Jedro

V kolikor je tožena stranka z organizacijskim navodilom (ki ima lastnost konkretnega akta delodajalca o delavčevih pravicah) posegla v tožničine pravice iz pogodbe o zaposlitvi in jih enostransko spremenila na način, ki ga zakon ne predvideva, saj ji je odredila opravljanje drugega dela, kot ga zajema njeno delovno mesto, je takšno organizacijsko navodilo nezakonito in ima tožnica pravico zahtevati, da jo tožena stranka vrne na opravljanje dela, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožnice: „Tožena stranka je dolžna vrniti tožnico nazaj na delo po Pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 22. 12. 2005 in tožnici omogočiti delo v skladu s Pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 22. 12. 2005.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je organizacijsko navodilo št. ... z dne 15. 4. 2008 nezakonito, zato je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 22. 12. 2005 in tožnici omogočiti delo skladno s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 22. 12. 2005. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 683,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo drugi odstavek 8. člena Pravilnika o delovnem času tožene stranke, ki bi naj predvideval možnost spremembe delovnega časa le v primeru, ko spremembo predlaga delavec sam. Z določilom drugega odstavka 8. člena Pravilnika o delovnem času je tožena stranka predvsem zasledovala cilj, da se v primeru potreb zagotavljanja nemotenega in učinkovitega delovnega procesa, glede na naravo in vlogo, ki jo ima posamezni delavec v procesu dela, lahko temu posameznemu delavcu določi delovni čas z enostranskim aktom delodajalca (organizacijskim navodilom) drugače, kot je določeno v prvem odstavku 8. člena omenjenega pravilnika. Navedeno je potrdila tudi priča dr. B.B. v svoji izpovedbi. Interpretacija drugega odstavka 8. člena omenjenega pravilnika, ki jo je v sodbi podalo naslovno sodišče, ni logično in sprejemljivo tudi zato, ker v primeru, če bi sledili tej razlagi to določilo v pravilniku sploh ne bi imelo nobenega pomena. Naslovno sodišče je nadalje povsem napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar se tiče opravljanja dela tožnice po izdanem organizacijskem navodilu. Ni namreč pravilna ugotovitev sodišča, da bi se delo tožnice tako spremenilo, da bi šlo za spremembo delovnega mesta. V obrazložitvi sodbe, o razlogih te svoje odločitve, sodišče obširno povzema le navedbe tožnice, povsem pa prezre navedbe tožene stranke glede opravljanja dela tožnice po izdanem organizacijskem navodilu in se do teh navedb sploh ni opredelilo, pa tudi ne do izpovedbe priče dr. B.B., ki jo je na kratko povzelo v obrazložitvi. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem ni ugotovilo bistvenega pravno relevantnega dejstva in upoštevalo napotek višjega sodišča, ko je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje t.j., ali je tožeča stranka bila dolžna opravljati po izdaji spornega organizacijskega navodila dela in naloge, ki jih ni mogoče uvrstiti v okvir sistemiziranega opisa del in nalog njenega delovnega mesta. Tožena stranka ponovno poudarja, da je pri tožnici prišlo le do spremenjene dinamike opravljanja posameznih del in nalog v okviru del in nalog njenega delovnega mesta, ne pa do spremembe le-teh na ta način, da bi sedaj morala opravljati povsem drugo vrsto del, ki jih njeno delovno mesto oziroma določila pogodbe o zaposlitvi ne bi zajemalo. Tožena stranka je znotraj sistemiziranega opisa del in nalog delovnega mesta „administrativni in strokovni referent“, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi tožnica, upravičena zahtevati izvajanje vseh ali samo nekaterih pogodbeno prevzetih del in nalog, odvisno pač od vsakokratne organizacije oziroma potreb delovnega procesa. Po mnenju tožene stranke se je delavec dolžan prilagoditi zahtevam delodajalca znotraj sklenjene pogodbe o zaposlitvi in opravljati svoje delo tudi pod različnimi prostorskimi in drugimi pogoji. Tožnica je v konkretnem primeru, kljub temu, da določenih del po izdaji organizacijskega navodila ni več opravljala oziroma je opravljala določena dela, ki jih prej ni redno opravljala, še vedno izvrševala tiste naloge, ki se jih je zavezala izvrševati po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožničino delo po izdaji spornega organizacijskega navodila je bilo bistveno drugačno od dela receptorja, zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se njena dela in naloge tako spremenila, da gre za opravljanje del in nalog drugega delovnega mesta t.j. delovnega mesta „administrativni referent receptor“. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tudi storilo bistveno kršitev, ko je presojalo veljavnost Organizacijskega navodila, ki sploh več ne velja, saj je namreč Organizacijsko navodilo z dne 15. 4. 2008 prenehalo veljati s sprejemom novega Organizacijskega navodila z dne 25. 1. 2010. Prav tako tudi ne velja več pogodba o zaposlitvi tožnice z dne 22. 12. 2005, ker je tožnica podpisala novo pogodbo, ki je pričela veljati 1. 1. 2010, zato sodba v tem delu ni izvršljiva. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje v posledici storjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (zlasti nevestne in neskrbne presoje posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj ter pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih) napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Zato je tožena stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev ni storilo, vendar pa je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazložilo in je sodbo mogoče preizkusiti. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja z materialnopravnimi naziranji sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre lahko za razloge, ki utemeljujejo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že odločalo s sodbo opr. št. Pdp 490/2009 z dne 1. 10. 2009 in na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 757/2008 z dne 30. 10. 2008 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da je potrebno razčistiti vprašanje, če se je z Organizacijskim navodilom z dne 15. 4. 2008 spremenila vsebina tožničinega dela toliko, da je mogoče govoriti o spremembi delovnega mesta in je tožena stranka z navodilom posegla v obstoječo pogodbo o zaposlitvi mimo postopka, ki ga določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je zapisalo, da je od ugotovitve, ali tožnica še vedno opravlja naloge delovnega mesta „administrativni in strokovni referent“ v službi za mednarodno in meduniverzitetno sodelovanje ali pa opravlja naloge „administrativnega referenta receptorja“, odvisna pravilna uporaba materialnega prava, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po dopolnitvi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da je Organizacijsko navodilo št. ... z dne 15. 4. 2008 nezakonito in da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2005 in ji omogočiti delo v skladu s pogodbo z dne 22. 12. 2005. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da delo receptorja ni „drugo delo v primeru potrebe“ iz opisa del in nalog administrativni in strokovni referent. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je pri tožnici prišlo zgolj do spremembe dinamike opravljanja posameznih del in nalog v okviru del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, ne pa do spremembe le-teh na način, da bi tožnica morala opravljati povsem drugo vrsto del, ki jih tožničino delovno mesto oziroma pogodba o zaposlitvi ne zajema. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z Organizacijskim navodilom z dne 15. 4. 2008 posegla v sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnice in to v nasprotju z določili 47. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ta člen določa, da je za tovrstno spremembo pogodbe o zaposlitvi in njeno veljavnost potreben tudi pristanek nasprotne stranke, v tem primeru tožnice, ki pa tega pristanka ni dala.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, ker je presojalo veljavnost organizacijskega navodila, ki sploh več ne velja pri toženi stranki, ker je tožena stranka dne 25. 1. 2010 sprejela novo organizacijsko navodilo. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 490/2009 z dne 1. 10. 2009 zapisalo, da v kolikor je tožena stranka z Organizacijskim navodilom (ki ima lastnost konkretnega akta delodajalca o delavčevih pravicah) posegla v tožničine pravice iz pogodbe o zaposlitvi in enostransko spremenila določbe njene pogodbe na način, ki jih zakon ne predvideva, je organizacijsko navodilo nezakonito. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo organizacijsko navodilo z dne 15. 4. 2008, s katerim je tožena stranka posegla v pravice in obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi s tožnico z dne 22. 12. 2005. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je tožnica sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je začela veljati 1. 1. 2010, zato ni mogoče izvršiti sodbe sodišča prve stopnje, ki toženi stranki nalaga, da mora tožnico vrniti nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2005 in ji omogočiti delo v skladu z citirano pogodbo. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2010 navedla, da je dne 17. 12. 2009 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del in nalog „strokovni delavec na univerzi“ z veljavnostjo od 1. 1. 2010 dalje, vendar ker ima tožena stranka že pripravljeno novo organizacijsko navodilo v zvezi z novo pogodbo o zaposlitvi, ki ji še ni bilo vročeno, ima pravni interes, da se v tej pravdi odloči, da je Organizacijsko navodilo z dne 15. 4. 2008 nezakonito in da je dolžna tožena stranka tožnico vrniti nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2005. Pritožbeno sodišče poudarja, da s tem, ko je tožnica dne 17. 12. 2009 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od 1.1. 2010 dalje in tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala ter nova pogodba z dne 17. 12. 2009 tudi ni bila sklenjena z razveznim pogojem (59. člen OZ), saj njeno prenehanje ni bilo odvisno od morebitne ugotovitve nezakonitosti Organizacijskega navodila z dne 15. 4. 2008, nova pogodba velja in obvezuje obe pogodbeni stranki. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi sama po sebi pomeni prenehanje prejšnje, saj dve pogodbi o zaposlitvi med istima strankama ne moreta veljati. To pa pomeni, da prej veljavna pogodba o zaposlitvi ne oživi zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da je bilo Organizacijsko navodilo, s katerim je bilo tožnici odrejeno drugo delo, nezakonito. Samo, če bi (v okviru presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka) sodišče ugotovilo, da nova pogodba o zaposlitvi ni bila veljavno sklenjena (na primer zaradi napak volje pogodbenih strank), bi bil zahtevek tožnice, kot ga postavlja v obravnavani zadevi, torej na vrnitev na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2005, utemeljen.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato je na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka je dolžna vrniti nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 12. 2005 in ji omogočiti delo v skladu s to pogodbo.

Ker ostale pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbe, glede na to, da je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe (člen 165/1, ZPP, člen 165/2 ZPP, člen 154/3 ZPP).