Jedro

Namen video nadzora je bilo varovanje premoženja družbe, pri čemer se je izvajal na odprtem skladiščnem prostoru. Na takem prostoru obdolženec ne more uživati varstva zasebnosti, ker video nadzor zagotavlja pravico do varnosti oškodovanca in za snemanje ni potrebno soglasje oseb, ki se znajdejo v nadzorovanem območju.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega D.B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženi D.B. je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I K 52006/2012 z dne 24. 1. 2017 zavrnilo predlog zagovornice obdolženega D.B., da se iz kazenskega spisa I K 52006/2012 izloči dokaz - CD zgoščenka (priloga C1) z obrazložitvijo, da ne gre za nezakonito pridobljen dokaz po prvem odstavku 18. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), torej dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določenih v 27. členu Ustave RS.

2. Zoper tak sklep je podala pritožbo zagovornica obdolženega D.B. Navaja, da se zoper sklep pritožuje v celotnem obsegu iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitve določbe 18. člena ZKP, ker gre po mnenju zagovornice za dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno zajamčenih pravic in na katerega ni mogoče opreti sodne odločbe. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in nezakoniti dokaz izloči iz kazenskega spisa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe se je video nadzor v družbi M. v času, ko bi naj bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga sta ga obtožena obdolžena D.B. in D.I., izvajal nezakonito, in sicer v nasprotju s 77. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki določa izvajanje video nadzora znotraj delovnih prostorov. Zaposleni morajo biti o tem izvajanju vnaprej pisno obveščeni, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno, saj je obdolženi B. bil obveščen šele 14. 3. 2014, o čemer je predložil dokaz. Zaradi navedenega ta dokaz tudi ni bil uporabljen v disciplinskem postopku, ki ga je vodila družba M. zoper obdolženca in je bil ta postopek ustavljen ter je obdolženec še vedno v delovnem razmerju v tej družbi.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadenega sklepa (točka 2 obrazložitve), da gre za neutemeljeno zahtevo obrambe po izločitvi posnetka nadzornih video kamer družbe M. d.d., ki se kot dokaz nahajajo v kazenskem spisu - CD zgoščenka (priloga C1 spisa).

6. Video nadzor nad skladiščnim prostorom je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje izveden zaradi zaščite objekta družbe M. d.d., zaradi česar ne gre za nezakonito pridobljen dokaz po prvem odstavku 18. člena ZKP, saj je bil namen namestitve kamer v okviru zasebnega varovanja oškodovane družbe M. d.d., da se zaščiti premoženje in varnost družbe. Video nadzor se ni opravljal v zaprtem delovnem prostoru v smislu lastnega nadzora, torej po 77. členu ZVOP-1, kakor to napačno sklepa zagovornica, zato dokaz, pridobljen s posnetki nadzornih kamer ne predstavlja dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določenih v 27. členu Ustave RS.

7. K navedenim razlogom napadenega sklepa in glede na pritožbena izvajanja zagovornice, v katerih vztraja, da se je video nadzor izvajal nezakonito in v nasprotju s 77. členom ZVOP-1, ker zaposleni niso bili o tem vnaprej pisno obveščeni, kar določa navedeni zakonski člen, pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz dopisa družbe M. d.d. (l. št. 184) izhaja, da je bil video nadzor v času od meseca novembra 2011 do 25. 4. 2012 (kar je kot čas kaznivega dejanja navedeno v obtožbi) nameščen na vidnem mestu, nanj pa so opozarjale tudi table z napisom. Namen video nadzora je bilo varovanje premoženja družbe, pri čemer se je izvajal na odprtem skladiščnem prostoru. Na takem prostoru obdolženec ne more uživati varstva zasebnosti, ker video nadzor zagotavlja pravico do varnosti oškodovanca in za snemanje ni potrebno soglasje oseb, ki se znajdejo v nadzorovanem območju. Navedeno izhaja tudi iz že ustaljene sodne prakse(1). Zasebnost tako v prostorskem kot funkcionalnem pogledu bo varovana takrat oziroma dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno in opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost. Posnetek, narejen s pomočjo video kamere, ki je bila nameščena v okviru izvajanja ukrepov zasebnega varovanja družbe M. d.d., ki po pravilni presoji sodišča prve stopnje ustreza namenu pravice do zaščite premoženja in varnosti družbe in na katero so opozarjale table z napisom, da gre za varovanje objekta, pri čemer je kamera pokrivala del odprtega dela skladišča, kot je to razvidno iz podatkov kazenskega spisa, zato ne predstavlja nedovoljenega dokaza oziroma dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin obdolženca. Če bi varovanje z video nadzorom dopuščali le ob soglasju tistih, ki ogrožajo varovano premoženje, bi to bilo v nasprotju z Zakonom o zasebnem varovanju. Okoliščina, na katero se sklicuje pritožba, in sicer da so bili zaposleni v družbi M. d.d. šele dne 16. 3. 2014 obveščeni o izvajanju video nadzora, ob dejstvu, da je bila kamera v odprtem skladiščnem prostoru dobro vidna, kar izhaja iz podatkov kazenskega spisa in da je nanjo opozarjala tabla z ustreznimi podatki, izgubi na pomenu, ki ga skuša doseči pritožba s trditvijo, da gre za nezakonito pridobljen dokaz. Enako velja za pritožbeno navajanje, da posnetki nadzornih kamer niso bili uporabljeni v disciplinskem postopku, ki je bil voden zoper obdolženca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da posnetki nadzornih kamer predstavljajo zakonit dokaz, saj z njimi ni bila kršena ustavno zagotovljena pravica obdolženca do zasebnosti. Varovanje te pravice obdolženi na prostoru, ki je bil nadzorovan z nadzornimi kamerami oškodovane družbe, zaradi varovanja njenega premoženja, pri čemer je šlo za odprt skladiščni prostor in so na varovanje z video nadzorom opozarjale table z ustreznimi napisi, ni mogel in ni smel pričakovati, pa se zato pritožba na varovanje te pravice neutemeljeno sklicuje.

8. Po obrazloženem je bilo o pritožbi zagovornice odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe zagovornice, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tarif. št. 74013 Taksne tarife.

Op. št. (1) : Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 933/2011 z dne 13. 11. 2015, I Ips 375/2007 z dne 15. 5. 2008 in I Ips 43776/2010 z dne 13. 9. 2012.