Jedro

Da je bila prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja napisana pod vplivom grožnje in prevare, mora v sporu dokazati tožnik. Ker tožena stranka ni vplivala na odločitev delavca za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, za katero se je odločil delavec sam, njegov zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke št. 0433-11-P-23044 z dne 4.11.1996 in 0433-12-127/132-95, ponoven poziv na delo in priznanje vseh pravic iz dela, vključno s plačo, z zamudnimi obrestmi ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Proti sodbi se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), saj obstaja nasprotje med dejstvi iz zapisnikov o glavni obravnavi in dejstvi navedenimi v obrazložitvi sodbe. Sodišče je na glavni obravnavi dne 12.1.2000 sprejelo dokazni sklep o tem, katere listine mora dostaviti tožena stranka, pa se tega dokaznega sklepa ni držalo, niti ga ni preklicalo. Tožena stranka ni dostavila izpisa iz knjige oddane pošte ministrstva .. od 4.11. do 7.11.1998 (da se ugotovi, kdaj je bila sporna odločba datirana na dan 4.11.1998 napisana in poslana). Sodišče je dokaznemu predlogu tožnika ugodilo, nato pa ga negiralo brez obrazložitve. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ko je sodbo oprlo na dokaz, ki ni bil dovoljen. Tožena stranka je v nasprotju z dokaznim sklepom sodišču predložila dokaz - fax sporočilo z dne 30.10.1998, katerega je sodišče mimo dokaznega sklepa sprejelo in ga uporabilo kot dokaz. Tožena stranka je bila v trenutku predložitve dokaza že prekludirana na podlagi 3. odstavka 499. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 286. člena ZPP, saj je šlo za tretji narok po uveljavitvi novega ZPP. Poleg tega pa tožena stranka tega dokaza ni predlagala. Sodišče pa ne sme izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale. Iste navedbe veljajo za razpored dela mag. G. Poleg tega pa gre pri tej listini za kopijo brez žiga. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje v tem, da je štelo za nedokazano, da je tožnik preklical sporazum pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Ker je ugotovilo, da je bil sporazum akceptiran šele 4.11.1998 (tožnik datuma na sporazumu ni napisal), bi tožniku delovno razmerje lahko prenehalo šele, ko so se volje prekrile, torej dne 4.11.1998, ne pa že 30.10.1998. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da gre nesporno za sporazum po 2. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 101/99), saj je jasno, da ima sporazum le elemente izjave po 1. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, ker nima bistvenih sestavin sporazuma. Napačna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da izjava ni bila dana pod vplivom grožnje in z zvijačo. Iz izjav P. in tožnika je mogoče ugotoviti, da sta skoraj identični, kar kaže na to, da je Ž. obema izjavo narekoval. V tem delu je sodišče poklonilo vero priči, ki je neverodostojna. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnikova prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja ni bila napisana pod vplivom grožnje in zvijače. Da je bila prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja napisana pod vplivom grožnje in prevare bi moral, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, v sporu dokazati tožnik. To pa mu po zaključku sodišča prve stopnje ni uspelo, saj je sodišče verjelo zaslišanima pričama V. Ž. in M. T., ki sta izpovedala, da se je za prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja odločil tožnik sam in da s strani tožene stranke ni bilo nikakršnega vpliva na njegovo odločitev. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zato se z njo strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnikovih navedb, da je bila prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja napisana pod vplivom grožnje in prevare, zaslišani priči V. Ž. in M. T. nista potrdili, izvedbe drugih dokazov pa tožnik ni predlagal. Utemeljena pa je pritožba glede očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne gre sicer za absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ampak le za relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa so vplivale na pravilnost izpodbijane sodbe. Z dnem 14.7.1999 je začel veljati novi ZPP, ki je časovno omejil pravico strank do navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Po 286. členu ZPP lahko stranke navajajo dejstva in predlagajo dokaze najpozneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo, v sporih, ki so se začeli pred uveljavitvijo novega ZPP pa najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo po uveljavitvi novega ZPP. Sodišče je ta narok opravilo dne 12.1.2000. Na tem naroku tožena stranka ni predlagala izvedbe dokazov s prečitanjem fax sporočila z dne 30.10.1998 in razporedom dela mag. G., ampak je ti dve listini predložila, brez ustreznega predloga za izvedbo, šele 24.2.2000, torej po koncu prvega naroka za glavno obravnavo po uveljavitvi novega ZPP. Skladno z 4. odstavkom 286. člena ZPP sodišče predloženih dokazov ne bi smelo upoštevati. Ker sodišče prve stopnje na te nedovoljene dokaze opira svojo odločitev in s temi dokazi ugotavlja odločilna dejstva, to je kdaj je pristojna oseba pri toženi stranki prejela predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja in na podlagi tega sklepa, da preklic predloga k toženi stranki ni prišel pravočasno, je kršitev zgornje določbe ZPP vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če sodišče ne izvede predlaganega dokaza, kljub temu, da je v dokaznem sklepu odločilo, da ga bo izvedlo, s tem ne stori bistvene kršiteve določb pravdnega postopka, saj sodišče na dokazni sklep ni vezano, ampak gre v tem primeru za pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je za odločitev v zadevi bistveno, kdaj je pooblaščena oseba pri delodajalcu prejela prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja in kdaj je bila odločba izdana, saj je od ugotovitve teh dejstev odvisen zaključek ali je bil preklic prošnje toženi stranki podan pravočasno (2. odstavek 36. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), bi bilo potrebno predlagane dokaze izvesti. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva vse določbe ZPP o dokazovanju z listinami. V nadaljnjem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli tudi do navedb tožnika, da sporna prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja nima vseh bistvenih sestavin sporazuma iz 2. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, ampak le pomen izjave iz 1. točke in s tožnikom v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP razčisti, zakaj tožnik, kljub temu, da je na naroku za glavno obravnavo dne 12.1.2000 navedel, da je pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja 1. točka 1. odstavka 100. člena ZDR, uveljavlja tudi reintegracijski zahtevek. Pozorno pa naj bo tudi na določbo 3. odstavka 95. člena ZPP. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94) in 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/01).