Jedro

Namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola, je v tem, da se mu mogoči šolanje, torej da se lahko posveti šolanju in ga uspešno konča. Če bi od njega zahtevali, da ob rednem šolanju še dela in se s tem (vsaj delno) sam preživlja (zato, da bi se zmanjšala preživninska obveznost staršev), bi to izničilo namen preživnine (ogrozilo bi uspešen zaključek šolanja).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba prve stopnje delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, s katerim tožnik zahteva plačevanje preživnine za čas od 10.2.2005 do 1.3.2006 v znesku, ki presega 83,46 EUR (prej 20.000 SIT) mesečno.

Sicer se revizija zavrne.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške (prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega) postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku od 10.2.2005 plačevati mesečno preživnino v višini 40.000 SIT, in sicer do pravnomočnosti zapadle obroke v 15 dneh, vnaprej dospevajoče pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude pa mora plačati tudi zakonske zamudne obresti. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval preživnino v višini 50.000 SIT mesečno in to od 1.2.2005 dalje) je zavrnilo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Toženec je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim mu je naložena preživninska obveznost, ki presega 20.000 SIT mesečno. Čeprav tega ni izrecno navedel, je obseg izpodbijanja jasno razviden iz revizijskega predloga. Predlaga namreč, naj revizijsko sodišče "zavrne tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno glede plačila mesečne preživnine nad 20.000 SIT", podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo in sodbo prve stopnje "glede mesečne preživnine nad 20.000 SIT razveljavi ...". Toženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je izpodbijana sodba nerazumljiva, ker iz izreka izhaja, da se sodba prve stopnje potrdi, v kolikor tožniku dosojeni znesek mesečne preživnine presega znesek 40.000 SIT. To je v nasprotju s sodbo prve stopnje, s katero je preživnina dosojena v znesku 40.000 SIT. Razen tega je pritožbeno sodišče tudi pavšalno in brez podlage ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, ne da bi izvajalo, tehtalo in vrednotilo vsak dokaz posebej. Dejansko stanje je zato nepopolno in nepravilno ugotovljeno. V konkretnem primeru bi bilo treba upoštevati, da je tožnik polnoleten, da rabi več let za en letnik šole ter da je popolnoma pridobitno sposoben, kar dokazujejo podatki o visokih zaslužkih. Če bi sodišči pravilno ocenjevali tožnikovo izpovedbo in listinske dokaze, ne bi ugotovili tako visokih izdatkov za tožnikovo športno aktivnost. Ker se z nogometom ukvarja le amatersko, kar je povsem neperspektivno, je jasno, da stroški ukvarjanja s tem športom ne morejo biti tolikšni, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Pomembno je tudi to, da ima tožnik mobilni telefon, čeprav ga nikakor ne potrebuje. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je toženec star več kot 60 let, da ima nizke dohodke, da bo moral vsaj do 28.1.2008 odplačevati posojilo v višini 16.598 SIT, in sploh, da se komaj preživlja. Zato bi moral biti tožnik tisti, ki bi preživljal toženca in ne obratno. Pri sojenju sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali splošnih življenjskih izkušenj, pa tudi ne pravil logičnega mišljenja. Prav tako nista izpeljali ustrezne dokazne ocene, za nameček pa sta še zmotno uporabili materialno pravo.

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer zavrača revizijska stališča in poudarja, da se redno šola, saj da je od 1.9.2006 že v četrtem letniku srednje gostinske šole. Z nogometom se je začel ukvarjati še v času, ko je toženec živel v zunajzakonski skupnosti z njegovo materjo in se je izrecno strinjal s to tožnikovo prostočasno aktivnostjo ter prispeval tudi h kritju stroškov. Ob svojem zadolževanju bi moral toženec upoštevati, da ima do tožnika preživninsko obveznost. Tej se ne more izogniti (ali jo zmanjšati) z najemanjem takšnih ali drugačnih kreditov.

Revizija je delno utemeljena.

Stališče, da naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je toženec konkretiziral in obrazložil le z očitkom, da je izpodbijana sodba nerazumljiva, ker da "iz njenegaĆ izreka Š...Ć izhaja, da se potrdi sodba prvostopnega sodišča, v kolikor tožeči stranki dosojeni znesek mesečne preživnine presega znesek 40.000 SIT", čeprav je sodišče prve stopnje "določilo mesečno preživnino v višini 40.000 SIT in nič več!". Pritožbeno sodišče je v izreku izpodbijane sodbe sicer res navedlo, da "se izpodbijana sodba, v kolikor tožniku dosojeni znesek mesečne preživnine presega znesek 40.000 SIT, potrdi". Vendar to sodbe še ne dela nerazumljive. Bistveno je namreč, da iz njenega izreka jasno in nedvoumno izhaja, da se toženčeva pritožba zavrne. Če je ob tem navedeno, da se potrdi kaj več, kot je bilo izpodbijano, oziroma v obravnavanem primeru kaj več, kot je bilo na prvi stopnji sploh dosojeno, je iz izreka še vedno mogoče prepoznati odločitev. Ker se je zoper sodbo prve stopnje pritožil le toženec in je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo, je jasno, da je lahko potrdilo samo izpodbijani (torej dajatveni) del sodbe prve stopnje, se pravi tisti del, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožniku plačevati preživnino v znesku 40.000 SIT mesečno.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, ki pravi: "Namesto, da bi pritožbeno sodišče izvajalo, tehtalo in vrednotilo vsak izveden dokaz posebej ter nato vse skupaj in nato o stvari objektivno odločilo, je torej zgolj pavšalno in brez podlage ugotovilo, da je pritožba tožene stranke zoper sodbo prvostopnega sodišča neutemeljena in je v nadaljevanju zgolj sledilo prvostopnemu sodišču Š...Ć." Pritožbeno sodišče ima namreč pri odločanju o pritožbenem razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja predvsem kontrolno funkcijo, zlasti, kadar je pritožbena kritika usmerjena v dokazno oceno. Naloga pritožbenega sodišča ni "izvajati, tehtati in vrednotiti vsak izveden dokaz posebej", pač pa presoditi pritožbene argumente, s katerimi pritožnik utemeljuje svojo kritiko načina oblikovanja stališč prvostopenjskega sodišča o (ne)obstoju pravno pomembnih dejstev. Pri tem pritožbenemu sodišču ni treba ponovno in v celoti obrazlagati dokazne ocene, ki jo je zavzelo in obrazložilo že sodišče prve stopnje, in s katero se pritožbeno sodišče strinja, pač pa zadošča sklicevanje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, zlasti glede dejanskih ugotovitev, namreč ni v funkciji uresničevanja pravice do pravnega sredstva (revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - prim. tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), pač pa (le) v funkciji pravice do izjave. Zato zadošča, da je iz nje razvidno, katera stališča je pritožnik izpodbijal in s katerimi stališči se pritožbeno sodišče strinja, se pravi, da je argumente, s katerimi je pritožnik izpodbijal dejansko stanje, obravnavalo in jih primerjalo z argumenti sodišča prve stopnje.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki gredo v tej smeri. Trditev, da je pritožbeno sodišče "povsem nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje", da tožnik "po več let izdeluje en letnik oziroma ne izpolnjuje redno svojih šolskih obveznosti", da se tožnik "nikoli ne more utemeljeno za šport soočati s takšnimi mesečnimi stroški, kot sta to nekritično povzeli nižji sodišči", da bo moral toženec "najmanj do 28.1.2008 odplačevati prejeto posojilo v višini po 16.598 SIT na mesec", in sploh, da "komajda preživi sebe, kaj šele, da bi morala plačevati mesečno preživnino za tožečo stranko v višini nad 20.000 SIT", se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Vezano je na izhodišča za odmero preživnine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki so prestala pritožbeni preizkus). Med temi izstopajo naslednja: – tožnik je bil v šolskem letu 2004/2005 vpisan v drugi letnik srednje šole, v letu 2005/2006 pa v tretji letnik (kar zadošča za ugotovitev, da se redno šola - to, da je ponavljal prvi letnik, ko sploh ni bil polnoleten, ne izključuje preživninske obveznosti staršev); – njegove v denarju ocenjene potrebe znašajo 115.000 SIT mesečno;– tožnik je v obdobju od 1.2.2005 do 1.3.2006 z delom prek Študentskega servisa zaslužil 1.106.730 SIT, prejemal pa je tudi štipendijo v znesku 18.000 SIT; – tožnikova starša živita v podobnih življenjskih in socialnih razmerah - njegova mati prejema pokojnino v višini 117.236 SIT mesečno, toženec pa plačo v višini okoli 130.000 SIT mesečno.

Ob vseh teh izhodiščih za odmero preživnine se pokaže, da je preživninsko breme pravilno porazdeljeno le za obdobje od 1.3.2006 dalje (129. člen in 129.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 15/76 - Uradni list RS, št. 16/2004 - ZZZDR). Od 1.2.2005 do 1.3.2006 je namreč tožnik z delom prek Študentskega servisa zaslužil skupaj 1.106.730 SIT, torej povprečno 85.133 SIT mesečno. Ker je treba k temu prišteti še štipendijo, se pokaže, da je znašal nekriti del njegovih potreb 11.867 SIT. Za obdobje do 1.3.2006 zato preživnina ne more presegati 20.000 SIT mesečno.

Drugače je glede obdobja od 1.3.2006. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi tožnik honorarno delal tudi kasneje (tožnik je dela prek Študentskega servisa nazadnje opravljal oktobra 2005, delo v Hotelu ... pa še v mesecu decembru 2005 - gl. drugi odstavek na 5. strani sodbe prve stopnje). Pri tem ni pomembno, ali ima še možnosti za delo prek Študentskega servisa. Kajti namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola (drugi odstavek 123. člena ZZZDR), je prav v tem, da se mu omogoči šolanje, torej, da se lahko posveti šolanju in ga uspešno konča. Če bi od njega zahtevali, da ob rednem šolanju še dela in se s tem (vsaj delno) sam preživlja (zato da bi se zmanjšala preživninska obveznost staršev), bi to izničilo namen preživnine (da se polnoletnemu otroku omogoči uspešen zaključek šolanja in s tem kvalitetna usposobitev za življenje). Če bi moral tak otrok, ki so ga starši zmožni preživljati, namesto da bi študiral (ali ob študiju še) delati, bi to lahko ogrozilo uspešen zaključek šolanja (in s tem namen preživnine).

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo le v delu, ki se nanaša na preživnino za čas do 1.3.2006, in v tem delu sodbo o preživnini spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožnik za to obdobje zahteva preživnino, ki presega 83,46 EUR (prej 20.000 SIT) zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Spričo delnega uspeha nosita tožnik in toženec vsak svoje stroške (prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega) postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP).