Jedro

V sistemizaciji delovnih mest ni bila določena smer strokovne izobrazbe, ki se je zahtevala za opravljanje dela na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, ampak je bila določena le stopnja strokovne izobrazbe. Posledično ni mogoče šteti, da tožnikov magisterij s področja sociologije kulture ni bil pridobljen na poklicnem področju, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zato tožniku pripada dodatek za magisterij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklep opr. št. ... z dne 20. 11. 2008, ki ga je tožena stranka izdala tožniku in sicer tako, da je tožniku priznalo dodatek za magisterij v višini 70,00 EUR bruto mesečno, ki se usklajuje na enak način kot osnovne plače. Odločbo št. ... z dne 19. 3. 2009 je v delu, ki se nanaša na dodatek za magisterij, razveljavilo. Kar je zahteval tožnik drugače, je zavrnilo (tč. I/1 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna razliko v plači zaradi dodatka za magisterij od 1. 8. 2008 do 11. 3. 2009, od bruto zneska odvede vse pripadajoče davke in prispevke, neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, pa izplača tožniku, vse v 15 dneh in pod izvršbo. Kar je zahteval tožnik drugače, je zavrnilo (tč. I/2 izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pravdne stroške v višini 393,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (tč. I/3 izreka), sama pa krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroške postopka se pritožuje tožena stranka iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo 37. čl. Kolektivne pogodbe za javni sektor. Skladno s pojasnilom Ministrstva za javno upravo z dne 10. 6. 2008, ki ga je tožena stranka predložila kot dokaz, magisterij, pridobljen na poklicnem področju pomeni, da je javnemu uslužbencu opravljeni magisterij v neposredno pomoč pri opravljanju del in nalog na njegovem delovnem mestu, ter da je potrebno upravičenost dodatka ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej. V primerih, ko ni mogoče že iz akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest delodajalca, razbrati zahtevane smeri izobrazbe, je v pristojnosti delodajalca, da presodi, ali je dodatna izobrazba pridobljena na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje. Dejstvo je namreč, da delodajalec najbolje pozna dela, naloge in poklicno področje posameznega delavca. Glede na navedeno je tožena stranka s sklepom št. ... z dne 5. 12. 2008, ustanovila strokovno komisijo, katere naloga je bila, da preuči vse primere, ko javni uslužbenci upravnega dela Ministrstva za ..., s pridobljeno specializacijo, magisterijem ali doktoratom, zasedajo delovna mesta, za katera navedena izobrazba v veljavnem aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za njihovo zasedbo ali za pridobitev naziva, ter da obrazložen predlog glede upravičenosti do dodatkov posreduje v potrditev ministru. Komisija je tako, ob upoštevanju in poznavanju poklicnega področja, dne 19. 12. 2008 presojala tudi tožnikov primer. Komisija je pregledala dokumentacijo in na podlagi primerjave tožnikovega podiplomskega študija z delovnimi nalogami, kot izhajajo iz Akta o sistemizaciji Ministrstva za ... za delovno mesto kadrovnik VII/2, izdala negativno mnenje. Glede mnenja dr. R.M. tožena stranka poudarja, da izdelano mnenje temelji zgolj na opisu delovnih nalog, navedenih v Aktu o sistemizaciji, ki so zapisane zelo splošno, in je za njihovo konkretnejšo opredelitev nujno širše in globlje poznavanje delovnega področja in konkretnih nalog posameznega javnega uslužbenca. Tožena stranka zato meni, da je glede na stališče Ministrstva za javno upravo in razlago določbe 37. čl. KPJS, v tej zadevi potrebno upoštevati mnenje pristojne strokovne komisije pri delodajalcu. Upoštevajoč načelno mnenje dr. R.M., so pridobljena znanja pri opravljanju del in nalog na tožniku na delovnem mestu morda v posredno, ne pa v neposredno pomoč, saj primerjava njegovih del in nalog z vsebino magistrskega študija pokaže, da ne gre niti za sorodno, kaj šele enako vsebino. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik dne 9. 7. 2008 končal magistrski študij sociologije kulture in pridobil znanstveni naslov magister znanosti s področja sociologije kulture (A3). Tožena stranka je s sklepom št. ... z dne 20. 11. 2008 tožniku določila plačo, pri določitvi le te pa ni upoštevala pridobljenega znanstvenega naziva. Tožnik je zoper izdani sklep vložil ugovor, katerega pa je tožena stranka v delu, ki se nanaša na dodatek za magisterij in določitev osnovne plače, zavrnila kot neutemeljen (odločba št. ... z dne 19. 3. 2009) Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) v 27. čl. določa, da se znesek dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008) pa v 1. odst. 37. čl. določa, da dodatek za specializacijo po končanem univerzitetnem izobraževanju (prejšnja v ZSPJS; v nadaljevanju specializacija), znanstveni magisterij ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oziroma doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma opravlja delo. Dodatek iz prejšnjega odstavka je določen v nominalnem znesku, in sicer višina dodatka za specializacijo znaša 45,00 € bruto, za znanstveni magisterij 70,00 € bruto in za doktorat 115,00 € bruto (2. odst. 37. čl. KPJS). Komisija za razlago KPJS je dne 9. 2. 2009 (Ur. l. RS, št. 16/2009) podala mnenje o tem, kdaj se šteje, da je znanstveni magisterij pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil pogodbo o zaposlitvi ali opravlja delo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (8. čl. ZPP) in relevantnih določb KPJS, pravilno zaključilo, da je tožnikov magisterij pridobljen na poklicnem področju, na katerem tožnik opravlja delo oz. iz smeri strokovne izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje dela. Ugotovilo je, da v sistemizaciji ni bila določena smer strokovne izobrazbe, ki se je zahtevala za opravljanje dela kadrovnik VII/2, temveč zgolj le stopnja le te, zato v tožnikovem primeru, ki je magisterij opravil s področja sociologije kulture, ne gre za drugo smer strokovne izobrazbe oz. za primer, ko je (po razlagi Komisije za razlago KPJS) v pristojnosti delodajalca, da presoja povezavo med smerjo strokovne izobrazbe in vsebino dela.

Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da povezave med pridobljeno strokovno izobrazbo in tožnikovimi delovnimi nalogami ni. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pisno izjavo dr. R.M., ki je ocenil pridobljeni magisterij z opisom tožnikovih del in nalog, ki jih je opravljal na delovnem mestu kadrovnik VII/2, v strokovnost in prepričljivost te pisne izjave pa ne dvomi niti pritožbeno sodišče. Tožena stranka tudi v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je za takšno oceno nujno širše in globlje poznavanje delovnega področja in konkretnih nalog posameznega javnega uslužbenca, kar je Komisija tožene stranke zagotovila, zato je njeno mnenje z dne 30. 1. 2009 zagotovo verodostojnejše od mnenja dr. R.M. in bi zato sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno moralo opreti na mnenje te Komisije. Pritožbeno sodišče ocenjuje te pritožbene navedbe za neutemeljene, saj so podane popolnoma pavšalno, tožena stranka pa ne poda niti enega konkretnega primera, ki bi kazal na to, da je Komisija tožene stranke delovno področje tožnika poznala bolje od dr. R.M., oz. ne izpostavi niti ene konkretne delovne naloge tožnika, ki jo je Komisija pri toženi stranki upoštevala, dr. R.M. pa ne. Tožena stranka ne pove niti, česa vsega dr. R.M. po njenem mnenju pri primerjavi ni upošteval, pa bi to moral storiti, niti ne pove, v čem se delovno mesto „kadrovnik“ pri toženi stranki morda razlikuje od drugih enakih delovnih mest v kadrovskih službah drugih organov v državni upravi. Glede na navedeno zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka v pritožbi ni vnesla dvoma v verodostojnost te priče, posledično pa tudi ne v materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o tem, ali je tožnikov magisterij pridobljen na poklicnem področju, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi oz. na katerem je opravljal delo.

Glede same interpretacije določbe 37. čl. KPJS pa pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ob uporabi istih določb, o katerih je komisija že sprejela določene razlage, na le-te ni vezano, ampak samostojno interpretira pravne norme in torej lahko drugače odloči v konkretnem delovnopravnem sporu, kot bi bilo moč zaključiti le ob upoštevanju razlage. Tudi sicer pa sodišče v tem sporu ni odločilo drugače, kot izhaja iz mnenja Komisije za razlago KPJS, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo in česar zato pritožbeno sodišče ne ponavlja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).