Trditveno in dokazno breme sta posledici razpravnega načela, po katerem sta stranki postopka tisti, ki navajata trditve o odločilnih dejstvih in jih morata praviloma tudi dokazati (izjeme v 214. členu ZPP). Samo v primerih, če odločilna dejstva niso bila (pravočasno) zatrjevana in ta pomanjkljivost v postopku pred sodišče prve stopnje ni bila odpravljena, je podano stanje nesklepčnosti (pomanjkljivo substanciranje), posledica pa zavrnitev tožbenega zahtevka.
I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 425,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2025 (I. tč. izreka). Odločilo je, da mora toženec tožniku povrniti 26,66 % njegovih pravdnih stroškov, ki so mu nastali do prejema obvestila toženca o delni izpolnitvi tožbenega zahtevka, t.j. do 28. 3. 2025, tožnik pa mora tožencu povrniti 73,34 % njegovih pravdnih stroškov, ki so mu nastali do 28. 3. 2025 (II. tč. izreka). Dalje je odločilo, da mora toženec povrniti tožniku 5,67% pravdnih stroškov, ki so mu nastali po 28. 3. 2025, tožnik pa tožencu 94,33% pravdnih stroškov nastalih po 28. 3. 2025 (III. tč. izreka). Sklenilo je, da bo o višini stroškov odločilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe in da bo moral tožnik tožencu poravnati stroške v roku 15 dni od vročitve sklepa o višini stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, toženec pa bo moral stroške tožnika poravnati na način, kot bo določen v sklepu službe za brezplačno pravno pomoč (IV., V. In VI. tč. izreka).
2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec.
Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem temelji na zmotni uporabi materialnega prava in kršitvi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP). Tožnik ni navedel konkretnih dejstev, ki bi predstavljala zadostno trditveno podlago za priznanje odškodnine iz tega naslova. V tožbi ni specificiral intenzivnost in trajanja telesnih bolečin, prav tako ni podal konkretnih trditev o neugodnostih, ki jih je doživljal med zdravljenjem. Ker zaslišanje stranke in dokaz z izvedencem manjkajoče trditvene podlage ne moreta nadomestiti, bi moralo sodišče ne glede na izvedensko mnenje tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrniti. S tem, ko je odločilo mimo trditvenega bremena in tožniku prisodilo odškodnino, ki ni bila utemeljena na njegovih lastnih navedbah, je sodišče prve stopnje dejansko prekoračilo tožbeni zahtevek in kršilo načelo dispozitivnosti in kontradiktornosti postopka, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob predpostavki, da se zanemari ugovor sklepčnosti, pa toženec meni, da tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem pripada odškodnina največ v višini 750,00 EUR.
Mimo trditvene podlage je sodišče prve stopnje odločilo tudi glede zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova strahu. Ugotovitve izvedenca, na katere se je odprlo, presegajo okvir tožbenih navedb, saj tožnik ni trdil, da bi strah trajal dva tedna. Toženec zato meni, da tožniku iz naslova strahu pripada največ odškodnina v višini 250,00 EUR.
Glede odločitve o stroških postopka toženec navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe določila 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) toženca neutemeljeno obremenilo s stroški druge faze postopka, čeprav je bil tožnik v tej fazi v celoti neuspešen. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je toženec s plačilom zneska 2.000,00 EUR plačal le del glavnice v višini 1.574,13 EUR, medtem ko naj bi znesek 425,87 EUR predstavljale neporavnane obresti, zaradi česar je tožbeni zahtevek v tem delu štelo za utemeljen. Iz vloge toženca z dne 14. 3. 2025 izrecno izhaja, da je znesek 2.000,00 EUR tožencu plačal kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določilo prvega odstavka 287. člena OZ. Ker je bilo plačilo prostovoljno izvršeno med postopkom, je pri odmeri pravdnega uspeha pravilno razmejiti postopek na dve fazi, tj. fazo do plačila dne 18. 3. 2025, v kateri je tožnik delno uspel v višini nakazanega zneska, in fazo po plačilu, v kateri je tožnik v celoti propadel, saj je bil priznani znesek odškodnine že v celoti izplačan.
Glede na vse navedeno toženec predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma prisojeno odškodnino ustrezno zniža ter odloči o stroških postopka, vključno s pritožbenimi.
Pritožba ni utemeljena.
V skladu s 350. členom ZPP je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).
Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba in postopek pred sodiščem prve stopnje nista obremenjena z nobeno procesno kršitvijo, ki je predmet uradnega preizkusa, niti s pritožbeno uveljavljanimi relativnimi procesnimi kršitvami.
Toženec v pritožbi navaja, da je je sodišče prve stopnje kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ko je kljub odsotnosti izrecnih navedb tožnika o stopnji oziroma intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, neugodnosti med zdravljenjem in strahu, le-to ugotavljalo s pomočjo izvedenih dokazov. Takšne trditve se podrejajo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Za obstoj takšne kršitve ne zadošča, če se kršitev ugotovi temveč mora ta kršitev vplivati tudi na zakonitost in pravilnost postopka.
Trditveno in dokazno breme sta posledici razpravnega načela, po katerem sta stranki postopka tisti, ki navajata trditve o odločilnih dejstvih in jih morata praviloma tudi dokazati (izjeme v 214. členu ZPP). Samo v primerih, če odločilna dejstva niso bila (pravočasno) zatrjevana in ta pomanjkljivost v postopku pred sodišče prve stopnje ni bila odpravljena, je podano stanje nesklepčnosti (pomanjkljivo substanciranje), posledica pa zavrnitev tožbenega zahtevka.
Pritožbena navedba, da tožnik ni podal konkretnih navedb o neugodnostih, ki jih je trpel zaradi poškodb in zdravljenja, namreč ne drži. V tč. III tožbe in tč. VII prve pripravljalne vloge je navedel, da je bil z reševalnim vozilom prepeljan v UKC Maribor, kjer so opravili RTG glave, obraznih kosti, vratne hrbtenice in levega hemitoraksa, CT glave, odvzem krvi, oskrbo rane s šivanjem v lokalni anesteziji, sledila je 3-dnevna hospitalizacija zaradi opazovanja, jemanje analgetikov, odvzem šivov. Glede prestanih telesnih bolečin je tožnik navajal, da je v času zdravljenja trpel bolečine, pri čemer se je glede samega obsega škode skliceval na medicinsko dokumentacijo, v potrditev le-tega pa predlagal svoje zaslišanje in postavitev izvedenca medicinske stroke (tč. IV/1 tožbe in tč. VII prve pripravljalne vloge). Glede strahu je navajal, da je ob škodnem dogodku utrpel hud primarni strah, ko se je ustrašil za življenje, da je posebno hud strah doživljal v času hospitalizacije in da je sekundarni strah trpel tudi kasneje med zdravljenjem.
Toženec pa je nato v odgovoru na tožbo obsežno in konkretno povzemal trditve tožnika, se izrecno opredeljeval do njih in tudi sam navajal trditve o odločilnih dejstvih, ki se podrejajo materialnopravnim predpostavkam posameznih vrst nepremoženjskih škod. Izrecno je tako navajal, da poškodbe:..ne povzročajo hudih, niti srednje hudih telesnih bolečin ter izvenijo v kratkem času....te bolečine so izvenele v tednu dni...tožnik primarnega strahu ni doživljal..sekundarnega strahu ni bilo...tožnik ne trpi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.... Takšno procesno ravnanje najprej pomeni, da so bile tožnikove trditve dovolj konkretizirane (substancirane), da se je lahko do njih opredelil in, kar je pomembno za odgovor na navedbe v pritožbi, da je s temi trditvami tudi sam dopolnjeval trditve o odločilnih dejstvih. Bistvo razpravnega načela je namreč, da so stranke tiste, ki vnašajo v postopek trditveno podlago, pri tem pa je nepomembno, katera od stranka je to naredila, tudi če ji te dolžnosti trditveno breme ne nalaga. Ta dejstva so bila nato še predmet dokazovanja z izvedencem medicinske stroke, katerega naloga je bila, da jih objektivizira, kar vključuje tudi njegovo raziskovalno dolžnost ("izvedenčevo materialno procesno vodstvo"), praviloma na podlagi osebnih pregledov in uporabe medicinske dokumentacije. Ugotovitve izvedenca so postale del dejanske podlage v tem postopku, do nje pa se je toženec nato tudi opredelil.
Kot je bilo uvodoma zapisano, bi moral toženec tudi izkazati vzročni vpliv zatrjevene kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe. Ne samo, da te predpostavke v pritožbi ne navaja, iz povzetih procesnih dejanj v postopku pred sodiščem prve stopnje jasno izhaja, da je prav zaradi zadostne trditvene podlage imel možnost se do navedb opredeliti, kar je tudi storil.
Sodišče druge stopnje zato kot neutemeljene zavrača trditve, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zaradi storjenega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ki mu jo je prizadejal toženec, utrpel škodo v višini 2.000,00 EUR, za plačilo katere je toženec tožniku odškodninsko odgovoren, saj tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku (14. člen ZPP v zvezi s 131. členom OZ).
Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene, ki je bila v celoti opravljena v skladu z 8. členom ZPP, na podlagi izpovedbe tožnika, izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je ustrezno objektiviziral subjektivno dojemanje tožnika, ugotovilo trajanje in intenziteto prestanih telesnih bolečin, obseg nevšečnosti med zdravljenjem ter trajanje in intenziteto strahu. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tč. 21 in 24 obrazložitve sodbe), ki med strankama ni sporno, je tožniku priznalo 1.500,00 EUR denarne odškodnine iz naslova telesnih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter 500,00 EUR odškodnine iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu.
Prizadevanja za znižanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na največ 750,00 EUR pritožnik ne konkretizira na način, da bi sodišče druge stopnje lahko preizkusilo njegovo utemeljenost. Dejstvo, da je bila hospitalizacija deloma potrebna tudi zaradi alkoholiziranosti tožnika, je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova že ustrezno upoštevalo (tč. 22 obrazložitve sodbe). Prizadevanje za znižanje odškodnine za strah na največ 250,00 EUR pa temelji na prej obravnavanem zmotnem pritožbenem stališču o delni prekoračitvi tožbenih trditev, in je na tej podlagi neutemeljeno.
V okviru uradnega preizkusa višine odmerjene odškodnine sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ). Z vidika načela individualizacije, ki terja odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na intenzivnost in trajanje bolečin in strahu ter vseh konkretnih okoliščin, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, ter načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih, skupen znesek odškodnine 2.000,00 EUR ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka.
Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v posledici nepravilne uporabe določila 288. člena OZ zmotno izračunalo uspeh pravdnih strank v posamezni fazi postopka in s tem nepravilno porazdelilo stroškovna bremena strank.
Če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica (288. člena OZ). Glede na to, da je toženec med postopkom tožniku iz naslova nepremoženjske škode dne 18. 3. 2025 poravnal znesek 2.000,00 EUR, tožnik pa je za ta znesek umaknil tožbo ter glede na to, da je toženec poleg glavnice tožniku dolgoval še zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje, je sodišče prve stopnje upoštevaje prej citirano zakonsko določilo ravnalo pravilno, ko je štelo, da je toženec dne 18. 3. 2025 z zneskom 2.000,00 EUR poplačal do takrat natekle obresti (425,87 EUR) in del glavnice (1.574,12 EUR). Tako je do končno odmerjenih 2.000,00 EUR odškodnine od vtoževanih 7.500,00 EUR odškodnine toženec dolžan tožniku poravnati še 425,87 EUR glavnice s pripadajočimi obrestmi, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe. Toženec ni izrecno navedel, da se plačilo zneska 2.000,00 EUR nanaša le na plačilo glavnice odškodninske terjatve, zato je pritožbeno sklicevanje na določilo prvega odstavka 287. člena OZ neutemeljeno.
Sodišče prve stopnje je zato uspeh pravdnih strank v prvi fazi postopka pravilno računalo v razmerju med 2.000,00 EUR in 7.500,00 EUR, v drugi fazi postopka pa v razmerju med 425,87 EUR in 7.500 EUR in odločilo kot izhaja iz II. in III. točke izreka izpodbijane sodbe.
Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo toženec krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).
-------------------------------
1Podrobneje o različnih vidikih razlikovanja med nesklepčno in nepopolno tožbo glej N. Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Pid, št. 7/2009. N. Weber, Trditveno breme na rameni strank, odločitev v rokah sodišča, Pravnik, št. 9-10/2010. M. Voglar, Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, PB, št. 2/2016.
2A. Galič, D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 66,67.
3Iz četrte pripravljalne vloge toženca izhaja, da dejanskim ugotovitvam izvedenca ne nasprotuje.
4Odmerjena odškodnina po posameznih postavkah bistveno ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, ki jih sodišče prve stopnje navaja v op. št 3 in 4 sodbe.
5Te so na dan plačila 18. 3. 2025 znašale 425,87 EUR.
6Ta določa: "Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi."
7T.j. do nastanka pogojev za umik tožbe 28. 3. 2025, ko je tožnik prejel obvestilo toženca o delni izpolnitvi zahtevka. Ker tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi (umaknil jo je šele dne 28. 8. 2025), je v skladu s 158. členom ZPP tožencu do tega dne sorazmerno z uspehom (154. člen ZPP) dolžan povrniti stroške.