Jedro

Iz podjetniške kolektivne pogodbe izhaja, da je delodajalec dolžan delavca, ki je član sindikata, o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti. Tožena stranka tega ni storila. Ne glede na to pa odsotnost takšnega obvestila sama po sebi še ne pomeni tudi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka pisarniško delo na področju poslovne dejavnosti organizirala tako, da je zmanjšala skupno število vodij, vključno z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, njeno delo pa porazdelila med ostale zaposlene znotraj službe „finance, ekonomike in računovodstvo“, je presoja sodišča prve stopnje, da je obstoj utemeljenega poslovnega razloga dokazan, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 1. 2015. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in izplačilo denarnega povračila namesto reintegracije. Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka ni upoštevala določbe prvega odstavka 45. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da mora delodajalec delavca, ki je član sindikata, o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti. Te obveznosti tožena stranka ni izvršila, kljub temu da je na sestankih s sindikatom izjavila, da ne bo odpuščen noben delavec. Tožnica trdi, da so navedbe prič A.A. in B.B. o razlogih odpovedi pogodbe o zaposlitvi neresnične. Tožnica je bila zaradi okoliščin, ki jih je v svojem poročilu z dne 13. 3. 2014 opisal C.C., pripravljena sprejeti tudi druge delovne obveznosti pri toženi stranki. Za razpisano delovno mesto vodje službe za finance in računovodstvo za določen čas 6 mesecev je tožnica izpolnjevala pogoj izobrazbe. Tožena stranka bi zato lahko o prostem delovnem mestu dne 21. 11. 2014 obvestila tožnico, ki je po odhodu C.C. izpolnjevala pogoje za zasedbo navedenega delovnega mesta. Na navedeno delovno mesto je sedem dni pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaposlila drugo delavko za določen čas šest mesecev. Tožnica je imela zahtevane delovne sposobnosti za zasedbo navedenega delovnega mesta. Tožnica meni, da bi lahko prevzela delovne obveznosti, ki jih je opravljala delavka D.D.. Ob kriterijih, ki jih je tožena stranka upoštevala pri odpovedi, bi zaposlitev lahko prenehala D.D. ali E.E.. Tožnica navaja, da je kljub sprejeti sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ostalo nezasedeno delovno mesto vodje službe ter trženja in podpore .... Trdi, da gre v obravnavanem primeru zgolj za navidezen poslovni razlog, in za rešitev, s katero je tožena stranka kršila določbo o prepovedi diskriminacije. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz prvega in drugega odstavka 45. člena Podjetniške kolektivne pogodbe izhaja, da je delodajalec dolžan delavca, ki je član sindikata, o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti. V predmetni zadevi ni sporno, da tožena stranka tega ni storila. Ne glede na to pa odsotnost takšnega obvestila sama po sebi še ne pomeni tudi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dolžnost predhodnega obveščanja delavca se povezuje predvsem z vlogo sindikata, sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika v postopku pred odpovedjo. Na podlagi 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) mora delodajalec, če delavec tako zahteva, o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka, če pa delavec ni član sindikata, mora delodajalec na zahtevo delavca obvestiti svet delavcev oziroma delavskega zaupnika.

7. V zvezi s tem je treba dodati, da negativno mnenje sindikata ali sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika ne omogoča zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 86. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je od tožene stranke zahtevala, da o odpovedi obvesti sindikat, oziroma da tega ni mogla storiti, ker ni prejela obvestila o nameravani odpovedi. Posledično ni mogoče šteti, da odsotnost obvestila pred odpovedjo predstavlja kršitev, ki bi utemeljila nezakonitost odpovedi.

8. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR). Tožena stranka je ukinila tožničino delovno mesto vodja blagajniškega poslovanja in finančnega dela upravljanja, ki se ne opravlja več pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.

9. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka pisarniško delo na področju poslovne dejavnosti organizirala tako, da je zmanjšala skupno število vodij, vključno z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, njeno delo pa porazdelila med ostale zaposlene znotraj službe „finance, ekonomike in računovodstvo“, je presoja sodišča prve stopnje, da je obstoj utemeljenega poslovnega razloga dokazan, pravilna. Za presojo niso pomembne pritožbene navedbe glede delovnega mesta vodje oddelka za finance E.E. in njene delovne izkušnje. Prav tako ni odločilnega pomena obseg dela D.D., saj njeno delovno mesto ni bilo ukinjeno in je zato ohranila zaposlitev ter prevzela posamezne naloge, ki jih je opravljala tožnica. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nepravilni uporabi kriterijev pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bilo na delovnem mestu tožnice zaposlenih več delavcev, med katerimi bi bila tožena stranka dolžna opraviti izbiro presežnega delavca.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva v zvezi s preverjanjem možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji. Pravilno je tudi zaključilo, da te možnosti ni bilo. V skladu z določbo 49. člena Podjetniške kolektivne pogodbe mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih ali ga je mogoče prekvalificirati oz. dokvalificirati. Dolžnost ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi velja samo v primeru, če ima delodajalec na voljo prosto delovno mesto za nedoločen čas. Pri tem je mogoče upoštevati le delovna mesta, ki so bila eventualno prosta v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in če delodajalec izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Možnosti zaposlitve torej ni, če ni prostih ustreznih delovnih mest ali tudi, če ni potrebe po njihovi zasedbi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem izvedlo obširen dokazni postopek in na podlagi izvedenih dokazov izdelalo jasno dokazno oceno (11. in 12. točka obrazložitve). Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da ustreznih prostih delovnih mest za nedoločen čas ni bilo. Tožena stranka je sedem dni pred odpovedjo tožničine pogodbe na delovnem mestu vodje službe za finance in računovodstvo zaposlila delavko za določen čas, vendar pa zaposlitev delavke za določen čas pred odpovedjo ne vpliva na zakonitost odpovedi, ker pogodba o zaposlitvi za določen čas ni ustrezna zaposlitev. Tudi sicer se tožnica na objavljeni razpis za delovno mesto z dne 21. 11. 2014 ni prijavila. Navedbe v pritožbi, da je bila tožnica pripravljena sprejeti delovne obveznosti navedenega delovnega mesta, da je imela ustrezno izobrazbo in delovne sposobnosti, in da je tožena stranka razpolagala z njeno prijavo iz junija 2014, na drugačno presojo ne morejo vplivati.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi prepovedi diskriminacije tožnice pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v postopku ni navedla, na podlagi katere osebne okoliščine iz 6. člena ZDR-1 naj bi jo tožena stranka neenako obravnavala. Zaslišana kot stranka je zgolj navedla, da kakšnega otipljivega razloga za različno obravnavanje ni opazila. Za morebitne elemente diskriminacije ni vedela.

12. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe skladno s prvim odstavkom 165. člena ter 154. členom ZPP.