Jedro

Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnica je bila izven Slovenije več kot pet let po tem, ko se po njenih pavšalnih navedbah zaradi vojne niso mogli vrniti v Slovenijo. To pomeni, da bi morala tudi za obdobje petih let po zaključku ovir, ki jim jih je postavljala vojna, izkazati ravnanja in poskuse vrnitve v Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je organ prve stopnje na podlagi 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji -uradno prečiščeno besedilo (ZUSDDD-UPB1, Uradni list RS, št. 76/2010) in v povezavi s 1. členom ZUSDDD-UPB1 odločil, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnice, roj. ... 3. 1988, v Novem mestu, državljanka Bosne in Hercegovine, zavrne. V obrazložitvi upravne odločbe je navedeno, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu Novo mesto, ..., in da sedaj prebiva na naslovu Bosna in Hercegovina, ... Organ se nato sklicuje na določila 1. odstavka 1. člena ZUSDDD-UPB1, 1.č člen, 3. odstavek 1.č člena in 4. odstavek 1.č člena ZUSDDD-UPB1. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD-UPB1 je potrebno najprej ugotoviti, ali tujec izpolnjuje pogoj državljanstva, torej ali je bil tujec na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ. Upravni organ je vpogledal v uradno evidenco registra stalnega prebivalstva in ugotovil, da je imela stranka od rojstva dne ... 3. 1988 do dne 26. 2. 1992 na naslovu Novo mesto, ..., prijavljeno stalno prebivališče. Iz osebnega kartona ročno vodene evidence registra stalnega prebivalstva je razvidno, da je v Sloveniji bivala s svojo družino. Tožnica je bila državljanska SR BiH. Upravni organ je preveril, ali je stranka vložila vlogo za pridobitev državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in ugotovil, da vloge ni vložila. Glede na to, da stranka k vlogi ni priložila nobenih prilog, listin in dokazil, je upravni organ stranko z dopisom z dne 15. 1. 2014, pozval na predložitev dokazil o dejanskem življenju v Republiki Sloveniji in kakršnihkoli dokazil o tem, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. V omenjenem dopisu je upravni organ stranko seznanil z določbami ZUSDDD-UPB1. 2. Z omenjenim pozivom je upravni organ stranko pozval, da vlogo, v roku 30 dni od prevzema dopisa, dopolni oziroma, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Upravni organ je stranki primeroma tudi nakazal, kaj je v življenjepisu potrebno navesti. Če je v Republiki Sloveniji živela ves čas od 23. 12. 1990 dalje, naj navede, kje je živela, s kom, dokaze o tem, kdo to lahko potrdi, kje je prebivala in s čim se je ukvarjala v prvih petih letih po izselitvi iz Slovenije. Upravni organ je stranko opozoril, da je potrebno dokazati, da se je v nadaljnjih petih letih po odsotnosti poizkušala vrniti v Slovenijo, da naj tudi navede, kdaj in iz katerega razloga je Republiko Slovenijo zapustila oz. če se ni mogla vrniti, naj pojasni, s kakšnim namenom je odšla iz Slovenije, koliko časa je nameravala ostati v tujini in kaj ji je preprečilo vrnitev, če se je v času odsotnosti kdaj poskušala vrniti ipd.. Upravni organ je stranki tudi naložil, naj za navedbe v življenjepisu predloži dokazila, s katerimi dokazuje izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Upravni organ je stranko v svoji seznanitvi z dne 2. 4. 2014 ponovno opozoril, da vsa zahtevana dokazila niso bila v celoti predložena in stranki ponovno dal možnost, da svojo vlogo dopolni.

3. Upravni organ je dne 10. 2. 2014 prejel strankino dopolnitev vloge, in sicer potrdilo o nekaznovanju, ki ga je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve Bosne in Hercegovine dne 28. 1. 2014 in iz katerega izhaja, da ni kaznovana, kopijo osebne izkaznice Bosne in Hercegovine, z veljavnostjo do 18. 9. 2022, življenjepis, potrdilo o nakazilu upravne takse, za katero je bil stranki izdan plačilni nalog in kopijo izpiska iz poročne matične knjige z dne 27. 1. 2014. Iz priloženega življenjepisa izhaja, da je s starši bivala v Sloveniji, po odhodu iz Slovenije pa BiH ni zapuščala. Zaključila je ekonomsko šolo in bila zaposlena 1 leto in 8 mesecev, dne 1. 9. 2012 se je poročila in od takrat dalje se piše R. 4. Skladno z načelom zaslišanja stranke, je upravni organ stranko seznanil z ugotovitvami v postopku in ji poslal seznanitev, ki ji je bila dne 9. 4. 2014 osebno vročena. Z dopisom je bila stranka seznanjena, da bo upravni organ njeno prošnjo zavrnil in ji postavil rok 10 dni od prevzema seznanitve, za izjasnitev in podajo morebitnih pripomb. Upravni organ je stranko seznanil, da bo v primeru, da ne bo podala nobenih pripomb ali pa bodo njene pripombe neutemeljene, odločil na podlagi že zbranih listin in da se njeni prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD-UBP1, glede na dotedanje ugotovitve v postopku ne bo ugodilo. Stranka je v postavljenem roku podala pisne pripombe. Upravni organ je strankin dopis prejel dne 16. 4. 2014, strankin podpis pa je overjen. Navedeni dopis je stranka naslovila kot pritožbo, upravni organ pa ga je obravnaval kot pripombe na seznanitev s postopkom, saj je iz omenjenega dopisa razvidno, da se nanaša na seznanitev upravne enote z dne 2. 4. 2014. 5. V nadaljevanju stranka navaja štiri ključne napake v zvezi z ugotavljanjem njene odsotnosti iz Slovenije od leta 1991 in pravi, da je vsej Evropi jasno, da je v tem času in še štiri leta na Hrvaškem in v BiH bila vojna, tako da ni bilo nobene priložnosti, da bi se vrnila v Slovenijo. V zvezi z upravičeno odsotnostjo zaradi enega od razlogov, opredeljenih v 3. odstavku 1.č člena in določbo, da lahko dopustna odsotnost iz Republike Slovenije zaradi enega od upravičenih razlogov odsotnosti, opredeljenih v navedeni določbi, traja največ pet let pa stranka navaja, da je že povedala, da v času vojne ni bilo nobene možnosti, saj je tudi občanom Slovenije znano, kakšne so bile razmere v času vojne v Sloveniji. Glede odsotnosti več kot pet let je stranka pripomnila, da je znano, da bi tudi po končani vojni za prihod v Slovenijo potrebovala vizo, v zvezi s čimer sprašuje, kdo bi ji lahko takrat vizo izdal, saj v Bosni ni bilo slovenskega veleposlaništva, na podlagi česa bi lahko vizo dobila, kdo bi jo spustil čez slovensko mejo in podobno. V zvezi s poskusi vrnitve v Republiko Slovenijo in nadaljevanjem z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, pa stranka navaja, da za to ni potrebno opravičilo, da bi se lahko kdaj poskusila vrniti v Slovenijo, tudi po končani vojni bi lahko prišla samo na dva načina, ki pa sta bila nedosegljiva, in sicer začasno kot turist, za kar bi morala imeti sorodnike v Sloveniji, da bi lahko dobila garantno pismo, te možnosti pa ni bilo, ali pa da bi se zaposlila in začela delati, vendar pa bi stranki moral nekdo ponuditi delo, morala bi dobiti dokumentacijo od delodajalca, na podlagi tega pa vizo na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, kar sploh ni bilo možno. Glede na navedeno stranka meni, da je upravni organ na podlagi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava napačno ravnal, v nasprotju s sodbo sodišča iz Strasbourga in v nasprotju z določili 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je stranka Republiko Slovenijo pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva zapustila, je dokazno breme, da izkaže, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, na strani stranke.

6. Stranka zatrjuje, da izpolnjuje pogoje dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, pri čemer se šele v dopisu z dne 10. 4. 2014 (pripombe na seznanitev) sklicuje na vojne razmere, torej da je njena odsotnost nastala zaradi vojnih razmer, kar pomeni, da gre v skladu s četrto alinejo 3. odstavka 1. člena ZUSDDD-UPB1 za upravičeno odsotnost in je pogoj dejanskega življenja še vedno izpolnjen. Vojne razmere in posledična nezmožnost vrnitve v Republiko Slovenijo lahko utemeljujejo daljšo odsotnost posameznika zaradi okoliščin izven njegove sfere.

7. V konkretnem primeru torej stranka navaja, da so razlogi za njeno odsotnost iz Republike Slovenije splošno znana dejstva in da jih zato stranki ni potrebno dokazovati. Upravni organ pa meni, da ne gre za splošno znana dejstva in da mora stranka za svoje navedbe predložiti dokaze, na kar je stranko večkrat opozoril v svojih dopisih, v katerih je navedel tudi način, na katerega je mogoče vlogo dopolniti. Splošno znana dejstva so tista dejstva, ki so znana določenemu krogu ljudi. Upravni organ meni, da bi morala stranka izkazati aktivna ravnanja, ki kažejo na to, da se je poskušala vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem, kar pa ne more biti splošno znano dejstvo, saj so ravnanja vezana na vsakega posameznika in odvisna od njegovih življenjskih situacij, ki jih upravni organ brez sodelovanja stranke ne more vedeti. Ker stranka v svojem dopisu ne navaja novih relevantnih dejstev in novih dokazov, se upravni organ do strankinih izjav o kršitvah s strani upravnega organa opredeljuje v tej odločbi, v kateri zavrača očitke, da je predložitev dokazov od stranke zahteval diskriminatorno (v nasprotju s 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah), saj gre za dokaze, ki upravnemu organu niso dostopni, a so v postopku potrebni. Od stranke pa tudi ni zahteval, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ. Odsotnost iz Republike Slovenije, ki ni trajala dlje kot eno leto, ne prekine dejanskega življenja, če pa je odsotnost iz Republike Slovenije trajala več kot eno leto, je pogoj dejanskega življenja izpolnjen pod pogojem, da gre za upravičeno odsotnost, pri čemer bi bilo možno upoštevati vojne razmere kot razlog za upravičeno odsotnost le, dokler je vojna trajala. Med stranko in Republiko Slovenijo od konca leta 1991 dalje ne obstajajo dejanske in trajne povezave, saj okoliščine, povezane s strankinim življenjem in njeno družino kažejo, da od konca leta 1991 dalje opravlja življenjske aktivnosti v Bosni in Hercegovini, kjer je bil center strankinih življenjskih interesov. Stranka v času svoje odsotnosti v obdobju od decembra 1991 dalje z Republiko Slovenijo ni bila povezana, saj tu ni opravljala nobenih bistvenih življenjskih aktivnosti, ki bi kazale na dejansko življenje v njej. Strankine navedbe o nemožnosti vrnitve v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer na območju nekdanje SFRJ od konca leta 1991 dalje niso dokazane in ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi mogle utemeljiti, da je bila stranka dlje časa odsotna zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imela vpliva.

8. Glede na to, da stranka ni uspela predložiti dokazov o tem, da je bila njena večletna odsotnost upravičena oz. da se ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ v Republiko Slovenijo, pri čemer navedbe stranke, da je splošno znano, da to ni bilo možno, upravni organ šteje za nedokazane, saj navedbe niso kakorkoli konkretizirane in z ničemer izkazane, je upravni organ mnenja, da strankina odsotnost iz Republike Slovenije, ki je trajala več kot eno leto, ni upravičena. Stranka v svojem dopisu z dne 10. 4. 2014 tudi navaja, da po končani vojni ni bilo možnosti, da bi prišla v Slovenijo, saj v Bosni še ni bilo slovenskega veleposlaništva. Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu, ki je uradno predstavništvo Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini, je bilo odprto leta 1996, torej po končani vojni, kar v celoti ovrže strankine navedbe, da po končani vojni v Bosni ni bilo slovenskega veleposlaništva.

9. Upravni organ je upošteval, da je bila stranka ob odhodu iz Republike Slovenije še mladoletna in da je odšla skupaj s starši, iz česar izhaja, da je bila njena izbira prebivališča vezana na izbiro prebivališča njenih staršev. Glede strankinih pisnih navedb, da tudi po končani vojni ni bilo nobenega dosegljivega načina, da bi se vrnila v Slovenijo, pa upravni organ odgovarja, da ni mogoče, da ni bilo nobene možnosti vstopa v Slovenijo in ureditve bivanja v njej kot to stranka zatrjuje. Za konkretni postopek pa to niti ni relevantno, saj je upravni organ najprej ugotavljal, ali je bila strankina odsotnost upravičena in šele če bi stranka izkazala upravičeno odsotnost, bi upravni organ ugotavljal, ali so strankina ravnanja v nadaljnjem obdobju petih let kazala na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

10. Upravni organ je ob pregledu vseh dokazov in vsakega dokaza posebej, ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po ZUSDDD-UBP1, ki so opredeljeni v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD-U PB 1. Ker stranka ni izkazala, da je bila njena odsotnost iz Republike Slovenije, ki je trajala več kot eno leto, upravičena, zaradi enega od razlogov, opredeljenih v 3. odstavku 1.č člena v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, v skladu s 1. odstavkom 1. člena ZUSDDD-UPB1 ni dokazala, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, zato je upravni organ njeno prošnjo zavrnil. 11. V pritožbi je tožnica navedla, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), izdalo sodbo, ki je postala pravnomočna in obvezujoča za Republiko Slovenijo, in iz nje izhaja, da je Slovenija nezakonito naredila izbris 37.000 neslovenskih občanov, in je presodilo, da mora Slovenija vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje, in mu izda posebno odločbo za nazaj, če dostavi dokaze, da je res bil takrat v Sloveniji. V tej sodbi nikjer ne piše da je vlaganje zahteve omejeno. Mednarodno pravo pa ima večjo veljavo, kot lokalni zakoni. Upravni organ bi moral naprej obrazložiti pogoje, katere bi moral izpolnjevati, da bi lahko pridobil pravico do izdaje odločbe o stalnem prebivanju in katere izpolnjuje ali pa ne izpolnjuje.

12. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Ministrstvo organu prve stopnje pojasnjuje, da glede na dejstvo, da je bila pritožnica ob zapustitvi Republike Slovenije še mladoletna in kot taka ni mogla sama odločati o kraju oziroma državi svojega bivanja, bi moral organ prve stopnje, v skladu s tretjim odstavkom 1.č člena ZUSDDD ugotavljati tudi razloge, zakaj so starši, skupaj z njim zapustili Republiko Slovenijo. Organ prve stopnje tega ni navedel v izpodbijani odločbi, se pa med spisovno dokumentacijo nahaja življenjepis B.B. (brez datuma), pritožničinega očeta in odločba št. 214-1176/2013-16 z 9.7.2014, izdana v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje za B.B., v kateri je organ prve stopnje ugotovil, da oče, to je B.B., v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ni izkazal izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje, saj je Republiko Slovenijo zapustil meseca decembra 1991 in da od tedaj dalje neprekinjeno živi v Bosni in Hercegovini. Ministrstvo enako kot organ prve stopnje ugotavlja, da je pritožnica prekinila življenje v Republiki Sloveniji na podlagi prostovoljne odločitve svojih staršev meseca decembra 1991. Pritožnica je po svoji volji oziroma po volji svojih staršev prekinila življenje v Republiki Sloveniji meseca decembra 1991 in od tedaj dalje živi v Bosni in Hercegovini.

13. Odhod pritožnice oziroma njenih staršev iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ, saj so Republiko Slovenijo prostovoljno zapustili meseca decembra 1991, torej še preden so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in še preden se je meseca aprila 1992 začela vojna v Bosni in Hercegovini ter od takrat neprekinjeno, po svoji lastni volji živijo v Bosni in Hercegovini. Ministrstvo meni, da se za osebo, ki se v obdobju od meseca decembra 1991 dalje ni nahajala na območju Republike Slovenije, pri čemer njena odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica enega od razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ne more šteti, da v Republiki Sloveniji dejansko živi ter da je Republika Slovenija središče njenih življenjskih interesov. Glede na to, da odsotnost pritožnice ni posledica enega izmed razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, potem tudi ni potrebno ugotavljati poskusov vračanja v Republiko Slovenijo in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. V zvezi z navedenim ministrstvo navaja, da se poskusi vračanja v Republiko Slovenijo ugotavljajo samo v primeru, ko tujec izkaže obstoj razloga za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, ki pa ga pritožnica, po mnenju ministrstva, ni izkazala. Od meseca decembra 1991 dalje pritožnica ni živela v Republiki Sloveniji, njene temeljne življenjske aktivnosti so v tem obdobju potekale v Bosni in Hercegovini, kjer dejansko tudi živi. Odhod pritožnice iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je odšla meseca decembra 1991, torej še preden so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in še preden se je meseca aprila 1992 začela vojna v Bosni in Hercegovini. Republiko Slovenijo je prostovoljno zapustila in od takrat neprekinjeno, po svoji lastni volji živi v Bosni in Hercegovini. Pritožnica dejanskega življenja od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, ker v postopku ni izkazala, da je njena odsotnost iz Republike Slovenije, ki je daljša od enega leta in ki še vedno traja, posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, zaradi česar je pritožbena navedba, da je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno, neutemeljena.

14. Glede pritožbene navedbe, da imajo mednarodni zakoni večjo veljavo kakor nacionalni zakoni in da je sodba Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga obvezujoča za Republiko Slovenijo, ministrstvo pojasnjuje, da je upravni organ v skladu s 6. členom Zakona o splošnem upravnem postopku dolžan odločati po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Organ prve stopnje je ob izdaji izpodbijane odločbe postopal pravilno in zakonito, saj je odločal na podlagi v Republiki Sloveniji veljavnega predpisa in upošteval določbe ZUSDDD, v katerem so določeni pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in so bili v tej odločbi že predhodno obrazloženi.

15. V tožbi tožnica navaja iste argumente mednarodno-pravne narave, kot jih je navajala v pritožbi zoper prvostopenjski akt in predlaga, da sodišče razveljavi odločbo Upravne enote Novo mesto in izda odločbo za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Obravnavani upravni spor je specifičen, ker je bila tožnica v času izbrisa in vse do 17. 3. 2006 mladoletna, kar pomeni, da v tem obdobju kot mladoletnica ni mogla povsem samostojno opravljati dejanj v zvezi s stalnim prebivališčem, ampak so bila njena dejanja vezana na ravnanje odraslih članov družine, med katerimi je njen oče B.B. imel istovrstni upravni spor pred Upravnim sodiščem (sodba v zadevi I U 92/2015-12 z dne 14. 10. 2015).

18. Ker je namen ZUSDDD v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992, je Upravno sodišče v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13 ter I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabe tega zakona na konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94) in da zakonitost izpodbijanega akta presoja v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1) S tem bo sodišče tudi odgovorilo na glavni tožbeni ugovor tožnice v tožbi, s katerim pa tožnica zmotno razlaga sodbo ESČP v zadevi Kurić. Iz sodbe ESČP v zadevi Kurić namreč ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na ostale okoliščine, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj.

19. V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presojo ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.(2) ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil ukinitev osebnih dokumentov, izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.(3) ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.(4) Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;55) ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,(6) vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki so morda želeli dobiti državljanstvo drugih republik bivše SFRJ in ne Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.(7) Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva,(8) in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.(9) Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP, nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.(10)

20. V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je tožena stranka uporabila v konkretnih okoliščinah danega primera; gre za določili 3. in 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

21. Med strankama ni sporno, da je tožnica bila rojena v Sloveniji in da je imela na dan 23. 12 1990 stalno prebivališče v Sloveniji in da je bila državljanka druge republike nekdanje SFRJ. S tem sta izpolnjena dva pogoja od treh pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD in sicer državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ in prijavljeno dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Med strankama tudi ni sporno, da tožnica, ki je v času izbrisa bivala s starši in je bila mladoletna, ni zaprosila za slovensko državljanstvo. Med strankama nadalje ni sporno, da je tožnica s starši Slovenijo zapustila dne 19. 12. 1991, torej pred izbrisom. To sicer ne pomeni, da že na tej podlagi ne bi bila upravičena do izdaje dovoljenja. Kajti Upravno sodišče je že v v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Kajti pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, kamor vsekakor lahko spada tudi razlog dopusta ali obiska, začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je izbrisana.

22. Vendar pa v obravnavani zadevi tožnica ob tem, ko je pojasnila, da so z družino odšli iz Slovenije dne 19. 12. 1991, kar se ujema tudi z navedbami njenega očeta (sodba v zadevi I U 92/2015-12 z dne 14. 10. 2015), ni navedla in ni predlagala nobenega dokaza o tem, da je s starši takrat zapustila Slovenijo samo začasno in da se niso imeli namen za trajno odseliti po lastni volji v BiH. Trdila je samo, da se po izbrisu dne 26. 2. 1992 niso mogli vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnica ni konkretno izkazala, da se zaradi vojnih razmer niso mogli vrniti v Slovenijo. Za to ugotovitev je organ lahko imel podlago v dejstvu, da tožnica glede odhoda iz Slovenije ni navedla, da je šlo zgolj za začasni obisk, potovanje ali odhod iz Slovenije iz službenih razlogov njenih staršev in ne za trajno oziroma dolgoročno preselitev iz Slovenije. Prepričljivost tožnice, da se niso mogli vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer pa bi bila bistveno večja, če bi tožnica tudi za drugo petletno obdobje, to je v obdobju pet let od takrat, ko se zaradi vojnih razmer še vedno niso mogli vrniti v Slovenijo, pa so to hoteli, kar tožnica niti ni prepričljivo zatrjevala, izkazala določena ravnanja oziroma bi predlagala tehtne dokaze, s katerimi bi dokazovala neuspešno izraženo voljo za vrnitev v Slovenijo. Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“ Tožnica je bila izven Slovenije več kot pet let po tem, ko se po njenih pavšalnih navedbah zaradi vojne niso mogli vrniti v Slovenijo. To pomeni, da bi morala tudi za obdobje petih let po zaključku ovir, ki jim jih je postavljala vojna, izkazati, „ravnanja“ in „poskuse vrnitve“ V Slovenijo. Sodišče je namreč v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12 in I U 1555/2013-13 vzpostavilo razlago, katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnik v času odsotnosti „poskušal vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji. Po mnenju sodišča gre za precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD. Že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 je sodišče zavzelo stališče, če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa, ali materialni akt, kot je poskus nezakonitega vstopa v Slovenijo, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“(11) To pa kaže na široko razlago pojma „ravnanja“. V tovrstnih zadevah je Upravno sodišče zavzelo stališče, da med takšna ravnanja spadajo tudi navzven izkazane želje oziroma volja oziroma na nek način izkazana aktivnost, da bi se oseba vrnila nazaj (I U 919/2014-7 z dne 10. 12. 2014).

23. Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v luči sodbe v zadevi Kurić upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe.(12) Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti(13) z občutki nemoči in frustracijami.(14) ESČP sicer ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa.(15) Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »vseh pravnih sredstev« v Sloveniji.(16) ESČP je torej po MKVČP vezano ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, med tem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov.

24. Naslednji razlog, ki govori za široko razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani(17), ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.(18) Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev.

25. Iz povedanega torej sledi, da je treba ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD presojati prek aktivnosti tožnice za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika.

26. Z zgornjo dopolnitvijo obrazložitve in glede na ključen tožbeni ugovor sodišče lahko ugotovi, da izpodbijani akt ni nezakonit, saj tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja oziroma poskusa, ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju, ampak se je tožnica sklicevala izključno na nekatere ovire glede veleposlaništva in garantnega pisma, ni pa navedla nič glede njegovih ravnanj in subjektivnega interesa za vrnitev v Slovenijo. Glede omenjenih ovir pa je tožena stranka v drugostopenjskem aktu ustrezno odgovorila na pritožbene ugovore in na ugovore tožnice v upravnem postopku, tako da v tem delu sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

27. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : Case of Kurić and others v Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413. opomba (3) : Ibid. odst. 356. opomba (4) : Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (5) : Case of Kurić and others v Slovenia, odst. 341-349. opomba (6) : Ibid. odst. 351-353. opomba (7) : Ibid. odst. 354-359. opomba (8) : Ibid. odst. 267-268. opomba (9) : Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe.

opomba (10) : Ibid. odst. 292. opomba (11) : Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2).

opomba (12) : Ibid. odst. 299. opomba (13) : Ibid. odst. 302. opomba (14) : Ibid. odst. 303. opomba (15) : Ibid. dost. 292. opomba (16) : Ibid. odst. 293. opomba (17) : Up-199/95 z dne 5. 2. 1998. opomba (18) : Up-200/04 z dne 22. 6. 2006.