Jedro

Kategorizacije cest se ne da dokazovati z izpovedbami strank in prič. Gre za pravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti sodišče po ugotovitvi vseh pravno relevantnih okoliščin primera.

Vprašanje ocenjevanja možnosti nastanka telesnih poškodb presega stroko izvedenca cestnoprometne stroke. Gre za strokovno vprašanje, na katero mora odgovoriti izvedenec medicinske stroke, upoštevaje ugotovitve cestnoprometnega izvedenca o jakosti trka oziroma sil, ki so ob trku delovale na oškodovance.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se v odnosu do druge in tretje tožeče stranke (točka I./3., 4., 5. in 6. izreka) ter v stroškovnem delu (točka II. izreka) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v točki I./1., 2. v odnosu do prve tožeče stranke).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke tožečih strank, in sicer: prvega tožnika za plačilo 1.350.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe za nematerialno škodo in za plačilo 135.541,24 SIT za materialno škodo, drugega tožnika za nematerialno škodo v višini 1.450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2005 naprej ter za materialno škodo v višini 13.400,00 SIT, tretje tožnice za nematerialno škodo v višini 1.050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2005 naprej ter za plačilo pravdnih stroškov. V točki II. izreka je naložilo pravdne stroške v plačilo tožeči stranki v višini 812,40 EUR.

Proti sodbi vlagajo pritožbo tožniki. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge in predlagajo, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenim zahtevkom. Ne strinjajo se z oceno prvega sodišča, da je do prometne nezgode prišlo v križišču enakovrednih cest in da jo je povzročil prvi tožnik, ne pa zavarovanec tožene stranke, kot so zatrjevali. Sodišču v tem delu očitajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. V času škodnega dogodka cesti nista bili enakovredni in ni veljalo desno pravilo. Cesta pritožnikov je bila kategorizirana kot lokalna cesta. Makadamska cesta zavarovanca tožene stranke je bila nižje kategorije – nekategorizirana javna pot. Tega ne spremeni dejstvo, da občina ni spoštovala zakonske obveznosti o namestitvi ustrezne signalizacije. Drugačna kategorizacija je bila urejena šele po obravnavani nesreči z dne 1.3.2005, in sicer z odlokom MOL z dne 26.7.2005, objavljenem v Ur. l. RS, št. 70-3158/2006. Prometno nesrečo je povzročil zavarovanec tožene stranke, kar je tudi izrecno priznal. Tudi če bi res veljalo desno pravilo, to ne pomeni, da je izključena odgovornost voznika, ki je bil v križišču desni. Sodišče bi moralo ugotavljati odgovornost vsakega od udeležencev in njun morebitni soprispevek. O tem ni odločalo in to tudi ne izhaja iz izvedeniškega mnenja.

Glede zahtevka druge in tretje tožeče stranke se pritožba strinja z ugotovitvijo prvega sodišča o objektivni odgovornosti tožene stranke na podlagi 4. odstavka 131. člena (prav: 154. člena) Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Napačno pa je prevalilo dokazno breme o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in vtoževano škodo zaradi telesnih poškodb na tožeči stranki. Vzročna zveza se v njuno korist domneva. Zato nista dolžni dokazovati materialne škode na vozilih, ker je ne uveljavljata. Nepomembno je sklicevanje na izvedenčeve ugotovitve, da vse poškodbe na udeleženih vozilih niso nastale v obravnavanem dogodku. Izvedeniško mnenje je neuporabno ali vsaj nepopolno. Izvedenec ni ocenil konkretnih poškodb na vozilih (ker jih ni imel na razpolago), ni upošteval različnih izhodiščnih ravni udeleženih vozil (zavarovanec je vozil po močno luknjastem makadamskem vozišču, kar dokazujeta s časopisnim člankom z dne 28.6.2008 in se opravičujeta, da sta zanj izvedeli šele po zadnji glavni obravnavi), presegel svoje strokovne sposobnosti z oceno glede utrpljenih telesnih poškodb tožeče stranke in zgolj pavšalno (brez izračunov o kotu trčenja in trčnih hitrosti) ocenil, da je šlo za lažje trčenje. Take pavšalne navedbe ne morejo biti osnova za zavrnitev tožbenega zahtevka. Za oceno nastalih telesnih poškodb izvedenci cestnoprometne stroke nimajo relevantnega znanja. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker ga ni, je kršilo pravico tožeče stranke do nepristranskega sojenja, storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka istega člena, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju z izvedenimi dokazi – z zdravstveno dokumentacijo v spisu.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno naziranje, da je bila v času nezgode makadamska cesta, po kateri je vozil zavarovanec tožene stranke, nekategorizirana javna pot in sklicevanje na odlok o kategorizaciji občinskih cest MOL, je zmotno. Kategorizacije cest se ne da dokazovati z izpovedbami strank in prič ter se pritožba zaman sklicuje na zavarovančevo priznanje povzročitve nesreče. Gre za pravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti sodišče po ugotovitvi vseh pravnorelevantnih okoliščin.

Javne ceste so državne in občinske (1. odstavek 1. člena Zakona o javnih cestah – ZJC). Gre za prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsakdo prosto uporablja za način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih (2. člena 1. odstavka ZJC). Prvo sodišče je zato pri pravni presoji pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil ZJC in Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Res je sicer, da sprejmejo občine odlok o občinskih cestah, v katerih uredijo tudi kategorizacije cest (82. člen ZJC). Vendar je pritožbeno sklicevanje na odlok MOL iz leta 2005 nerazumljivo. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila obravnavana cesta lokalna cesta Občine Domžale in ne Mestne občine Ljubljana. V odloku, na katerega se sklicuje pritožba, je pritožbeno sodišče tudi ne najde. Poleg tega so dejanske trditve v tej smeri prepozne in kot novote neupoštevne (1. odstavek 339. člena ZPP), saj pritožba ne opraviči, zakaj se na ta odlok ni sklicevala že prej.

Lokalne ceste v naseljih se razvrščajo v več podkategorij po predpisanih merilih (3. člen ZJC v zvezi z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest; Ur. l. RS, št. 49/1997; v nadaljevanju: uredba). Občinske ceste se kategorizirajo na lokalne ceste in javne poti (4. odstavek 4. člena uredbe). Po 2. odstavku 9. člena uredbe se kot javne poti kategorizirajo le tiste občinske ceste, ki ne izpolnjujejo meril za kategorizacijo med lokalne ceste. Da v obravnavanem primeru ni šlo za nekategorizirano javno pot, kot trdi pritožba, izhaja že iz dopisa DARS in Občine Domžale, ki govorita o lokalnih cestah. Pritožbeno naziranje pa je ovrženo tudi z nadaljnjimi odločilnimi dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, saj imajo podlago v pravilno ocenjenih fotografijah kraja dogodka, izpovedbah strank in prič ter v izvedeniškem mnenju. Tako je zanesljivo ugotovilo, da v času nezgode še ni bilo signalizacije, ki bi eno ali drugo cesto označevala kot neprednostno v smislu 4. odstavka 9. člena ZVCP, da je imela zavarovančeva cesta povezovalno in prometno funkcijo (vodila do naselja Podgorica), da sta bili po širini in po utrjenosti – ne glede na izvedbo (makadam slab asfalt) enakovredni. Pritožbeno sodišče se po takih ugotovitvah v celoti strinja z dokazno oceno prvega, da sta bili cesti v času nezgode enakovredni. Njegova odločitev o tem je dejansko in pravno pravilna, saj za v pritožbi zatrjevano nižjo kategorizacijo zavarovančeve ceste ni ne dejanske ne pravne podlage.

Prvo sodišče je pravilno ugotovilo tudi odgovornost udeležencev motornih vozil za nezgodo. Na podlagi ugotovljenih okoliščin, da je vozilo zavarovanca tožene stranke v križišču enakovrednih cest pripeljalo kot desno, vozilo prve tožeče stranke pa kot levo, da bi to moralo počakati in spustiti zavarovančevo vozilo mimo, česar pa ni storilo, je pravilno zaključilo, da je prometne predpise kršil le prvi tožnik in s tem ustvaril nevarni položaj. V nasprotju s 1. odstavkom 46. člena ZVCP ni dal prednosti zavarovancu tožene stranke, ki je pripeljal z desne. Odločitev o izključni odgovornosti tožnika po 1. odstavku 154. člena OZ je pravilna in tožbeni zahtevek prvega tožnika proti toženi stranki pravilno zavrnjen. Ker je za nastalo mu škodo odgovoren sam, povrnitve ne more terjati od tožene stranke. Trditvene in dokazne podlage za zavarovančevo nepravilno vožnjo v ugotovljenih okoliščinah križišča enakovrednih cest pa tožeča stranka na prvi stopnji ni ponudila. Zato z novimi dejanskimi ugovori v smeri zavarovančeve sokrivde v pritožbi ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče je po povedanem pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku prve tožeče stranke, v celoti zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba je utemeljena v delu, ki izpodbija odločitev prvega sodišča o tožbenih zahtevkih druge in tretje tožeče stranke. Neutemeljeno sicer očita prvemu sodišču, da je na tožeči stranki prevalilo dokazovanje vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Ugotovilo je, da sta bila pritožnika udeležena v prometni nesreči kot sopotnika v vozilu prvega tožnika in da jima zato tožena stranka za svojega zavarovanca odgovarja objektivno in solidarno s prvim tožnikom na podlagi 4. odstavka 154. člena OZ. Pravilno je poudarilo, da sta bila tožnika dolžna dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo in da sta v njem utrpela škodo. Glede na trditveno in dokazno podlago tožene stranke, ki se je branila z ugovorom, da njuna škoda ne izvira iz vtoževanega dogodka, je z izvedencem cestnoprometne stroke ugotavljalo obstoj zatrjevanega škodljivega dejstva: ali je do nezgode na zatrjevani način sploh prišlo.

Izvedenčeve ugotovitve o hitrosti vožnje udeležencev vozil in o poškodbah na vozilih, na katere se je oprlo, so pravnorelevantne za ugotovitev, ali se je tožena stranka glede na svoj ugovor in nastanek škodnega dogodka razbremenila ali ne. Drugačno pritožbeno naziranje, češ da so te ugotovitve pravno nerelevantne, je zmotno in ga je treba zavrniti.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje o tem, da dveh poškodb na tožnikovem vozilu od štirih ni mogoče pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku in da sta ostali dve ugotovljeni poškodbi nastali ob oplaženju pri nižjih hitrostih, kot so o njej izpovedovali tožniki. Temelji na izvedenskem mnenju, ki ga je izvedenec dopolnil še ob ustnem zaslišanju. Pojasnil je, zakaj ni mogoče izdelati časovne potne analize in natančno izračunati hitrosti udeleženih vozil niti kota, pod katerim sta trčili. To v konkretnem primeru, ko po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča ni bilo nobenih objektivnih podatkov o nezgodi (npr. policijskega zapisnika, skice, pa tudi jasnih in zanesljivih opisov nezgode s strani udeležencev ne) ne more biti razlog za nepopolnost ali nejasnost izvedenskega mnenja. Izvedenec je namreč argumentirano odgovoril na pripombe tožeče stranke na njegovo pisno mnenje in pojasnil, zakaj se po tehnični plati izračunov ne da opraviti in da je bilo zato treba o načinu in jasnosti trka sklepati iz poškodb vozil upoštevaje strokovna in izkustvena pravila. Zato v pritožbi ponovljena pavšalna kritika pritožnikov ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti podanega mnenja v tem delu, ki je tudi sicer konsistentno in logično. V delu, v katerem pritožnika zatrjujeta, da je izvedenec spregledal, da udeleženi vozili nista bili na enakovrednih izhodiščnih ravneh in pri ocenjevanju poškodb na vozilih ni upošteval, da je zavarovanec vozil po močno luknjastem makadamskem vozišču, pa gre za dejanske navedbe o vozišču, ki jih pritožnika prvič podajata šele v pritožbi z opravičilom, da sta za to izvedela iz časopisnega članka, objavljenega po glavni obravnavi. Ob dejstvu, da sta bila oba na kraju nezgode in da jima je moralo biti stanje vozišča takrat znano iz prve roke, s takim opravičilom in navedbami v pritožbi ne moreta uspeti, saj sta imela možnost opozoriti na slabo zavarovančevo vozišče že na prvi stopnji. Gre za nedovoljene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pač pa je treba pritrditi pritožbenim očitkom, da je sodba v tem delu obremenjena s procesnimi kršitvami iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki so terjale razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov druge in tretje tožeče stranke. Razlogi o odločilnih dejstvih glede škodnega dogodka so v nasprotju s trditveno in dokazno podlago tožeče stranke, nejasni, ocena prvega sodišča, da pritožnika nista z gotovostjo dokazala nastanka škodnega dogodka na način, kot ga zatrjujeta, pa je najmanj preuranjeno. Pritožnika sta trdila in dokazovala le, da je do vtoževane prometne nezgode prišlo in da sta se v njej telesno poškodovala. Načina, kako je do nesreče prišlo, nista dokazovala, ampak se je s tem ugovorom razbremenjevala tožena stranka. Zato je ocena sodišča, da do dogodka ni prišlo tako, kot sta trdila, protispisna.

Nadalje je prvo sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je do stika med vozili prišlo, da je šlo za oplaženje vozil in da so na tožnika delovale majhne sile. Na tej osnovi je zaključilo, da do zatrjevanih telesnih poškodb ni moglo priti. Pritožnika upravičeno opozarjata, da se je v tem delu neutemeljeno naslonilo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Vprašanje ocenjevanja možnosti nastanka telesnih poškodb namreč v resnici presega njegovo stroko. To je v dopolnitvi izvedeniškega mnenja ob ustnem zaslišanju pojasnil tudi izvedenec sam, sodišče pa je to prezrlo (list. št. 111) in svojo odločitev sprejelo v nasprotju s podanim pojasnilom izvedenca. Gre za strokovno vprašanje, na katero mora odgovoriti izvedenec medicinske stroke, upoštevaje ugotovitve cestnoprometnega izvedenca o jakosti trka oziroma sil, ki so ob trku delovale na oškodovance. Pritožnika sta tak dokazni predlog pravilno in pravočasno podala, sodišče pa tega dokaza brez ustrezne obrazložitve ni izvajalo. S tem je kršilo pravico pritožnikov do izvajanja dokazov in storilo očitano absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega ni ocenilo niti predložene medicinske dokumentacije o poškodbah obeh tožnikov in ni ugotovilo vseh relevantnih okoliščin o tem, ali sta jih tožnika glede na jakost sil, ki so nanju delovale ob oplaženju, lahko utrpela v obravnavanem škodnem dogodku ali ne. Sodba o tem tudi nima razlogov, kar je nadaljnja absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka (po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP).

Na podlagi 354. in 355. člena ZPP je bilo zato treba v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v odnosu do druge in tretje tožeče stranke razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje.

V njem bo moralo odpraviti nakazane kršitve, ponoviti že izvedene dokaze in izvesti še ponujeni dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bo moral upoštevaje mnenje izvedenca cestnoprometne stroke o načinu trčenja in jakosti sil, ki so delovale na tožnika in upoštevaje zdravstveno dokumentacijo o poškodbah tožnikov, podati mnenje, ali sta jih lahko utrpela v obravnavanem dogodku. Nato bo moralo oceniti vse izvedene dokaze in ponovno odločiti, ali sta tožnika v vtoževanem dogodku utrpela zatrjevano škodo ali ne. Šele če bo ugotovilo, da telesne poškodbe niso mogle nastati v tem škodnem dogodku, bo njun zahtevek lahko zavrnilo, sicer pa bo moralo o njiju odločati tudi po višini. Svojo odločitev bo moralo tudi ustrezno obrazložiti.

Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopkih. O njih bo moralo prvo sodišče ponovno odločiti glede na doseženi uspeh strank v ponovljenem postopku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.