Jedro

Delavec lahko postane trajni presežek na delovnem mestu na katero je razporejen. Trajni presežek ne more postati v drugi organizaciji, v katero je bil začasno razporejen. Potrjeni sta bili določbi sodišča prve in druge stopnje, na podlagi katerih sta bila razveljavljena sklepa o trajnem presežku. Postopek lahko vodijo le organi organizacije v kateri je delavec v delovnem razmerju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 1.8.1992 in 4.9.1992 o prenehanju delovnega razmerja obema tožnikoma zaradi trajnega presežka delovne sile. Ugotovilo je, da njuno delovno razmerje še traja in ju je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo ter ju razporediti na delovno mesto, ki ustreza njuni strokovni izobrazbi, znanju in delovnim zmožnostim ter jima do 16.3.1993 plačati razliko plače od že izplačanega nadomestila plače do polne plače za delovno mesto avtokleparja-specialista, od 16.3.1993 dalje pa polno plačo vse do ponovne zaposlitve, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega zapadlega mesečnega obroka dalje do plačila in jima povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi - vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da sta bila tožnika delavca podjetja "A." d.o.o., da sta bila začasno razporejena k toženi stranki in da jima kot začasno razporejenima delavcema k toženi stranki ni moglo prenehati delovno razmerje, kot trajnemu presežku delovne sile. Delavcu lahko preneha delovno razmerje le v organizaciji, v kateri je v delovnem razmerju. Sodišče druge stopnje je po pritožbi tožene stranke potrdilo prvostopni odločbi iz razlogov na katere je oprlo sodišče prve stopnje svojo odločitev s pristavkom, da sta tožnika kljub začasni razporeditvi ostala delavca "A." d.o.o.. Prvostopni izpodbijani sklep je izdal direktor tožene stranke. Ker je tožena stranka samostojno podjetje, njegov direktor ni pristojen za izdajo sklepa, s katerima je odločeno o pravici delavcev, ki so v delovnem razmerju pri drugem podjetju, kot sta bila v obravnavanem primeru tožnika.

Tožena stranka je vložila revizijo na podlagi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) in smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga naj revizijsko sodišče izpodbijani odločbi obeh sodišč tako spremeni, da zahtevek obeh tožnikov zavrne ali odločbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Iz razlogov v odločbi sodišča prve stopnje izhaja, naj bi sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnikoma izdal nepooblaščeni direktor, saj bi jima ga lahko izdal, po mnenju sodišča prve stopnje, le direktor "A." d.o.o.. Ta ugotovitev pa je zmotna, saj je bil direktor tožene stranke istočasno tudi direktor "A." d.o.o.. Glede na to je bil pristojen za izdajo omenjenega sklepa.

Revizija je bila na podlagi 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, do 27/90) v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91) vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

386. člen zakona o pravdnem postopku, ki se glede na zgoraj omenjeni ustavni zakon uporablja kot republiški predpis, določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Iz revizijskih razlogov izhaja naj bi sodišče druge stopnje kršilo materialni zakon s tem, da ni upoštevalo okoliščine, da je bil direktor tožene stranke hkrati tudi direktor A. d.o.o, v katerem sta bila tožnika v delovnem razmerju. Iz razpravnega zapisnika na listovni številki 7 sodišča prve stopnje res izhaja, da je sodišče prve stopnje to ugotovilo, vendar zgolj ta okoliščina ni vplivala na to, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke razveljavljena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da lahko postane delavec trajni presežek le v organizaciji oziroma pri delodajalcu pri katerem je v delovnem razmerju, ta okoliščina pa je odločilna za presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja obeh tožnikov. 24. člen zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa, da se v primeru začasne razporeditve po 20. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se po pooblastilu omenjenega ustavnega zakona uporablja kot republiški predpis, organizaciji oziroma delodajalca sporazumeta, v kateri organizaciji oziroma pri katerem delodajalcu bo delavec v delovnem razmerju. Kolikor sklene delavec delovno razmerje za določen čas v organizaciji oziroma pri delodajalcu, kamor je razporejen, mu v njegovi organizaciji oziroma pri delodajalcu mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, razen tistih, za katere kolektivna pogodba oziroma splošni akt določa drugače. Med strankama ni spora, da sta predlagatelja kljub razporeditvi v drugo organizacijo ostala v delovnem razmerju v "A." d.o.o., zato bi lahko postala trajni presežek le v tej organizaciji pod pogojem, da bi bilo to ugotovljeno v zakonitem postopku v A. d.o.o.. Tak postopek pa ni bil izveden. Prvostopni sklep je izdal direktor v svojstvu direktorja tožene stranke, drugostopni sklep pa je tudi izdal upravni odbor tožene stranke, čeprav sta bila tožnika v delovnem razmerju pri drugem podjetju. Sklepa sta torej izdala nepristojna organa. Po prvem odstavku 34. člena zakona o delovnih razmerjih ugotavlja obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev poslovodni organ oziroma delodajalec. Iz spisa ni razvidno, zakaj bi naj postalo delo obeh tožnikov nepotrebno, ugotovljeno pa je bilo, da delata na delovnem mestu avtoklepar specialist le oba tožnika. V takem primeru res ni treba uporabljati kriterijev, ki so sicer potrebni za ugotovitev, kateri od delavcev bodo ostali v delovnem razmerju, vendar je treba po prvem odstavku 35. člena zakona o delovnih razmerjih tudi v takem primeru določiti ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev. Po 36. h členu istega zakona je potrebno v sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu, obrazložiti razlog za prenehanje delovnega razmerja. V postopku varstva pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in v postopku sodnega varstva je dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev, na organizaciji oziroma delodajalcu. Izpodbijana sklepa organizacije sta bila utemeljeno razveljavljena, ker postopek ni bil voden v organizaciji v kateri sta bila tožnika v delovnem razmerju in sklepa ni izdal direktor v svojstvu direktorja "A." d.o.o., kot drugostopni organ pa je odločal upravni odbor tožene stranke. Tudi v primeru, če bi odločala o trajnem presežku obeh tožnikov pristojna organa, je postopek glede ugotavljanja odločilnih okoliščin, ki so pomembne za ugotavljanje trajnih presežkov delavcev, tako pomanjkljiv, da bi bilo treba izpodbijana sklepa ra zveljaviti tudi iz tega razloga.

Ker niso podani razlogi zaradi katerih bi bilo mogoče reviziji ugoditi in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno v skladu s 393. členom zakona o pravdnem postopku.