Jedro

Ker je v tovrstnih sporih treba upoštevati, da je odločitev o deležih odgovornosti odvisna od številnih okoliščin vsakega posamičnega primera in da se pravno sklepanje pogosto prepleta z ugotavljanjem številnih konkretnih dejanskih okoliščin ravnanja strank v posamičnem primeru, tudi pritožbeno sodišče misli, da je glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče z dne 26. 4. 2011 ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da (oba) udeleženca škodnega dogodka nosita del krivde za njegov nastanek, oziroma da je podana odgovornost obeh udeležencev škodnega dogodka, razmejitev krivdnih deležev med zavarovancema tožeče stranke in tožene stranke ter s tem njune odgovornosti za škodo v razmerju 50 % : 50 % primerna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 575/2014 z dne 22. 11. 2016 izreklo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 10.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka) in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.715,85 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno izpolnitev (dalje) do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka s 5. 1. 2017 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh (treh) pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka v 16. 2. 2017 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke (“Pritožba tožene stranke je v celoti neutemeljena.”) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov njenega odgovora na pritožbo, v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev (obveznosti (dalje)) do plačila.

5. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

6. Podpredsednica Vrhovnega sodišča RS je s sklepom Su 332/2017 z dne 7. 2. 2017 ob sklicevanju na 105.a člen, prvi odstavek 61. člena in skladno s prvim odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih, ter na predlog predsednika Višjega sodišča v Mariboru v vlogi Su 9/2017 z dne 6. 2. 2017, prenesla pristojnost za sojenje v tej zadevi na Višje sodišče v Celju.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

9. Pritožbeno sodišče pa ni moglo upoštevati pritožbenega očitka tožene stranke sodišču prve stopnje o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka: “Vpogled v spis le-tega (Policijski zapisnik) je predlagala tožena stranka, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, s čimer je storilo v nasprotju s pravili postopka … .” (tretji odstavek na drugi strani obrazložitve pritožbe). Tožena stranka bi morala navedeno kršitev, za katero v pritožbi ni navedla, katera naj bi sploh bila, uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče. To pa je nedvomno bilo po zaključku “dokazovanja” oziroma dokaznega postopka na glavni obravnavi z dne 10. 10. 2016. Vendar tako ni ravnala; v pritožbi pa tudi ne zatrjuje in ne izkazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

10. Tudi sicer cit. kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo dokaz z vpogledom v “Policijski zapisnik Poročilo o prometni nesreči” z dne 26. 5. 2011 (A 2) v dokaznem postopku na glavni obravnavi z dne 13. 4. 2015. 11. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo po izvedenih dokazih. Na (to) dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse dokaze, ki jih je lahko in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak izveden dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, pa ne more biti nobenega dvoma. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema njegovo dokazno oceno kot pravilno ter zavrača pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja (da je “… odločilo v neskladju z dejanskim stanjem.” (tretji odstavek na drugi strani in nadaljevanje na tretji strani obrazložitve pritožbe)).

12. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva in zakaj šteje za dokazana. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

13. Kolikor tožena stranka v tretjem odstavku na drugi strani in nadaljevanju na tretji strani obrazložitve pritožbe vztraja pri svojih samo ponovljenih, že v postopku na prvi stopnji podanih stališčih in ugovorih, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, se pritožbeno sodišče z njimi ni (posebej) ukvarjalo, oziroma se do njih ni opredeljevalo, saj je njihovo neutemeljenost oziroma neupoštevnost pojasnilo že sodišče prve stopnje z v sodbi prve stopnje navedenimi (pravilnimi) razlogi o vseh odločilnih dejstvih za izpodbijano ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke (5.-7. in 10.-26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče teh razlogov sodišča prve stopnje ne ponavlja, ampak toženo stranko nanje le napotuje.(1)

14. Pritožbeno sodišče navedenemu še dodaja: Sodišče prve stopnje ni “… očitno spregledalo dejstvo(a), da je voznik Volva že vozil po priključni cesti v smeri avtoceste … .” To dejstvo, povzeto iz cit. policijskega zapisnika, je zapisalo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (“… voznik T. S., ki je že vozil po priključni cesti avtoceste za smer L. ... V trenutku trčenja je voznik T. S. že vozil po priključni cesti avtoceste A5 … .”). Sodišče prve stopnje je pravilno sprejelo (kot strokovna in popolna) Izvid in mnenje stalnega sodnega izvedenca in cenilca prometne stroke K. R., univ. dipl. ing. prometa z dne 28. 8. 2015 z (ustnima) dopolnitvama (z zaslišanjem izvedenca (v dokaznih postopkih) na glavnih obravnavah) z dne 1. 2. 2016 in 10. 10. 2016 ter Izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca za področje cestnega prometa D. B., ing. cest. prom. z dne 23. 5. 2016 z dopolnitvama (pisno) z dne 3. 8. 2016 in (ustno (z zaslišanjem izvedenca (v dokaznem postopku) na glavni obravnavi)) z dne 10. 10. 2016 v tistem obsegu, v katerem ju je pač upoštevalo, še zlasti v njunih skladnih delih (10., 11., 13.-15., 17. in 19.-24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilno je tudi ugotovilo, da “… iz mnenja obeh izvedencev izhaja, da oba udeleženca škodnega dogodka, in sicer zavarovanec tožeče stranke, voznik vozila Ford Kuga, in zavarovanec tožene stranke, voznik vozila Volvo, nosita del krivde za nastanek škodnega dogodka … .” (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Res je, da niti iz cit. izvedenskih del “… niti iz ostalih izvedeniških mnenj ne izhaja, da naj bi bil voznik vozila Volvo 50 % soodgovoren za nezgodo.” Toda določitev deleža odgovornosti zavarovancev pravdnih strank za nastanek obravnavane prometne nesreče ni bila naloga navedenih izvedencev (za tako mnenje izvedenci tudi niso pristojni oziroma pooblaščeni), temveč je to (bila) stvar dokazne ocene sodišča prve stopnje, sprejete na podlagi njunih izvedenskih del. Sodišče prve stopnje je tako tudi ravnalo in po izvedenem dokaznem postopku ocenilo odgovornost (obeh) udeležencev oziroma vsakega udeleženca škodnega dogodka v višini 50 % (22., 25. in 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je v tovrstnih sporih treba upoštevati, da je odločitev o deležih odgovornosti odvisna od številnih okoliščin vsakega posamičnega primera in da se pravno sklepanje pogosto prepleta z ugotavljanjem številnih konkretnih dejanskih okoliščin ravnanja strank v posamičnem primeru, tudi pritožbeno sodišče misli, da je glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče z dne 26. 4. 2011 ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da (oba) udeleženca škodnega dogodka nosita del krivde za njegov nastanek, oziroma da je podana odgovornost obeh udeležencev škodnega dogodka, razmejitev krivdnih deležev med zavarovancema tožeče stranke in tožene stranke ter s tem njune odgovornosti za škodo v razmerju 50 % : 50 % primerna. Končno je sodišče prve stopnje še pravilno pritrdilo “… mnenju izvedenca K. R., da na razdalji do drugega križišča velja splošna omejitev 90 km/h in ne 60 km/h, saj znak za izrecno odredbo ni ponovljen.”, oziroma se je pravilno strinjalo “… z mnenjem izvedenca K. R. … da na spornem delu priključne ceste, to je za prvim križiščem (odcepom v desno na bencinski servis) gledano v smeri L., velja splošna omejitev hitrosti 90 km/h.”, in zato pravilno ni sledilo “… argumentaciji izvedenca D. B., da je na trasi dovoljena hitrost 60 km/h … .” Izvedenec K. R. je namreč svoje mnenje oprl na 100. člen Pravilnika o prometni signalizaciji in opremi na javnih cestah (15. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), izvedenec D. B. pa je za podlago svojemu mnenju uporabil pojasnilo delavcev DARS, da “… se je načrtovalec prometne politike na bencinskem servisu tako odločil in postavil znak. To je znak na odprtem predelu, ki velja za celotno področje povezovalne ceste, tudi če je tam križišče.” in “… v kolikor bi bil za vsakim križiščem novi znak, bi potem bilo ogromno znakov.” (14. in 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker “zakonodaje” brez dvoma “… ni mogoče zaobiti … .” (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pa ob določbi 100. člena cit. pravilnika (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) navedenega pojasnila delavcev DARS v tej zadevi res ni mogoče upoštevati.

15. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugodilo obrestnemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke in tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od 10.150,00 EUR od 2. 3. 2012 dalje do plačila (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe (in ne šele “od izdaje sodbe dalje” (četrti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe))). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Ker tožena stranka (ob “podani odgovornosti voznika Volva” in neutemeljeni zavrnitvi regresnega zahtevka tožeče stranke) ni izpolnila svoje obveznosti v roku, ki ji ga je določila tožeča stranka, je z iztekom njegovega zadnjega dne prišla v zamudo. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, pa dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

16. Ker je tožeča stranka v tem gospodarskem sporu v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti vse pravdne stroške, kot ji jih je odmerilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP (2. točka izreka in 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe)). Pritožba tožene stranke zato tudi zoper “stroškovni del sodbe” (peti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe) ni utemeljena.

17. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje “v zvezi z zakonitimi zamudnimi obrestmi v stroškovnem delu” (peti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe). Če se dolžnik sprijazni z denarno obveznostjo v izvršilnem naslovu in jo izpolni v paricijskem roku, ne pride v zamudo in ne bo dolžan plačati zamudnih obresti. Če pa se dolžnik ne sprijazni z obveznostjo v izvršilnem naslovu in zoper njega vloži pritožbo, kar je njegova ustavna pravica, s tem za čas odločanja o pritožbi prepreči nastanek pravnomočnosti. Vendar se s tem izpostavi kasnejšemu plačilu zakonskih zamudnih obresti. S pravnomočnostjo, ko je zavrnjena pritožba dolžnika in potrjena odločba sodišča prve stopnje, je dokončno urejeno razmerje med strankama in odločba je med njiju vnesla pravni mir. Zamudne obresti od 16. dne po vročitvi odločbe sodišča prve stopnje dolžniku, ne glede na vloženo pritožbo dolžnika, so tako izravnava za upnika, ki je moral na izpolnitev denarne obveznosti čakati več kot samo paricijski rok 15 dni po sodbi prve stopnje.(2) Drugače povedano: Obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero to odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kolikšni višini. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. V takem primeru dolguje poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti. Noben zakon ne določa, v kakšnem roku mora zavezanec povrniti pravdne stroške. Ta rok določi sodišče po 313. členu ZPP. To je paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti. V primeru odločanja o pravdnih stroških pa je to tudi rok za izpolnitev obveznosti po prvem odstavku 299. člena ZPP. Ne glede na to, da se roka medsebojno prikrivata (15 dni), je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok (ki odlaga izvršljivost obveznosti), ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Če zavezanec pravdnih stroškov v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti.(3) Tudi če “… sodba I. stopnje v 15 dneh po prejemu zaradi te pritožbe ne more biti pravnomočna, zato še ni dokončne odločitve o stroških …”, tako ni “… potrebno v zvezi s stroški počakati na pravnomočnost le-te.” (peti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe).

18. Po povedanem je tožeča stranka popolnoma zadostila svojemu trditvenemu ter dokaznemu bremenu glede podlage in višine svoje vtoževane terjatve, tožena stranka pa trditvenega in dokaznega bremena glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke ni zmogla.

19. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke materialno pravo (8., 9., 16., 18., 22., 25. in 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno uporabilo. Ker je tako sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo določbe materialnega prava, ki jih je moralo uporabiti, te določbe pa je uporabilo tudi pravilno, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) ni podan.

20. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: pritožba tožene stranke ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); stroški odgovora na pritožbo pa v tem gospodarskem sporu niso bili potrebni, saj tožeča stranka z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 143/2015 z dne 9. 12. 2016. Op. št. (2): Prim.: sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 501/2014 z dne 26. 11. 2014. Op. št. (3): Prim.: načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7); sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 913/2013 z dne 24. 4. 2014 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014.