Jedro

V ZGO-1 so natančno določeni pogoji, pod katerimi se nelegalno zgrajen objekt lahko odstrani, zato izdaja izpodbijane odločbe, ki te pogoje izpolnjuje, ne pomeni neustavnega posega v ustavno pravico do zasebne lastnine in do nedotakljivosti stanovanja.

Vložena tožba oziroma nepravnomočno končan upravni spor je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/4 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZGO-) med drugim odločil, da morata tožeči stranki ustaviti nadaljnjo gradnjo zidano lesenega objekta tlorisnih dimenzij cca 9.3 m x 6,9 m, po višini obsegajoč pritlično etažo z dvokapno streho, ki ga gradita na zemljišču par. št. 582/2 k.o. ..., ter navedeni objekt odstraniti v roku 10 dni po prejemu odločbe. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožeči stranki za gradnjo spornega objekta nista pridobili gradbenega dovoljenja, kot to določa 3. člen ZGO-1, zato ta predstavlja nelegalno gradnjo iz 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1, za katerega je bil izrečen inšpekcijski ukrep njene odstranitve.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo odpravil 4. točko izreka prvostopenjske odločbe ter jo nadomestil z novo, v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V zavrnilnem delu odločbe navaja, da tožeči stranki pred začetkom gradnje nista pridobili gradbenega dovoljenja, zato je gradbeni inšpektor izvedeno gradnjo pravilno obravnaval kot nelegalno gradnjo in izrekel predmetni inšpekcijski ukrep. Gradnje objekta brez gradbenega dovoljenja tudi ne opravičuje sklicevanje tožečih strank na že začet postopek pridobitve gradbenega dovoljenja ter na nujnost prodaje stavbe, v kateri sta živela s svojo družino, Tožeči stranki se z odločitvijo upravnega organa ne strinjata in tožbo vlagata zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, kršena pa naj bi bila tudi njuna pravica do zasebne lastnine in do nedotakljivosti stanovanja. Tožeči stranki sta bili brez stanovanja, zato sta na svojem zemljišču zgradili objekt, še preden sta zanj pridobili gradbeno dovoljenje. Pri občini sta z namenom pridobitve gradbenega dovoljenja vložila vlogo za spremembo namembnosti rabe zemljišča. Za zgrajeni objekt sta pridobili hišno številko in je družina tu prijavljena za stalno prebivanje. Tožeči stranki sta objekt zgradili na svojem zemljišču, ker nimata drugega stanovanja in imata namen pridobiti gradbeno dovoljenje, zato predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Po vložitvi obravnavane tožbe sta tožeči stranki v zadevi I U 1811/2010 vložili še zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlagata, naj sodišče v predmetnem upravnem sporu izvršbo odloži do pravnomočne odločitve o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta tožeči stranki zgradili zidano leseni objekt tlorisnih dimenzij cca 9,3 m x 6,9 m na zemljišču parc. št. 582/2 k.o. ..., kar med strankami ni sporno. Prav tako ni sporno, da tožeči stranki za gradnjo navedenega objekta nista pridobili gradbenega dovoljenja. Zato je tudi po presoji sodišča na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja gradbeni inšpektor pravilno izrekel ukrep odstranitve nelegalno zgrajenega objekta v skladu z določbo 152. člena ZGO-1 v zvezi z 12.1. točko 1. odstavka 2. člena ZGO-1. V obravnavani zadevi tožeči stranki ne ugovarjata, da bi si morali za obravnavano gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje in ves čas postopka navajata, da želita objekt, ki sta ga zgradili na svojem zemljišču, legalizirati, kar pa nima vpliva na zakonitost inšpekcijskega ukrepa. Dejstvo, da sta tožeči stranki vložili vlogo za spremembo namembnosti zemljišča, v ničemer ne more vplivati na drugačno odločitev o zadevi, saj je za presojo zakonitosti izrečenega ukrepa odločilno le, da bi si morali za izvedeno gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje.

Glede na navedbe tožečih strank, da naj bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine in do nedotakljivosti stanovanja, sodišče pojasnjuje, da Ustava RS zasebni lastnini ne daje absolutnega značaja in določa nekatere njene omejitve. V njenem 71. členu je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Eden izmed zakonov, ki zagotavlja to funkcijo, je ZGO-1, v katerem so natančno določeni pogoji, pod katerimi se nelegalno zgrajen objekt lahko odstrani, zato izdaja izpodbijane odločbe, ki te pogoje izpolnjuje, ne pomeni neustavnega posega v zgoraj navedene ustavne pravice. Tako kot jima je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, za izrečen inšpekcijski ukrep niso pomembni razlogi, zaradi katerih sta začeli z gradnjo objekta, izvedena gradnja pa je nelegalna ne glede na namen, za katerega tožeči stranki uporabljata objekt. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 109/09 – odločbi Ustavnega sodišča, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

K 2. točki izreka: Tožeči stranki sta v tej zadevi vložili tudi začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po citiranem določilu je vložena tožba oziroma nepravnomočno končan upravni spor procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba se tako lahko izda le do pravnomočne sodne odločbe. Ker je sodišče v obravnavanem primeru pod 1. točko izreka tožbo tožečih strank s sodbo zavrnilo in pritožba zoper sodbo ni dopustna v skladu s 1. odstavkom 73. člena ZUS-1, je zadeva postala pravnomočna, zato je bilo potrebno zahtevo tožečih strank za izdajo začasne odredbe zavreči zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 (tako tudi v sklepu Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 121/2008 z dne 20. 3. 2008).