Jedro

Ker tožnik prosi za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje obveznosti iz naslova akontacij davka od dohodkov pravnih oseb, ki predstavlja akontacijo davka, ter prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za zaposlovanje od zaposlenih, kar predstavlja davčni odtegljaj, tožnikovemu ni mogoče ugoditi. Ker je Ustavno sodišče z odločbo št. U-l-281/09 razveljavilo prvi odstavek 228. člena ZPIZ-1 v delu, ki se nanaša na zavarovance po 13. in 14. členu zakona, odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za te zavarovance ni (več) mogoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo in sklepom št. DT 4292-27532/2012-2-12-4001-03 z dne 11. 1. 2013 najprej odločil, da se vloga tožnika za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje dolga izbrisane gospodarske družbe A. d.n.o. iz naslova akontacij davka od dohodkov pravnih oseb v višini 153,21 EUR in zamudnih obresti v višini 61,22 EUR, prispevkov za zaposlovanje za zaposlene v višini 15,50 EUR in zamudnih obresti v višini 17,76 EUR, prispevkov za starševsko varstvo za zaposlene v višini 25.75 EUR in zamudnih obrest v višini 17,21 EUR, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 6.289,62 EUR in zamudni obresti v višini 2.175,34 EUR, prispevkov za zaposlovanje od zaposlenih v višini 36.12 EUR in prispevkov za starševsko varstvo od zaposlenih v višini 25,75 EUR zavrne; nato je sklenil, da se vloga za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje prispevkov za zdravstveno varstvo v višini 3.472,71 EUR in zamudnih obresti v višini 1.253,88 EUR in globe v višini 3.200,00 EUR izbrisane družbe zavrže. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 101. člen, ki v petem odstavku določa, da davčni organ ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom za akontacije davka in davčni odtegljaj, če ni s tem zakonom drugače določeno. Ker tožnik prosi za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje obveznosti iz naslova akontacij davka od dohodkov pravnih oseb, ki predstavlja akontacijo davka, ter prispevkov za starševsko varstvo in prispevkov za zaposlovanje od zaposlenih, kar predstavlja davčni odtegljaj, tožniku ni mogoče odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja navedenih obveznosti.

Nato se sklicuje še na sedmi odstavek 101. člena ZDavP-2 17. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in zaključi, da tožnikovi vlogi, s katero prosi za odpis ali delni odpis obveznosti izbrisane družbe, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, ni mogoče ugoditi. Pojasni še, da prvi odstavek 228. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) določa, da davčna uprava RS opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter pobira, izterjuje, odpisuje, delno odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s kriteriji, ki jih določi svet zavoda. Ker je Ustavno sodišče z odločbo št. U-l-281/09 razveljavilo prvi odstavek 228. člen ZPIZ-1 v delu, ki se nanaša na zavarovance po 13. in 14. členu zakona, odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za te zavarovance ni (več) mogoč, zato je bilo potrebno vlogo v tem delu zavrniti. Odlog in štirinajstmesečno obročno plačevanje prispevkov za zaposlovanje od zaposlenih v višini 36,12 EUR in prispevkov za starševko varstvo od zaposlenih v višini 25,75 EUR pa bi bil po oceni prvostopenjskega organa neracionalen, saj bi obročno plačevanje navedenih obveznosti povzročilo večje stroške provizije, kot je višina obveznosti, za katere prosi obročno plačevanje. Nato pojasni še, da se določbe 101., 102. in 103. člena ZDavP-2 ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje in globe, ter da davčni organ ne more ugotoviti, kateri organ je po uveljavitvi Zakona o uravnoteženju javnih financ pristojen za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje prispevkov za zdravstveno zavarovanje in kateri organ je pristojen za odločanje glede glob in je zato skladno s 4. točko 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) vlogo tožnika v tem delu zavrgel. Tožnik je zoper prvostopenjski upravni akt vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju kot drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-31-55/2013-2 z dne 12. 4. 2013 zavrnilo. Glede na pritožbeni ugovor, da se dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1 pojasni, da bi se tožnik sicer lahko obvezno zavaroval kot družbenik in direktor izbrisane družbe po 15. členu ZPIZ-1 kot samozaposlen (v tem primeru bi bila zavarovalna podlaga 040), vendar tega očitno ni storil. Iz podatkov v spisu (izpis iz Registra davčnih zavezancev, predloženi REK-1 obrazci) namreč izhaja, da je bil (enako tudi ostala dva družbenika) v obdobju, na katerega se nanaša predmetni dolg, pri izbrisani družbi zaposlen in zavarovan na podlagi 001. Na tej podlagi so bili tudi obračunani obvezni prispevki za socialno varnost (t.j. kot za zaposlene) in so kot taki predmet izterjave. Ob takem dejanskem stanju pa je prvostopenjski organ pri presoji pogojev za ugodnejši način plačila dolga iz naslova predmetnih prispevkov ravnal skladno z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bila razveljavljena določba prvega odstavka 228. člena ZPIZ-1 in pravilno odločil, da dolga iz tega naslova ni mogoče odpisati, delno odpisati oziroma dovoliti odloga ali obročnega plačila.

Zavrne tudi ugovor o absolutnem zastaranju dela dolga iz naslova prispevkov pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru se glede zastaranja uporabijo določbe ZDavP-2 (in ne ZDavP oziroma ZDavP-1, kot navaja tožnik), ki se uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oz. do njegove uveljavitve še niso zastarale. V času uveljavitve ZDavP-2 dolg iz naslova predmetnih prispevkov po prejšnjem predpisu (ZDavP oziroma ZDavP-1) še ni zastaral. Tudi tožnik sam navaja, da obveznosti iz leta 2002 ob oddaji vloge dne 12. 12. 2012 še niso zastarale.

Glede navedbe, da dolg iz naslova prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja izvira iz obdobja od 2002 do 2005, se sklicuje na podatke v upravnih spisih (REK-1 izbrisane družbe, seznam izvršilnih naslovov) po katerih so bili prispevki obračunani od plač za leto 2002 (od junija dalje), za leto 2003 in za posamezne mesece leta 2004 in 2005 ter od plač, izplačanih dne 3. 10. 2006 za junij 2006. Vse plače pa so bile izplačane šele v letu 2006. Nato se sklicuje na ZPSV in ZPIZ-1 ter ZDavP-1, ki sta veljala v času izplačila plač, po katerih je nastanek obveznosti obračuna in plačila prispevkov pogojen z izplačilom plače. Ker so bili prispevki, ki so predmet dolga, obračunani v letu 2006 od plač, ki so bile izplačane v tem letu (dne 22. 9. oziroma 3. 10.), je tudi obveznost njihovega plačila nastala v letu 2006 (in ne že v obdobju od 2002 do 2005 kot navaja tožnik, ko bi se sicer plače morale izplačati). Absolutno zastaranje pravice do davčne izterjave zanje tako nesporno še ni nastopilo v nobenem delu.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločitev izpodbija s tožbo, v kateri navaja, da davčni dolg tožeče stranke izvira iz poslovanja izbrisane družbe A. d.n.o. in da davčni dolg med drugimi predstavljajo tudi prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za bivše družbenike navedene družbe z neomejeno odgovornostjo. Vloga tožnika je bila zavrnjena, ker je bil z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-281/09 razveljavljen prvi odstavek 228. člena ZPIZ-1, kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1. Po oceni prvostopenjskega organa naj bi bil tožnik kot direktor, ustanovitelj in družbenik izbrisane družbe z neomejeno odgovornostjo v obdobju, na katerega se nanaša davčni dolg, pri navedeni družbi zavarovan kot zaposlena oseba (tj. po 13. oz. 14. členu ZPIZ-1). Na enaki podlagi pa naj bi bila v relevantnem obdobju obvezno zavarovana tudi ostala dva družbenika B.B. in C.C. Meni pa, da so bili vsi trije lahko obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani samo kot samozaposlene osebe (po 15. členu ZPIZ-1) in ne kot zaposlene osebe (po 13. oz. 14. členu ZPIZ-1). Pri sprejemu prijave v zavarovanje pri ZZZS bi moral biti izveden skrajšan ugotovitveni postopek in ugotovljen obstoj delovnega razmerja oziroma status poslovodne osebe. Če so bili tožnik in ostala dva družbenika res zavarovani kot zaposlene osebe po 13. oziroma 14. členu ZPIZ-1, je bila tedaj storjena napaka, ta pa ne more in ne sme imeti negativnih pravnih posledic za tožečo stranko v tem postopku. Ker so bili omenjeni tudi poslovodje družbe bi morali biti obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani kot samozaposlene osebe po 15. členu ZPIZ-1, na te zavarovance pa se odločba Ustavnega sodišča ne nanaša. Davčni organ bi torej prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 6.289,62 EUR ter pripadajoče zamudne obresti v višini 2.175,34 EUR mogel odpisati, delno odpisati, odložiti oziroma odobriti njihovo obročno plačilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je odločba davčnega organa nezakonita. Tožnik nasprotuje tudi razlogom, s katerimi je drugostopenjski organ pojasnil, da obravnavane obveznosti niso zastarale ter zatrjuje, da je pred odločitvijo prišlo do kršitve postopka. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani upravni akt in priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega upravnega akta in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je ta pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obširno zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede tožbenega ugovora, da bi moral biti tožnik v zvezi z odpisom, delnim odpisom, odlogom in obročnim plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obravnavan po 15. členu ZPIZ-1 (in ne po 13. oz. 14. členu) sodišče pripominja, da davčni organ, glede na 101. člen ZDavP-2 o zahtevku iz vloge za odpis oziroma delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka, ki jo vloži davčni zavezanec, odloči na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih dokazov davčnega zavezanca. Glede na podatke upravnih spisov so bili podatki o načinu zavarovanja tožnika pridobljeni iz uradnih evidenc. Tožnik pa teh zgolj z navedbami, da je bila ob vstopu v obvezno zavarovanje storjena napaka, ne more izpodbiti. Glede na prvi odstavek 76. člena ZDavP-2 mora namreč stranka za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Po presoji sodišča je tudi ugovor glede zastaranja zavrnjen s pravilnimi razlogi. Glede na ustaljeno sodno prakso se za obravnavano situacijo namreč glede zastaranja uporabijo določbe ZDavP-2 in ne ZDavP oziroma ZDavP-1, kot meni tožnik.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temeljita na 25. členu ZUS-1.