Jedro

Tožena stranka je zaradi doseganja boljše racionalizacije poslovanja in zniževanja stroškov ter združitve delovnih nalog sprejela določene ukrepe in reorganizirala poslovanje tako, da je določene naloge prerazporedila med preostale zaposlene. K temu so toženo stranko prisilile razmere na trgu, zmanjšan obseg dela, zmanjšanje naročil, izgube kupcev in podobno. Posledično se je zmanjšala potreba po delu na rezalki, na kateri je delo opravljal tožnik, saj lahko to delo glede na tekoče potrebe poleg svojega dela opravijo drugi zaposleni. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2011 iz poslovnih razlogov, datirana z dne 23. 12. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku, razveljavi in ugotovi, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi; za ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 3. 4. 2014 in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo za nedoločen čas na delovno mesto „strojni delavec“, da je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja, to je od 4. 4. 2014 do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, zgolj podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je obstajal razlog ekonomske narave, to je izguba večjega števila kupcev, zmanjšanje naročil in posledično izpad prihodkov. Navaja, da tožena stranka ni ukinila tožnikovega delovnega mesta, kljub temu da naj bi pristopila k zmanjšanju stroškov dela. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni znal opravljati dela na drugih strojih ter da dalj časa trajajoča bolniška odsotnost tožnika ni bila pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opozarja na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 85/2012, v kateri je bilo zavzeto stališče, da mora delodajalec od podaji odpovedi delavca odjaviti iz zavarovanja. Tožena stranka bi torej morala tožnika ob poteku odpovednega roka odjaviti iz zavarovanja dne 7. 2. 2014, kljub zatrjevani reorganizaciji in zmanjševanju stroškov dela pa ga je odjavila šele 8. 4. 2014, ko je bila na poravnalnem naroku seznanjena, da je tožnik še vedno pri njej v delovnem razmerju. S tem je dokazala, da ni bilo zatrjevanih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, posledično pa tudi, da je bil glavni in edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi izključno v dalj časa trajajočem bolniškem staležu tožnika. Zaradi stroška, to je plače, v obdobju od 7. 2. 2014 dalje, torej v času, ko bi morala tožena stranka tožnika odjaviti iz zavarovanja, pa do dneva dejanske odjave, ni bilo nikakršnih ovir oziroma zastojev v poslovanju tožene stranke, kljub temu da je ta strošek bremenil toženo stranko. V času, ko je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je bilo pri toženi stranki opravljenih 900 nadur, kar kaže na to, da se obseg dela ni zmanjšal. Navaja tudi, da je redno odpoved iz poslovnega razloga mogoče podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Niti iz listinskih dokazil niti iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj ni razvidno, kdaj naj bi nastal utemeljeni razlog. Odpoved je bila torej podana prepozno, zato bi moralo sodišče prve stopnje že na tej podlagi ugotoviti, da je nezakonita.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložena je z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče preizkusiti. Tožnik v zvezi z uveljavljano kršitvijo iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti ne pove, v čem je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zato je mogoče v tem delu pritožbo razumeti kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalcev (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba mora biti po določbi prvega odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedana v pisni obliki, drugi odstavek 87. člena ZDR-1 pa določa, da mora delodajalec v njej obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njegovi strani. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec v primeru spora navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja, na strani delodajalca.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2011 (B30) na delovnem mestu „strojni delavec“. Tožena stranka mu je dne 23. 12. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A1) je navedla, da zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani tožene stranke odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je organizirala oziroma racionalizirala delovni proces, spremenila organiziranost dela, kot razlog za odpoved pa navaja tudi zmanjšanje obsega delovnega procesa ter zmanjšanje naročil in izgube naročil (naročila za vrečke). Tožena stranka je zaradi doseganja čim boljše racionalizacije poslovanja in zniževanja stroškov in združitve delovnih nalog morala sprejeti določene ukrepe in zlasti reorganizirati poslovanje tako, da je določene naloge prerazporedila med preostale zaposlene. K temu so toženo stranko prisilile razmere na trgu, zmanjšan obseg dela, zmanjšanje naročil, izgube kupcev in podobno. Posledično je to zmanjšalo potrebe za delo na rezalki in drugih strojih, saj lahko to delo glede na tekoče potrebe poleg svojega dela opravijo drugi zaposleni. Zato je zmanjšala število zaposlenih in sprejela ukrepe za zniževanje stroškov poslovanja ter reorganizirala poslovanje tako, da je določene naloge razporedila med preostale zaposlene.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je podana po poteku 6-mesečnega roka od ugotovitve razloga za podajo odpovedi. Novi ZDR-1 ne določa več takega roka, kot ga je prej določal Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR) v 6. odstavku 88. člena ZDR, po katerem je moral delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Že iz zakonodajnega gradiva k prvem branju ZDR-1 (Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012, EPA 728/VI) izhaja, da ZDR-1 ne določa več tega roka, v cilju poenostavitve postopka odpovedi. Ker je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 23. 12. 2013, torej v času veljavnosti ZDR-1, je neutemeljeno stališče pritožbe, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je podana po poteku 6-mesečnega roka.

10. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je razlog, ki ga je tožena stranka navedla v odpovedi, v celoti podan ter utemeljen. Ugotovilo je, da je tožena stranka izgubila večje število kupcev, da je prišlo do zmanjšanja naročil in posledično do izpada prihodkov, zaradi česar je bilo potrebno izvesti reorganizacijo zaposlovanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. ugotovilo, da je tožena stranka v letu 2013 izgubila določene kupce, pri katerih je bil večji izpad prihodkov in sicer pri kupcu B. štirikratni upad prihodkov (z 243.000,00 EUR na 61.000,00 EUR), izgubila pa je tudi naročila za vrečke (kupca C. in D.). To se je po izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke poznalo v vseh fazah proizvodnje, saj je bil obseg dela povsod zmanjšan. Dobiček je upadel, zato so pri toženi stranki pripravili analizo zasedenosti v proizvodnji v letu 2013 in ugotovili, da na rezalki ... niso izkoriščene celotne kapacitete. Na poslovanje so vplivale tudi škode zaradi stečajev v podjetjih, neupravičenih reklamacij in tožb, kar je povzročilo stroške v višini 30.000,00 EUR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana dvema delavcema - tožniku ter delavki v režiji. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da primernega delovnega mesta za tožnika ni bilo (tega sicer po ZDR-1 niti ni bilo dolžno ugotavljati) in da se ni zaposlovalo na novo. Občasno opravljajo določeno delo zunanji sodelavci (študentje) na konfekciji ..., ki nima zveze s strojem, na katerem je delal tožnik. Na rezalki ... ni potrebe po dveh delavcih z 8-urnim delavnikom. Tudi iz izpovedi priče E.E., odgovornega za proizvodnjo, izhaja, da je tožena stranka izgubila več kupcev iz tujine in sicer C., D., F., B., G. ter ostalih kupcev, kot sta H. in I.. Zaradi tega so opravili analizo izkoriščenosti strojev v proizvodnji. Ta je pokazala, da je rezalka ... skupaj izkoriščena 70 %, ... pa 67 %. To je pomenilo, da lahko en zaposleni opravi delo na obeh strojih. Priča je potrdila, da ni bilo nobenih nadomeščanj in nadurnega dela, razen nadure na tiskarju, na najbolj zahtevnem delovnem mestu. Priča J.J. pa je izpovedala, da odkar tožnik ni več zaposlen pri toženi stranki, pokriva delo na obeh strojih - rezalki ... in ..., čeprav že v času trajanja bolniškega staleža tožnika na rezalki ni bilo potrebe po stalnem delu. Opravljanje nadur ni potrebno, pojasnil pa je, da se opravlja delo na enem ali drugem stroju, odvisno od potreb. Ker ni potrebe po delu v trajanju 8 ur na rezalki ..., predvsem zaradi izgube kupcev in zmanjšanja naročil, se za opravljanje dela na tem stroju in ... ni dodatno zaposlovalo. Na podlagi izpovedbe priče K.K. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nekaj časa nihče ni opravljal njegovega dela, ker ni bilo potrebe, občasno pa to delo sedaj opravlja J.J.. Tudi priča K.K. ni opravljala nadur in tudi ni delala ob sobotah.

11. Na podlagi listinske dokumentacije v spisu ter navedenih izpovedb je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je lahko tožena stranka tudi z racionalizacijo proizvodnje na rezalki ..., na kateri je opravljal delo tožnik, v celoti organizirala delovni proces v skladu z obsegom naročil. Zato so v tej smeri povsem neutemeljene pritožbene navedbe, češ da je še vedno obstajala potreba po tožnikovem delu, da so se opravljale nadure v velikem obsegu ter da tožena stranka ni pristopila k racionalizaciji stroškov. Glede nadur je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se niso opravljale na stroju oziroma na delovnem mestu, na katerem je delo opravljal tožnik. Zgolj dejstvo, da tožnik ni bil takoj po poteku odpovednega roka odjavljen iz zavarovanja, pa še ne pomeni, da poslovni razlog ni podan. Sklicevanje tožnika na odločitev v zadevi opr. št. Pdp 85/2012 ni utemeljeno, saj je šlo v navedeni zadevi za izredno odpoved. V obravnavanem primeru pa gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kjer je običajno, da delavci delajo tudi v času odpovednega roka (pri izredni odpovedi ni odpovednega roka in se zakonitost odpovedi presoja tudi po tem, ali je delavcu z vročitvijo izredne odpovedi tudi prenehalo delovno razmerje), zato dejstvo, da ni prišlo do takojšnje odjave iz zavarovanj, v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega razloga.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da bolniški stalež tožnika oziroma tožnikova odsotnost z dela ni vplivala na odločitev, kateremu delavcu bo tožena stranka odpovedala delovno razmerje oziroma ni mogoče sklepati, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Prav tako tožnikovo opozarjanje na pogoje dela (prepih) ni bil razlog za podajo odpovedi. Če ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan niti izdelati programa niti uporabiti kriterijev iz 102. člena ZDR-1. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca (takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 24/2011 z dne 21. 5. 2012). Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da se večina delavcev pritožuje bodisi ustno ali pisno nad pogoji dela ter da zaradi tega nobeden izmed njih ne čuti negativnih posledic oziroma sankcij. Prav tako je ugotovilo, da tožnik ni bil usposobljen za opravljanje dela na drugih strojih, in sicer na podlagi izpovedi prič K.K., E.E. ter J.J.. Tak kriterij pa je pravilen in utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma zaradi tega ni mogoče govoriti o diskriminaciji delavca pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Do ostalih pritožbenih navedb tožnika se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).

16. Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP).