Jedro

Tožnici delovno razmerje ni prenehalo na dan podpisa Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 25. 11. 2022, ampak šele 30. 11. 2022. Terjatev o nadomestilu neizkoriščenih dni letnega dopusta še ni zapadla v plačilo, saj je skladno z določbo 164. člena ZDR-1 delavec lahko upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust šele ob prenehanju delovnega razmerja. Tožnica se zato tej terjatvi ni mogla odpovedati, saj se delavec vnaprej pravici iz delovnega razmerja ne more veljavno odpovedati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 27. 3. 2023 dopusti (zoper sklep ni pritožbe). Toženki je naložilo, da tožnici plača denarno nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust v višini 1.964,02 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 12. 2022 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska denarnega nadomestila v višini 2.267,36 EUR (za znesek 303,34 EUR) in izplačila ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede obračuna davkov in prispevkov od prisojenega zneska nadomestila je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: "I. Sporazum sklenjen med toženo stranko A. in tožečo stranko B. B., o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2022 je neveljaven in brez učinka do pravdnih strank. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi sporazuma, ampak je trajalo z vsemi pravicami in dolžnostmi do vključno 30. 11. 2022, ko se sodno razveže. II. Sporazum sklenjen med toženo stranko A. in tožečo stranko B. B. o vračilu denarnih sredstev uporabnikov z dne 25. 11. 2022, ki je bil sklenjen skupaj s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je neveljaven in brez učinka do pravdnih strank. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v znesku 3.680,46 EUR bruto, od tega zneska obračunati/odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožeči stranki v 8. dneh od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. V. Tožena stranka A. je dolžna tožeči stranki B. B. plačati razliko v plači za mesec november 2022 v višini 610,37 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2022 dalje do plačila." Toženki je naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 196,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka) in odločilo, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v obsegu 68 % (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek točke II izreka) in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku tega roka do plačila, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški, ki jih priglaša, pa so nadaljnji stroški postopka. V izpodbijanem delu je sodba nezakonita, saj je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožnica z izjavo v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja, v katerem sta se stranki med drugim tudi dogovorili, da tožnica s podpisom sporazuma izrecno izjavlja, da do toženke nima nobenih zahtevkov več oziroma da se jim izrecno odpoveduje, ni odpovedala pravici do nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Delovno razmerje ji je prenehalo šele 30. 11. 2022 in je tako tožničina terjatev iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust šele s tem datumom zapadla v plačilo. Opozarja na to, da je bila volja tožnice, da ji preneha delovno razmerje z dnem izteka bolniškega staleža. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 300/2020. Navaja, da je v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka podala ustrezne trditve, in sicer da prenehanje delovnega razmerja ni bilo objektivno nepričakovano, ker je bil datum prenehanja dogovorjen in določen po volji tožnice, ki ni dokazala, da ji je toženka kadarkoli onemogočila koriščenje letnega dopusta in da se je tej terjatvi v sporazumu izrecno odpovedala. Ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ji je bil tako znan obstoj in obseg pravice do nadomestila, zato ni razlogov, da s to pravico ne bi mogla razpolagati že v času podpisa sporazuma.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Glede vseh odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno dosodilo nadomestilo za neizkoriščenih 28 dni letnega dopusta. Pri tem se je v točki 28 obrazložitve pravilno oprlo na sodno prakso SEU v zvezi z uporabo 7. člena Direktive 2003/88 in sodno prakso VSRS. V zadevi Job-medium GmbH C-223/20 z dne 25. 11. 2021 je SEU presodilo, da ima delavec vsekakor pravico do nadomestila za neizrabljeni plačani letni dopust, pri čemer razlog prenehanja delovnega razmerja ni pomemben prav tako pa tudi ne, ali je delavec imel možnost letni dopust pred prenehanjem delovnega razmerja izrabiti ali ne.

7. Ugotovilo je, da je bila tožnica v času podpisov obeh sporazumov, in sicer Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in Sporazuma o vračilu denarnih sredstev uporabnikov dne 25. 11. 2022 v bolniškem staležu. Po Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ji je delovno razmerje prenehalo 30. 11. 2022, v tem času pa ni mogla izkoristiti preostanka letnega dopusta.

8. Tožnici delovno razmerje ni prenehalo na dan podpisa Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dne 25. 11. 2022, ampak šele 30. 11. 2022. Terjatev o nadomestilu neizkoriščenih dni letnega dopusta še ni zapadla v plačilo, saj je skladno z določbo 164. člena ZDR-1 delavec lahko upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust šele ob prenehanju delovnega razmerja. Tožnica se zato tej terjatvi ni mogla odpovedati, saj iz stališča VSRS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 izhaja, da se delavec vnaprej pravici iz delovnega razmerja ne more veljavno odpovedati.

9. Po izvedenem dokaznem postopku je pravilno ugotovilo, da ima tožnica 28 dni neizkoriščenega dopusta za leto 2022 in ji je glede na izračune toženke pravilno dosodilo znesek 1.964,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne prenehanja delovnega razmerja do plačila.

10. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških postopka in zavezancu za plačilo sodne takse.

11. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 165. in 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.