Jedro

Zatrjevanje tožeče stranke, da dolgovanega zneska ni dolžan, saj so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2, nima zakonske podlage. Dogovor o roku plačila (5. člen pogodbe) ni neko bodoče, negotovo dejstvo, od katerega bi bila odvisna veljavnost pravnega posla oziroma pogodbe, kot je to opredeljeno v prvem odstavku 59. člena OZ, zato se tožeča stranka ne more na to zakonsko določbo uspešno sklicevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je MF, DURS, DU Celje, Sektor za davčno knjigovodstvo, izterjave in register, Oddelek za izterjavo, št. DT 42914-459/2011-1-04061-09 z dne 14. 9. 2011 odločil, da se dolžniku A. d.d., davčna številka …., opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša iz naslova glavnic in zakonitih zamudnih obresti 72.565,99 EUR in stroški za sklep o davčni izvršbi 20,86 EUR, skupaj 72.586,85 EUR. Obveznosti izhajajo iz neplačanih davkov in prispevkov. Davčna izvršba se opravi z rubežem tožnikove terjatve, ki jo ima do B. z.o.o. (tožeče stranke v tem sporu) v znesku 72.586,85 EUR, ki izhajajo iz odprtih postavk B. z.o.o. z dne 8. 9. 2011. V izreku so še določene prepovedi razpolaganja s terjatvijo do zarubljenega zneska ter specifikacija o nakazilih posameznih zneskov na prehodni račun DU Celje. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja 143. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa davčno izvršbo. V nadaljevanju navaja še določbe 152. člena, 94. člena, 96. člena, 157. in 175. člena ZDavP-2, ki jih sodišče v sodbo ne povzema.

2. S pritožbeno odločbo je tožena stranka potrdila odločitev organa prve stopnje. Navaja pravno podlago za izdajo sklepa, kot jo je že navedel organ prve stopnje in odgovarja na ugovore pritožnice (tožeče stranke v tem sporu) zoper sklep prvostopenjskega organa. Ni sporno, da med davčno dolžnico in pritožnico obstaja terjatev v znesku 72.586,85 EUR. Navaja pritožbeni ugovor, da pritožnica ni zavezana k plačilu, ker naj bi 5. člen Izvajalske pogodbe št. MIN-VEK/01-2009 določal plačilni rok 90 dni po dobavi blaga in izstavitvi fakture oziroma rok 90 dni po potrditvi mesečne asignacije, vendar ne prej kot 5 dni od prejetja plačila s strani glavnega naročnika, ki pa ga še ni prejela. Sicer iz priloženih listin ni razvidno, do kdaj bi morala pritožnica opraviti plačilo, vendar pa je iz izpisa odprtih postavk na dan 8. 9. 2011 razvidno, da zapadle obveznosti pritožnica še ni poravnala. To je zadostna pravna podlaga, da je lahko organ z izvršbo davčnega dolga davčne dolžnice posegel na terjatev, ki jo ima davčna dolžnica do pritožnice (tožeče stranke v tem sporu). Ker niso izpolnjeni pogoji po 174. členu ZDavP-2, ki določajo možnost uspešnega ugovarjanja zoper sklep o izvršbi (da dolžnik ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa), tudi ni pogojev za drugačno odločitev.

3. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je C. d.d. glavni izvajalec projekta Celotno urejanje, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda in varovanje vodnih virov na povodju Savinje v stečaju, postopek teče pri Okrožnem sodišču pod št. St 1392/2010. Tožeča stranka je v tem projektu sodelovala kot podizvajalec C. d.d.. Zoper naročnika Občino Žalec in izvajalca C. d.d. v stečaju je vložila tožbo zaradi plačila 704.885,72 EUR, št. postopka II Pg 1190/2010. Te okoliščine so davčnemu organu znane, zato je takšen ukrep v nasprotju s 6. členom ZDavP-2, ker je nesorazmeren. Ugovorni razlog iz drugega odstavka 174. člena ZDavP-2 se povezuje s 5. členom izvajalske pogodbe, št. MIN-VEK/01-2009, sklenjene med naročnikom B. d.o.o., dolžnikovim dolžnikom ter D. d.o.o.. Ta določa rok za plačilo tožeče stranke 90 dni po dobavi blaga in izstavitvi fakture oziroma rok 90 dni po potrditvi mesečne asignacije, vendar ne prej kot 5 dni od prejetja plačila s strani glavnega naročnika. Plačilo s strani glavnega naročnika je šteti kot odložni pogoj v smislu določbe 59. člena OZ. Ker ta pogoj ni uresničen, tožeča stranka ni dolžna plačati dobavljenega blaga. Nepravilno je razumevanje tožene stranke, da iz priloženih listin ni razvidno, kdaj bi morala plačilo opraviti. V dvomu je dolžan davčni organ odločiti v korist zavezanca za davek, oziroma v korist drugega udeleženca postopka.

4. Glede navedb pritožbenega organa, da spor z Občino Žalec nima vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa navaja, da gre za terjatev zoper Občino Žalec v 10x višjem znesku, kot je sporni znesek. Izpodbijani sklep in tožba izhajata iz iste dejanske podlage, zato ju ni mogoče obravnavati ločeno. Nakup blaga - cevi pri glavnem dolžniku A. d.d. je bil izveden za potrebe izgradnje kanalizacijskega sistem po pogodbi z dne 22. 10. 2008, sklenjeni med Občino Žalec in C. d.d. Takšna izvršba lahko tožečo stranko povsem onemogoči pri nadaljnjem poslovanju in jo pahne v stečaj. Smiselno so podani vsi ugovori navedeni v drugem odstavku 174. člena ZDavP-2. V gospodarsko pravdni zadevi II Pg 1190/2010 ni bil izveden niti prvi narok za glavno obravnavo, zato je utemeljeno sklepati, da dolg ne bo dospel v plačilo niti v enem letu od dospetja sklepa. Predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo in tožbi ugodi s tem, da izpodbijani sklep odpravi ter odloči o povrnitvi stroškov tožeči stranki.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi ter še dodaja, da so datumi zapadlosti posameznih obveznosti razvidni iz kartice odprtih postavk, ki jih tožeča stranka ni prerekala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, je izdan na podlagi 173. člena ZDavP-2, po katerem se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine dolgovanega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da še dolg ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Glede na pravni učinek sklepa je z ugovorom dopustno uveljavljati le dejstva in okoliščine, ki so obstajale oziroma nastopile do vročitve sklepa o izvršbi.

8. Izpodbijana odločitev temelji na konkretnem seznamu dospelih obveznosti dolžnika kot davčnega zavezanca, glede katerega tožeča stranka, ki je dolžnikov dolžnik v postopku davčne izvršbe, niti pred izdajo izpodbijanega sklepa, niti v postopku z ugovorom zoper izpodbijani sklep, ni predložila nobenih dokazil, ki bi dokazovala spornost predmetnih terjatev. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da ima tožeča stranka odprt gospodarski spor II Pg 1190/2010 pri Okrožnem sodišču v Celju zoper Občino Žalec, zoper katero terja poplačilo opravljenih del v višini 704.885,72 EUR, zaradi česar ni mogla poplačati davčnega dolžnika A. d.d. Žalec, ki ima terjatev zoper tožečo stranko na podlagi izvajalske pogodbe št.: MIN-VEK/01-2009. Davčni organ je po zakonu upravičen zarubiti tiste terjatve davčnega dolžnika, ki so v času izdaje sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev nesporna. Med strankami postopka ni sporna višina terjatev, kot to izhaja iz seznama odprtih postavk davčnega zavezanca (dolžnika A. d.d.) z dne 19. 8. 2011, temveč je sporna samo dospelost teh terjatev v plačilo, ker naj ne bi bil izpolnjen v nadaljevanju navedeni pogodbeni odložni pogoj.

9. Tožbeni ugovor, da na podlagi 5. člena te pogodbe, ki določa, da se poplačilo A. d.d. (ta je davčni zavezanec) ne opravi prej kot 5 dni od prejetja plačila s strani glavnega naročnika (kar naj bi bil odložni pogoj po 59. členu OZ), in ker glavni naročnik Občina Žalec tega poplačila ni opravila, zato tudi ne obstaja dolg tožeče stranke, je namreč neutemeljen. 5. člen pogodbe res določa, da bo tožeča stranka plačilo opravila A. d.d. (davčni dolžnici) v roku 90 dni po dobavi blaga in izstavitvi fakture oziroma v roku 90 dni po potrditvi mesečne asignacije, vendar ne prej kot 5 dni od prejetja plačila s strani glavnega naročnika, vendar pa to ne pomeni, da davčni organ ni imel za samo davčno izvršbo (tu ne gre za pogodbeni odnos) dejanske in pravne podlage, glede na navedeni seznam odprtih postavk (173. člena ZDavP-2). Po presoji sodišča sklicevanje tožeče stranke, da so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 174. člena ZDavP-2, ker gre za odložni pogoj (zapadlost plačila tožeče stranke je odvisna od plačila glavnega naročnika), pri čemer se sklicuje na določbe 59. člena OZ, nima zakonske podlage v postopku davčne izvršbe. 59. člen OZ določa v prvem odstavku, da je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva. Drugi odstavek tega člena določa, da če je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, deluje pogodba od trenutka sklenitve, razen če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega. Po navedeni zakonski določbi se šteje za pogoj neko negotovo dejstvo, od katerega zavisi nastanek ali prenehanje pravnega posla (gre za bodoče negotovo dejstvo). V spornem primeru sam dogovor o roku plačila (5. člen pogodbe) ni neko bodoče, negotovo dejstvo, od katerega bi bila odvisna veljavnost pravnega posla oziroma pogodbe, kot je to opredeljeno v prvem odstavku 59. člena OZ, zato se tožeča stranka ne more na to zakonsko določbo uspešno sklicevati.

10. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

11. V skladu z določbo prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče ni sledilo predlogu za opravo glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankama postopka ni sporno.

12. Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.