Jedro

Pri zastaranju vodenja disciplinskega postopka gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, tudi če nasprotna stranka tega ne uveljavlja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: "Razveljavita se odločba disciplinske komisije tožene stranke opr. št. 25/94-D DH z dne 10.12.1994 in sklep komisije za varstvo pravic, opr. št. 78 z dne 21.6.1995 in se disciplinski postopek zoper tožnika ustavi." Tožena stranka ... d.d., ...., je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 19.638,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2002 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije tožene stranke opr. št. 25/94-D DH, z dne 10.12.1994 in sklepa komisije za varstvo pravic tožene stranke opr. št. 78 z dne 21.6.1995. Zavrnilo pa je tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila. Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče obravnavo opravilo kljub temu, da je tožnik zahteval njeno preložitev, kar naj bi bilo v nasprotju z določbami ZPP. Nadalje tožnik navaja, da sodba nima razlogov o tožbenih navedbah. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili v nasprotju z listinami; tako tožnikova pooblaščenka na glavni obravnavi sploh ni izjavila, da je kršitev bila dejansko storjena in tudi tožnik kršitve ni priznal. Disciplinska komisija se je ubadala le z dogodkom in ne z odgovornostjo, glede odgovornosti pa ne obstajajo izjave pooblaščenke in tožnika. Nejasni naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je bila tožnikova dolžnost oporekati navzočnosti predsednika drugega sindikata na disciplinski obravnavi. Disciplinska komisija je dobro vedela, da pri toženi stranki obstajata dva sindikata, ki sta celo v hudem sporu. Navedena nepravilnost ni sanirana s tem, da se je postopka pred drugostopenjskim organom udeležil predstavnik pravega sindikata, saj gre za različna organa. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik v disciplinskem postopku ni ugovarjal dejanskemu stanju in ugotovljeni odgovornosti za storjeno kršitev, temveč je uveljavljal samo procesne kršitve. Sindikalno zaščito uveljavlja delavec in mu je ne nudi delodajalec. Tožena stranka je z listinami dokazala, da so bile izpolnjene obveznosti glede obvestila sindikatu in možnosti njegovega sodelovanja v disciplinskem postopku. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Pritožba je utemeljena. V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni preložilo naroka, čeprav je tožnik prosil za njegovo preložitev. V skladu s prvim odstavkom 115. čl. ZPP sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb o preložitvi naroka, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato glede na določbo prvega odstavka 339. čl. ZPP ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni dolžno preložiti narok, če stranka za to zaprosi, temveč to lahko stori, če oceni, da so za to upravičeni razlogi. Pritožba smiselno uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ko navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tožbenih navedbah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pri čemer se je sodišče prve stopnje glede na navedbe v tožbi omejilo na zatrjevane kršitve pravil disciplinskega postopka, saj tožnik disciplinske odločbe ni izpodbijal iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ob navedbi tožnikove pooblaščenke, da so "izpodbijane disciplinske odločbe sporne iz procesnih razlogov, kot je to navedeno v tožbi, tožnik pa ne zavrača, da je bila kršitev dejansko storjena", svojo presojo omejilo na zatrjevane kršitve pravil postopka in se ni ukvarjalo z dejanskim stanjem tožniku očitane disciplinske kršitve. To velja še toliko bolj, ker se je pooblaščenka pri tem sklicevala na tožnikovo izjavo v disciplinskem postopku. Tožnik je takrat izjavil, da je "pravilno ugotovljeno dejansko stanje, to je, da sta v predlogu in v disciplinski dokumentaciji navedena delavca dne 14.6.1994 pri delu bila brez zaščitnih sredstev". Glede na citirani izjavi tožnikove pooblaščenke in tožnika sodišču prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 349. čl. ZPP, ki je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Sodišče prve stopnje navedb tožnikove pooblaščenke in tožnika sicer ni dobesedno povzelo, vendar pa tudi ne obstaja nasprotje med povzetkom izjave tožnikove pooblaščenke oz. izjave tožnika in vsebino obeh zapisnikov o glavni obravnavi v disciplinskem postopku oz. v postopku pred sodiščem prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v disciplinskem postopku sploh ni bila ugotavljana tožnikova odgovornost. V disciplinskem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik kot vodja izmene ni poskrbel, da bi delavci pri delu s tekočim aluminijem uporabljali zaščitna sredstva in da je dopustil, da sta njemu podrejena delavca degazirala livarsko peč brez uporabo zaščitne čelade in ščitnika za obraz, eden od njiju pa tudi brez zaščitne bluze, čeprav je šlo za delo s tekočim aluminijem. Takšno ravnanje je disciplinska komisija opredelila kot hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 22. tč. 12. čl. pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti Tovarne ......., p.o.. Po citirani določbi hujšo kršitev delovnih obveznosti predstavlja tudi kršitev obveznosti, ki je z aktom podjetja ali zakonom določena kot hujša kršitev obveznosti. Peti odst. 44. čl. takrat veljavnega zakona o varstvu pri delu (ZVD, Ur. l. RS št. 47/86 - prečiščeno besedilo, 5/90, 10/91, 55/92, 13/93, 66/93, 38/94) je določal, da odgovorni delavec oz. vodja delovnega procesa stalno nadzoruje, ali se delavci med delovnim procesom ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporabljajo. Šesti odst. 44. čl. ZVD pa določa, da stori hujšo kršitev delovne obveznosti odgovorni delavec oz. vodja delovnega procesa, če ne izpolnjuje obveznosti iz prejšnjega odstavka tega člena. Glede na navedeno je disciplinska komisija utemeljeno ugotovila tožnikovo odgovornost za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije in sklepa komisije za varstvo pravic tožene stranke, saj je vodenje disciplinskega postopka zastaralo. Tožnik zastaranja vodenja disciplinskega postopka sicer ne uveljavlja, vendar gre pri tem za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s tretjim odstavkom 67. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/98 in 42/90) vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca oz. po enem letu dneva, ko je bila kršitev storjena. Drugostopenjski organ tožene stranke je o tožnikovem ugovoru odločil 13.6.1995, kar je sicer znotraj enoletnega roka od dneva, ko je bila kršitev storjena (14.6.1994), vendar pa po izteku šestmesečnega roka od dneva, ko se je izvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca. Med listinami v spisu sicer ni zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, kar je pomanjkljivost izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar je iz zapisnika, sestavljenega v pravni službi tožene stranke dne 1.7.1994 razvidno, da je najkasneje tega dne tožena stranka izvedela za kršitev in storilca, saj je bil tožnik takrat obveščen, da se zoper njega uvaja disciplinski postopek na podlagi prijave DE Livarne z dne 21.6.1994. Ta prijava je potem citirana tudi v obrazložitvi odločbe disciplinske komisije, kjer je navedeno, da je zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka podal pomočnik direktorja tožene stranke dne 18.7.1994. Tudi če bi tožena stranka za kršitve in storilca izvedela šele 18.7.1994, bi bilo vodenje postopka glede na citirano določbo tretjega odstavka 67. čl. že zastarano. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 10.12.1994 in sklep komisije za varstvo pravic z dne 21.6.1995, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper odločbo disciplinske komisije. Zaradi zastaranja nadaljnji postopek zoper tožnika ni mogoč, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi tako, da je disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo. Tožnik je v tožbenem zahtevku sicer navedel, da zahteva povrnitev stroškov postopka, vendar teh stroškov v tožbi in v vlogah ni opredelil, kakor to zahteva drugi odstavek 163. čl. ZPP in povrnitve po višini opredeljenih stroškov tudi ni zahteval do konca glavne obravnave (tretji odstavek 163. čl. ZPP), zato mu pritožbeno sodišče ni moglo dosoditi stroškov, ki so mu v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer nastali. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Za sestavo pritožbe je tožnik neutemeljeno priglasil nagrado v višini 350 točk, saj ne gre za individualni delovni spor zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki bi omogočal nagrado v višini 375 točk, temveč za individualni delovni spor zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa denarne kazni. Tožnik ves čas postopka ni opredelil vrednosti spora, zato je spor potrebno obravnavati kot spor iz tč. 1 c tar. št. 10 odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 7/95, 3/97, 62/98, 39/00 in 78/01), to je kot spor o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja v neocenljivi zadevi. Nagrada za pritožbo v takem sporu pa v skladu s tč. 4 tar. št. 10 OT lahko znaša največ 100 točk, kolikor je pritožbeno sodišče tožniku tudi priznalo. Ob upoštevanju vrednosti točke 100,00 SIT nagrada za pritožbo tako znaša 10.000,00 SIT. Za materialne stroške je tožnik v skladu z drugim odstavkom 15. čl. OT utemeljeno priglasil nagrado v višini 2 % od skupne cene storitve, kar znese nadaljnjih 200,00 SIT, k temu pa je potrebno prišteti še 19 % davek na dodano vrednost v višini 1.938,00 SIT ter takso za pritožbo v znesku 7.500,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni stroški pritožbenega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, tako znašajo 19.638,00 SIT. Na podlagi prvega odstavka 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZPP in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.