Jedro

Tožničina izpovedba ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem in zavrnilnem delu spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 15. dni plačati tožeči stranki 22.492,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.575,26 EUR od 5.12.2001 dalje do prenehanja obveznosti, od 4.242,11 EUR od 10.11.2010 dalje in od 1.675,55 EUR od 31.10.2009 dalje do prenehanja obveznosti; tako da se (poleg že zavrnjenega) zavrne še zahtevek za 249,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2001 dalje in zakonske zamudne obresti od 4.242,11 EUR od 5.12.2001 do 10.11.2010. V preostalem še izpodbijanem delu in v odločitvi o stroških postopka pa se pritožba zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 22.742,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 21.066,90 EUR od 5. 12. 2001 dalje do prenehanja obveznosti in od zneska 1.675,55 EUR od 31. 10. 2009 dalje do prenehanja obveznosti. V presežku, za znesek 119.719,36 EUR s pripadki in za plačevanje mesečne rente v višini 848,49 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.739,22 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod II sodbe je sklenilo, da se tožbeni zahtevek iz točke 3 tožbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da tožena stranka odgovarja tožeči stranki za vse posledice iz prometne nesreče dne 28. julija 1999 v kraju P., Občina Ž., predvsem tudi za plačilo davka na dohodnino in socialnih prispevkov za izgubo na zaslužku in mesečno rento, zavrže. Tožnica je bila v prometni nezgodi huje telesno poškodovana, tožena stranka pa ji je tekom postopka priznala odškodnino za negmotno škodo, zato se je postopek nadaljeval le zaradi plačila odškodnine za gmotno škodo, za izgubo na zaslužku, plačevanja rente in za povrnitev stroškov zdravljenja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka v času škodnega dogodka ni bila zaposlena, vendar pa bi se s 1. 8. 1999 lahko zaposlila pri podjetju M. G., vendar do te zaposlitve zaradi škodnega dogodka ni prišlo. Tako je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da bi tožnica prejemala mesečno (preračunano, da bi letno prejela 14 plač) neto zaslužek 20.602,16 ATS, tožnici pa je priznalo izgubo na zaslužku le v času, ko zaradi zdravljenja ni mogla delati, saj je glede preostalega dela zahtevka zaključilo, da tožnica tega ni dokazala. Tožnici je prisodilo neto prikrajšanje glede na to, da je takšen znesek tudi zahtevala. Sodišče prve stopnje zaradi prekluzije dokazov ni upoštevalo vseh vlog tožeče in tožene stranke (ZPP čl. 286/I). Tožnici je priznalo zamudne obresti od zneska, ki predstavlja izgubo na zaslužku v času bolniške od datuma vložitve tožbe 5. 12. 2001, od preostalega zneska pa od 31. 10. 2009. Tožnici je delno priznalo tudi stroške povezane z zdravljenjem in sicer v višini 1.675,55 EUR (ZOR čl. 189). Ugotovitveni zahtevek je sodišče zavrglo, pri tem pa se oprlo na določbo 181. člena ZPP. O pravdnih stroških je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke (ZPP čl. 154).

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Obe sta vložili tudi odgovor na pritožbo, v katerem ponavljata svoje trditve in prerekata trditve nasprotne stranke.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, izpodbija v celoti ves zavrnilni del kot tudi sklep o zavrženju tožbe. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, ker sodišče ni upoštevalo listinskih dokazov na listinah od A ... do A ..., zato je upoštevalo le navedbe in dokazne predloge, ki sta jih stranki podali do vključno zaključka prvega naroka. Sodišču tudi očita, da bi lahko upoštevalo delno zmanjšanje delovnih sposobnosti tožnice in da so tudi v tem delu zaključki sodišča prve stopnje napačni. Kot trajna posledica ji je ostala omejena gibljivost leve noge, atrofija mišic leve noge in posledično manjša moč v levi nogi, zato ne zmore del, ki zahtevajo siguren prijem in opravljanje kakršnihkoli pisarniških opravkov. Tudi nikoli več ne bo mogla opravljati del, kjer je potrebno dlje časa sedeti ali stati. Zato je za svoje trditve v sami tožbi predlagala zaslišanje tako izvedenca zdravnika kirurga, zdravnika nevropsihiatra in izvedenca klinične psihologije. Tožnica je, ko je bila zaslišana kot stranka, izpovedala o tem, koliko in kako je lahko delala, kot tudi opisala svoje zdravstveno stanje. Ker že iz samih navedb v tožbi izhaja, da so ji kot posledica nezgode ostale zmanjšane življenjske sposobnosti, o prekluziji dokazov ne more biti govora. Sodišče bi moralo tudi iz samih listin zaključiti, da je podano prikrajšanje na dohodku. V pritožbi na dolgo in široko opisuje potek zdravljenja in posledice, kot tudi navaja, da je še po prvem naroku prav tako morala prestajati operacije in je potekalo zdravljenje. Sicer pa meni, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti odrediti izvedbo dokaza ustreznih izvedencev iz različnih medicinskih strok za ugotovitev dejstev. Pri tem se sklicuje na določbo četrtega odstavka 153. člena ZPP. Sodišču očita tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki jo vidi tudi v tem, da ni upoštevalo zaslužka v bruto plačah, pač pa v neto plačah, v tem delu pa ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da ni zatrjevala delne nezmožnosti za delo, saj je to zatrjevala in je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da nima pravnega interesa na ugotovitveni zahtevek, saj bo morala šele tedaj, ko bo dejansko dobila izplačano odškodnino od tožene stranke iz naslova izgube na zaslužku to prijaviti v letni davčni prijavi in bo morala plačati dohodnino. Z ugotovitvenim zahtevkom je zahtevala ugotovitev odgovornosti tožene stranke, zato bi sodišče moralo takšnemu zahtevku ugoditi. Zato predlaga, da se pritožbi zoper sodbo in sklep ugodi in da se razveljavi točko 2 izreka sklepa in sodbo ugodi ugotovitvenemu delu zahtevka, ali pa da se sklep razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje ter da se ugodi pritožbi zoper sodbo ter sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje ali pa sodbo spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka s pravočasno pritožbo uveljavlja prav tako vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita, da je o višini škode odločilo samovoljno, saj tožeča stranka ni založila predujma za izvedenca medicinske stroke, sodišče samo pa ni bilo usposobljeno, da bi ugotavljalo nezmožnost za delo. Če tožnica ni založila predujma za izvedenca medicinske stroke teh dejstev ni dokazala. Sicer pa je tožnica bila prikrajšana v obdobju od 5. 4. 2002 do 30. 6. 2002 kvečjemu za dva meseca in 25 dni in ne za tri mesece kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče je odločilo napačno tudi po višini, ko je tožnici prisodilo mesečno izgubo v višini 20.602,16 ATS. Takšne višine ni potrdila niti tožeča stranka v svoji izpovedbi, priča Š. K. pa prav tako ne, saj je povedal drugače. Sodišče pa je tudi brez izvedenca finančno računovodske stroke izračunalo tožničino izgubo na zaslužku kar ni prav, saj bi le z izvedencem lahko ugotavljalo takšno izgubo. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o zakonskih zamudnih obresti od 5. 12. 2001 dalje in sicer v delu, ko je sodišče ugodilo tudi izgubi od 5. 4. 2002 do 30. 6. 2002. Za ta del ne morejo teči zakonske zamudne obresti od 5. 12. 2001 dalje, saj škoda takrat še ni nastala. Sodišče je tudi narobe uporabilo materialno pravo glede teka zamudnih obresti, saj obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico po višini. Sodišče pa je tudi napačno tožnici priznalo stroške prevoza iz bolnice v C. v bolnico na D., kot tudi stroške participacije za zdravljenje v rehabilitacijskem centru in za stroške zdravnika. Ti stroški so nastali najkasneje do 13. 3. 2001 ali pred vložitvijo tožbe, tožeča stranka pa bi morala najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in predlagati dokaze. Zaključki sodišča, da navajanje dejstev stranke ne more zajeti glede dejstev glede katerih zahtevek še ni postavljen, niso pravilni in tega zakonodajalec ni imel v mislih. Sodišče pa je ravnalo tudi napačno, ko ni upoštevalo njenega ugovora, da odgovarja le do višine zavarovalne vsote, saj je v času vložitve tožbe bilo zavarovalne vsote še dovolj, kasneje pa ne. Gre za novo nastalo dejstvo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno (v manjšem delu) utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko sodišče ni upoštevalo prepozno predloženih dokazov, listin, ki jih je predložila (A ... do A ...) s pripravljalnim spisom z dne 1. oktobra 2009. V tem pripravljalnem spisu je razširila navedbe tudi glede izgube na zaslužku in rente. Prvič je zatrjevala, da zahteva izplačilo bruto zneskov (davek na dohodnino, socialni prispevki). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bila tožnica s temi navedbami o bruto zneskih prekludirana, saj bi morala (in lahko) te trditve podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 286. člena ZPP in pritožba ni utemeljena. Te listine, ki so prevedene, so dopisi Davčnega urada Dunaj iz katerih izhaja višina davka, oziroma odločbe o dohodnimi za leto 2009 do 2008. Sodišče prve stopnje teh odločb ni pregledalo, ker je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka prepozno zatrjevala, da je upravičena do izplačila bruto zneskov. To dejstvo, ki predstavlja dejansko stanje, je prvič navedla šele v pripravljalnem spisu 1. 10. 2009. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh dejstev ni upoštevalo in ko ni izvedlo dokazov z vpogledom teh listin. Pravilno je tožnici prisodilo neto zneske, saj je takšno izplačilo tudi zahtevala.

Tožnica se v pritožbi sklicuje na svojo izpovedbo in jo obširno ponavlja. Tožničina izpovedba ne more nadomestiti trditvene podlage, kar konkretno pomeni, da je dejanska podlaga za odločanje le to, kar stranka navede, ne pa tisto, kar ob zaslišanju izpove (ZPP čl.213). Sodišče izvaja dokaze glede na trditveno podlago in je vezano le na to (ZPP čl.7). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožeča stranka s svojo izpovedbo ni dokazala trditev, da je bila popolnoma delovno nesposobna. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je imela tožeča stranka možnost, da po zaslišanju tožnice na prvem naroku glede na tožničino izpovedbo spremeni trditveno podlago, pa tega ni storila.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ravnalo, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke ker tožnica ni založila stroškov za izvedenca. Pravilno je uporabilo določbo 153. člena ZPP. Po tretjem odstavku tega člena sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je pravočasno že v sami tožbi predlagala izvedbo dokazov z izvedenci in opozarja na to, da bi sodišče, če bi izvedlo te dokaze, moralo zaključiti, da ni bila delovno sposobna. Vendar pa pozablja, da je sama povzročila situacijo, zaradi katere sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem izvedenca, saj na poziv sodišča ni založila stroškov za izvedenca. Kadar stranka predlaga izvedbo dokaza, mora po nalogu sodišča založiti zneske, potrebne za stroške (prvi odstavek 153. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno s sklepom z dne 22. 3. 2007 (na listovni št. ... spisa) tožeči stranki naložilo plačilo predujma za izvedenca kirurške stroke in jo tudi pravilno opozorilo na posledice če predujem ne bo plačan v roku. Rok, ki ga sodišče določi je sodni rok, ki se na pravočasen predlog, ki mora biti vložen pred potekom roka, lahko iz upravičenih razlogov podaljša. Tožeča stranka je sklep sprejela 30. marca 2007. Sodišče prve stopnje je podaljšalo rok za plačilo predujma za izvedenca ortopeda, ko je pred tem tožeči stranki pojasnilo, da je ta dokaz potreben zaradi ugotavljanja tožničine delovne zmožnosti (sklep z dne 14. 5. 2007, listovna št. ...). Tudi v sklepu o podaljšanju roka je tožnico opozorilo na posledice neplačila. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožnica ni niti plačala predujma za izvedenca niti predložila zdravstvenega kartona, zato so utemeljeno nastopile posledice iz tretjega odstavka 153. člena ZPP.

Delno nerazumljive, predvsem pa neutemeljene, so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče “prekoračilo dokazno presojo iz 8. člena ZPP”, ker si je prilastilo mnenje, da ni potrebno izvesti dokaza z izvedencem ter bi moralo sodišče po uradni dolžnosti izvesti te dokaze. Sodišče prve stopnje je na straneh 6 in 7 sodbe prepričljivo in natančno obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke in kakšne posledice so zaradi tega nastale. V pravdnem postopku velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da stranke prosto razpolagajo z zahtevkom (člen 3 ZPP), stranke pa so dolžne navesti dejstva in predlagati dokaze za svoje trditve (člen 7 ZPP). Sodišče pa sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, razen iz razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 7. člena, kadar imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Sodišče lahko torej po uradni dolžnosti izvede dokaz le izjemoma. Sklicevanje pritožnika na četrti odstavek 153. člena ZPP pa ni utemeljeno, saj se ta nanaša le na situacijo, kadar sodišče odredi dokaz po uradni dolžnosti za ugotovitev dejstev iz 3. člena, to je kadar ne prizna razpolaganja strank (ki nasprotuje moralnim in prisilnim predpisom). Za tak primer pa ne gre. Ne držijo pa tudi pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu. Škodo in njen obseg ter vzročno zvezo mora dokazati tožeča stranka (OZ prvi odstavek 131. člena oziroma ZOR prvi odstavek 154. člena).

Pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, kako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izgubo na zaslužku glede na 14. in 13. plačo predstavljajo pritožbeno novoto, saj stranka to dejstvo v postopku na prvi stopnji ni pravočasno zatrjevala. Enako velja tudi za navedbe o dohodnimi in o tem, da v sodbi ni razlogov o tem, kako se obdavčujejo dohodki v A. Zato teh navedb pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (ZPP čl. 337). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku za materialno škodo pravilno izhajalo iz pravočasnih trditev tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo v sodbi obrazložilo: da je dokazano, da tožnica v času nezgode ni bila zaposlena, da pa bi se s 1. 8. 1999 resnično zaposlila pri podjetju M. G., zato je utrpela izgubo na zaslužku v času zdravljenja.

Pravilno je uporabilo določbo čl. 189/ I in III ZOR, po kateri ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do izgubljenega dobička.

Ker sodišče o tem, koliko časa je zdravljenje zaradi poškodbe trajalo ni izvedlo dokazov z izvedencem medicinske stroke iz razlogov na strani tožnice, je pravilno lahko to dejstvo ugotavljalo na podlagi predložene dokumentacije o zdravljenju in obvestila dunajskega področnega zdravstvenega zavarovanja, ter tako pravilno uporabilo določbo čl. 153/3 ZPP. Tako je pravilno ugotovilo nezmožnost za delo v času od 28. 7. 1999 do 28. 1. 2000, od 20. 10. 1999 do 16. 2. 2000 in od 18. 9. 2000 do 15. 11. 2000 in zaključilo, da je dokazano zdravljenje v času od 28. 7. 1999 do 15. 11. 2000, zato je za to obdobje upravičena do povračila izgube na zaslužku ter da je bilo zdravljenje potrebno zaradi odstranitve ploščic in vijakov iz leve stegnenice in je bila tožnica v času od 5. 4. 2002 do 30. 6. 2002 prav tako nesposobna za delo. Pritožbeno sodišče se s takšnimi dokaznimi zaključki strinja, saj velja v pravdnem postopku načelo proste ocene dokazov. Ta dejstva je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo na podlagi listin in ne da bi zaslišalo izvedenca (čl. 8 ZPP).

Pritožnica pravilno opozarja na to, da bi le izvedenec medicinske stroke lahko podal mnenje o tem, koliko časa in v kakšnem obsegu ni bila zmožna za delo, vendar pozablja, da je sama povzročila situacijo, zaradi katere sodišče ni izvedlo tega dokaza. Vendar pa se je sodišče prve stopnje pravilno in v korist tožnice oprlo na druge dokaze, ki so bili pravočasno predloženi, na dokumentacijo o zdravljenju. Na podlagi pravil o dokaznem bremenu (ZPP člen 215) je pravilno zaključilo trajanje delovne nezmožnosti v času zdravljenja. Obširne pritožbene navedbe, v katerih tožnica neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati bruto zneske plače prav tako niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa je tožnici v sodbi obrazložilo, zakaj ne.

Sodišče prve stopnje je v sodbi prepričljivo obrazložilo na kakšen način je izračunalo višino izgube na zaslužku. Pri tem je verjelo tožnici, da bi sprejela 14 mesečnih plač neto v znesku 17.659,00 ATS. Pri tem se je glede na trditveno podlago pravilno oprlo na tožničino izpovedbo, izpovedbo priče K. Š. in na plačilne liste delavke, ki je bila zaposlena na mestu kjer bi delala tožnica, če ne bi bilo škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi obrazložilo, zakaj ni bilo potrebno zaslišati izvedenca finančne stroke, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, saj gre (glede na trditveno podlago in dokazno oceno) le za matematični izračun. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na bruto plače in datum izplačila iz že zgoraj navedenih razlogov zato tudi v tem delu niso utemeljene.

O pritožbi tožene stranke: Niso utemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke o tem, da sodišče ni bilo usposobljeno, da je brez izvedenca medicinske stroke ugotovilo izgubo na zaslužku. Ni res, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu samovoljna, saj se je sodišče oprlo na dokaze, iz katerih je nedvomno zaključilo čas, v katerem tožnica ni bila zmožna za delo. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (ZPP čl. 8), kar pomeni, da sodišče ni vezano le na en dokaz. Sodišče prve stopnje je tožnici glede na to, da ni izvedlo dokaza z izvedencem, prisodilo le tisto izgubo in za tisti čas, za katero je na podlagi medicinske dokumentacije z gotovostjo ugotovilo, da tožnica ni mogla delati: ko je bila v rehabilitacijskem centru, ko je bila opravljena artroskopija, v času ko so ji odstranili ploščice in vijake. Ni res, da bi sodišče samo ocenilo, kdaj je bila pri tožnici opravljena artroskopija, saj je to zaključilo na podlagi medicinske dokumentacije v spisu, ki jo je tožnica pravočasno predložila. Vendar pa držijo pritožbene navedbe, da je bila tožnica v tem času prikrajšana na plači le za dva meseca in 25 dni in ne za tri mesece, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje. Tožnici je tako priznalo odškodnino v obliki izgube na zaslužku za 5 dni preveč. V tem delu je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zavrne zahtevek še za 5 dni izgube na zaslužku, kar pa po metodi izračuna, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, znese 3.433,70 ATS preveč ( mesečna povprečna plača 20.602,16 ATS, za tri meseca 61.806, 48 kar je priznalo sodišče prve stopnje, za dva meseca in 25 dni pa 58.372.82 ATS; razlika je torej 3.433,66 ATS, kar predstavlja 249,54 EUR). Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo preveč 249,54 EUR, zato je bilo potrebno ta znesek odšteti od prisojenega zneska in zahtevek v tem delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrniti. Tako je tožnica opravičena do plačila izgube na zaslužku za čas od 5.4.2002 do 30.6.2002 le v višini 58.372,82 ATS kar prestavlja 4242,11 EUR. Od tega zneska pa ji gredo zamudne obresti kot jih je določilo sodišče prve stopnje od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot bo obrazloženo kasneje.

Glede višine prikrajšanja na plači se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na listine v spisu ter na izpovedbo priče K. Š. o tem, kakšno plačo bi tožnica prejela. Pritožnica sodišču očita, da je napačno štelo, da ni prerekala višine izgube, ki jo je tožnica navedla v tožbi. Vendar ti očitki niso utemeljeni. Tožeča stranka je v tožbi natančno prikazala zahtevek za izgubo na zaslužku in ga tudi obrazložila, k temu pa kot dokaz predložila listine, ki so v prilogi spisa označene od A ... do A ... in ki so vse bile posredovane skupaj s tožbo toženi stranki. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da jo čudijo dopisi domnevnega bodočega delodajalca o nastopu dela in višini plače, da je to pretirana vsota, ki bi jo sprejela celo 14 krat v letu ter da so ta potrdila pavšalna. Kot dokaz pa je predlagala zgolj “sodno presojo”, kar pa sploh ni dokaz. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka na obširne in konkretizirane ter z dokazi podkrepljene navedbe tožeče stranke, odgovorila le pavšalno. Sodišče prve stopnje je ocenilo listine, ki jih je v okviru svoje pristojnosti izdal (tuj) organ. Res je, da velja načelo enakovrednosti dokazov, vendar pa tako teorija kot sodna praksa priznavata, da spadajo listine med najzanesljivejša in najučinkovitejša dokazna sredstva. Res je sicer, da pristnost listine ne pomeni tudi resničnost vsebine, vendar pa tožena stranka dejanski vsebini ni ugovarjala s konkretnimi navedbami, saj navedbe, da so potrdila pavšalna, ne morejo omajati dokazne vrednosti takšne listine. Tožeča stranka je na tako pavšalne navedbe tožene stranke odgovorila v pripravljalnem spisu z dne 19. 4. 2002 pod XI, na kar pa je tožena stranka le pavšalno prerekala v pripravljalnem spisu z dne 3. 9. 2002. Tudi na prvem naroku navedb ni dopolnila. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe oprlo na izpovedbo priče K. Š., ki je v celoti potrdil tožničine navedbe. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju te priče pred zaprošenim avstrijskim sodiščem na glavni obravnavi 10. 9. 2008 prebralo zapisnik o njegovi izpovedbi, vendar tožena stranka ni imela pripomb na to izpovedbo. Zato še tembolj ne držijo toženčeve pritožbene navedbe o tem, da so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu samovoljni in da je dokazom ugovarjala. Tudi ne drži, da so zaključki v sodbi napačni in da je dokazna ocena netočna. Sicer pa je sodišče tožnici priznalo le tisto prikrajšanje za katerega je bilo prepričano, da ji je nastalo, pri tem pa upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica v prometni nezgodi nedvomno hudo telesno poškodovana.

Pritožnik sodišču očita, da je napačno zaključilo, da je tožnica v svoji izpovedbi potrdila izračun glede izgube na zaslužku. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je štelo za resnične navedbe tožeče stranke o bruto mesečnem zaslužku, da je letno sprejela 14 plač in da je neto znesek 17.659,00 ATS ter da sta ta znesek potrdila tudi tožnica in pa priča Š. K. Sodišče prve stopnje je v sodbi, v kateri je natančno povzelo tudi tožničino izpovedbo na prvem naroku za glavno obravnavo, obrazložilo, kako je izračunalo ta znesek. Ni se oprlo le na tožničino izpovedbo, ampak predvsem tudi na listinske dokaze. Tožnica je bila prvič zaslišana na prvem naroku za glavno obravnavo, pa tudi na glavni obravnavi 10. 9. 2008. Pritožbeno sodišče ne razume pritožnikove navedbe, da je tožnica ob drugem zaslišanju povedala drugače, oziroma da o tem ni ničesar povedala, saj je bila tožnica na glavni obravnavi 10. 9. 2008 le dodatno zaslišana, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo njeno izpovedbo na prvem naroku kot tisto, ki je potrjevala listinske dokaze in s katero so bile tudi potrjene njene trditve. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožniku pa je tudi za odgovoriti, da je sodišče povprečni mesečni neto znesek preračunalo na 14 plač, ki bi jih dobila, kar pa se pritožbeno ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj ni določilo izvedenca finančne stroke in zakaj je samo opravilo izračun, kar pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno. Sodišče prve stopnje je tožnici od izračunane izgube na zaslužku za čas od 28. 7. 1999 do 15. 11. 2000 priznalo zakonske zamudne obresti od 5. 12. 2001 dalje, to je od vložitve tožbe dalje. Pritožnica pravilno opozarja na to, da je škoda za izgubo na zaslužku za čas od 5. 4. 2002 do 30. 6. 2002 nastala kasneje, zato tožeča stranka od tega zneska ne more zahtevati zakonskih zamudnih obresti od 5. 12. 2001. Tožeča stranka glede tega zneska, ki ga pravzaprav niti ni zahtevala, o prekoračitvi toženega zahtevka pa sodišče ne more odločati po uradni dolžnosti, ni navedla od kdaj zahteva zakonske zamudne obresti. Ker o tem ni dejanske podlage, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje glede na pritožbo tožene stranke, v kateri izpodbija le tek obresti, spremenilo tako, da je tožnici priznalo obresti od izgube na zaslužku za čas od 5. 4. 2002 do 30. 6. 2002 od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. V tem delu je pritožba utemeljena in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti kot izhaja iz izreka sodbe.

Glede izgube na zaslužku od 5. 4. 2002 do 30. 6. 2002 je sodišče odločalo pravzaprav brez zahtevka tožeče stranke in brez dejanske podlage. Tožeča stranka je v pripravljalnem spisu z dne 14. 10. 2002 (listovna št. ...) le navedla, da je bila nezmožna za delo tudi od 5. 4. 2002 do 30. 6. 2002 in da je zato trpela nove telesne bolečine. Zahtevka zaradi izgube na zaslužku za ta čas ni postavila. V pripravljalnem spisu z dne 19. 4. 2005 (listovna št. ...) je skrčila zahtevek oziroma delno umaknila tožbo za vso nepremoženjsko škodo in navedla v drugem odstavku XXIX, da zahteva le še izgubljeni zaslužek, ki ga je zahtevala pod III tožbe. Tudi na glavni obravnavi 13. 12. 2005 je navedla (listovna št. ...), da zahteva izgubljeni zaslužek do 30. 11. 2001. Kasneje pa prav tako glede tega dela ni podala trditvene podlage, pa čeprav je še enkrat spremenila tožbo. Tako v tem delu pravzaprav ni zahtevka, če pa je zajet v končnem znesku, pa o tem ni nobene trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek, vendar pa po določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na pritožbo stranke. Iz teh razlogov pa se tožena stranka ne pritožuje. Izpodbija obrestni del, vendar v tem delu uveljavlja le nepravilno uporabo materialnega prava. V tem delu ima prav, saj je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 324. člena ZOR, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Iz razlogov, ker tožnica ni zahtevala te obveznosti, je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo tako, da je priznalo zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je o teku obresti odločilo, da tečejo do prenehanja obveznosti, s tem pa je že upoštevalo vso materialno pravno podlago. Zato je odločitev o obrestih pravilna in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke pa ni utemeljena v delu, ko izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov prevoza. Sodišče je v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, svojo odločitev je natančno obrazložilo, zato je pritožnik s pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, zato je glede tega dela tožeča stranka lahko pa tudi morala navajati dejstva, s katerimi je utemeljevala spremembo tožbe. Zato jo glede teh dejstev ne zadane prekluzija dokazov (ZPP čl. 286) in pritožba v tem delu ni utemeljena. Nadalje pa tudi niso utemeljene pritožbene navedbe v delu, ko pritožnica sodišču očita, da jo glede navajanja dejstev o višini zavarovalne vsote ne more zadeti prekluzija. Pritožbene trditve o tem, da je ta okoliščina postala pomembna šele, ko je tožnica v pripravljalnem spisu z dne 30. oktobra 2009 zvišala zahtevek, so utemeljene. Vendar pa je sodišče tožnici priznalo le vsoto, za katero pa je tožena stranka navedla, da še ni prekoračila omejene zavarovalne vsote. zato ta ugovor tudi ni več pomemben.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrženju tožbe: Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pogoji ob katerih lahkjo stranka vloži ugotovitveno tožbo so določeni v 181 čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa obširno tožnici odgovorilo tudi na sedanje pritožbene navedbe, ko je povedalo, da z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitev neobstoja posameznih predpostavk pravnega razmerja. Zato je nepravilen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja toženčeve odškodninske odgovornosti, saj je odškodninska odgovornost le ena izmed predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za nastanek pravnega razmerja odškodninske obveznosti (tako tudi v komentarju Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k členu 181 Aleša Galiča, stran 146). Tu je le eden od razlogov, zaradi katerega je sodišče tožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da tam, kjer ima tožeča stranka možnost vložiti dajatveno tožbo, nima interesa na postavitev ugotovitvene tožbe. Razen tega pa je tudi zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za vse posledice, predvsem pa tudi ….. nejasen in nedorečen. Takšna tožba bi bila tudi v nasprotju ostalim delom izreka v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek za plačevanje rente, za katero je tožeča stranka prav tako zatrjevala, da predstavlja posledico te prometne nezgode. Pritožbene navedbe, da bo morala tožeča stranka v bodoče vložiti dajatveno tožbo, pa še ne pomeni, da ima interes da že sedaj vloži ugotovitveno tožbo, sodišče prve stopnje je v tem delu popolno in pravilno uporabilo materialno pravo in s tem tudi odgovorilo na pritožbene navedbe tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo (določbe členov 155, 185 in 189 čl. ZOR) pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo, zato pritožbi obeh strank, razen v delu obrazloženo zgoraj, nista utemeljeni, zato ju je bilo potrebno v pretežnem delu zavrniti. Zaradi delne zavrnitve zahtevka in delnega uspeha tožene stranke posebni stroški niso nastali, zato pritožbeno sodišče odločitve v stroških postopka ni spreminjalo. Tožena stranka je glede na višino izpodbijanega dela uspela le z majhnim delom, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 154/II). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (ZPP čl. 165 in 154/I).