (ki jo je vložil že leta 1999!) že opozarjal, da je zadeva po vsebini vprašljiva in da morda sploh ne gre za nepravdni postopek. Kljub temu pa predlagateljica ni umaknila predloga in vložila lastninske tožbe (kar bi sicer morala že v začetku postopka), ampak je postopek še naprej tekel na podlagi predloga za ureditev meje. Neutemeljena so navajanja, da je šlo v manjšem delu zahtevka tudi za ureditev meje, ne le za lastninski spor, saj je sklep o ustavitvi (celega) nepravdnega postopka in posledičnem odločanju v pravdi pravnomočen. Prav tako so neutemeljena navajanja, da je spor povzročil nasprotni udeleženec, saj je predlog za ureditev meje vložila predlagateljica (ki bi morala pravočasno vložiti lastninsko tožbo) in na podlagi njenega predloga je tekel postopek. Nepoznavanje dejanskega stanja na terenu, na kar se sklicuje v pritožbi, pa predlagateljice ne opravičuje, da ni vložila pravega zahtevka.

Pritožbeni razlogi niso podani, tudi preizkus po uradni dolžnosti ni pokazal nobene kršitve (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.