Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Ker so med načini pridobitve lastninske pravice v 39. členu Stvarno pravnega zakonika navedeni pravni posel, dedovanje, zakon ali odločba državnega organa, sta pravilno ugotavljali, če je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi daritve njegovih staršev. Toda v natančnem zapisu v pogodbi, ki opredeljuje obseg tožnikove solastninske pravice na stavbi, vrt na delu sporne parcele ni naveden. Če bi bil o tem govor ali celo ustni dogovor, kot trdi tožnik, tega pri darilni pogodbi ni mogoče upoštevati, ker gre za zelo oblično vrsto pogodbe in samoobljuba darila nima za posledico prenosa lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženki izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, ki bo omogočala prenos lastninske pravice na točno navedenem delu parc. št. 1082/5 travnik v izmeri 328 m2, vpisane v vložku št. ... k.o. ...

Proti tej sodbi se je pritožil tožnik, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka tega člena. Bistveno kršitev vidi v kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pojasnjuje, da je tožnik uveljavljal priposestvovanje dela sporne parcele, toda sodišče je ugotovilo, da ni bil dobroveren, kar naj bi izhajalo iz njegove izpovedi. Pri tem je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da iz njegovih navedb ne izhaja, da bi bil v dobri veri. V pritožbi je tožnik na to posebej opozoril in uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so bila v sodbi o odločilnem dejstvu nasprotja med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe, in v zapisniku. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju namreč jasno izhaja, da je se je s toženkama pogovarjal glede spodnjega dela hiše in vrta, kar vodi v zaključek, da je bil glede zgornjega dela prepričan, da je njegov in da obdeluje svojo lastnino. Pri tem se je višje sodišče oprlo tudi na darilno pogodbo, kjer je predmet daritve natančno opredeljen in v njej ni zapisa o vrtu. Sodišči sta zato menili, da je tožnik gradil svoje prepričanje o lastništvu na darilni obljubi matere, kar pa je pravno zmotno. Po 28. členu SPZ je ne dobroveren tisti, ki je vedel ali je mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, dobroveren pa je torej tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Tožnik je izpovedal, da je bilo ob sklenitvi darilne pogodbe s staršema dogovorjeno, da spada v darilo tudi del sporne parcele, torej je svoje prepričanje o lastništvu gradil na dogovoru s svojima (sedaj pokojnima) staršema in ne na darilni obljubi matere. Dodaja, da sodišče tudi ni korektno napravilo dokazne ocene predloženih fotografij. Revident ponavlja, da je bil v opravičljivi zmoti in da je po 28. in 43. členu SPZ priposestvoval sporni del nepremičnine na podlagi dogovora s starši po sklenitvi darilne pogodbe in dejstva, da je ves čas obdeloval zgornji del vrta in bil prepričan, da je vpisan v zemljiški knjigi.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku(1) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

3. Bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, katere dokaze je izvedlo v dokaznem postopku, in med njimi navedlo tudi zaslišanje tožnika. Zapis njegove izpovedi na glavni obravnavi 17. 12. 2004 je relativno dolg in že v začetnem delu kaže na nejasnost o tem, za kateri del vrta je spraševal toženki, če želita obdelovati vrt. Najprej je govoril o spornem delu parcele in vprašanju za »ta« del vrta, pozneje pa je pojasnjeval, da je po očetovi smrti toženki zaprosil za preureditev vrta in na posebno vprašanje izpovedoval o celotnem vrtu. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da se je že pri zaslišanju pokazala nejasnost o tem, glede katerega dela vrta je spraševal toženki za dovoljenje in da očitno ni prepričal sodišča o svoji dobrovernosti. Gre za dokazno oceno njegove izpovedi in ne za nasprotje med njegovo izpovedjo in razlogi sodbe. Sodišči prve in druge stopnje, ki se smeta in morata ukvarjati z dokazno oceno, sta celovito presodili izvedene dokaze, zlasti zaznave sodišča pri ogledu, priložene fotografije, darilno pogodbo, sklep o dedovanju D 71/89 in tožnikovo izpoved. Na tej podlagi sta ugotovili dejansko stanje, ki je dokončno. Ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na revizijske navedbe o tem, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno upoštevali tožnikove izpovedi in fotografij ter nista naredili pravilnih zaključkov o tem, da bi tožnik priposestvoval sporni del parcele na podlagi dogovora s starši po sklenitvi darilne pogodbe, dejstva, da je ves čas obdeloval zgornji del vrta in bil prepričan, da je vpisan v zemljiški knjigi.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Ker so med načini pridobitve lastninske pravice v 39. členu Stvarno pravnega zakonika (2)navedeni pravni posel, dedovanje, zakon ali odločba državnega organa, sta pravilno ugotavljali, če je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi daritve njegovih staršev. Toda v natančnem zapisu v pogodbi, ki opredeljuje obseg tožnikove solastninske pravice na stavbi, vrt na delu sporne parcele ni naveden. Če bi bil o tem govor ali celo ustni dogovor, kot trdi tožnik, tega pri darilni pogodbi ni mogoče upoštevati, ker gre za zelo oblično vrsto pogodbe in samoobljuba darila nima za posledico prenosa lastninske pravice. Tožnik vrta tudi ni podedoval, ravno nasprotno, po očetovi smrti se je izrecno odpovedal dedovanju v korist matere. Ker sam zatrjuje, da je sporni del parcele pridobil na podlagi priposestvovanja, sta sodišči pravilno ugotavljali, če so bili izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 43. člena SPZ. Pri tem sta se zlasti ukvarjali s tožnikovo dobrovernostjo, ki je ni dokazal. Pravilno sta ugotovili, da se je tožnik moral zavedati, da vrt v darilni pogodbi ni omenjen, in da bi se moral prepričati v katastru in v zemljiški knjigi kako je s tem. Njegova izpoved, da v zapuščinskem postopku po očetu ni bilo govora o vrtu, sodišč ni prepričala, ker bi se bil moral tedaj bolje pozanimati, kaj dela, trditev o obdelovanju vrta pa se nanaša na ves vrt (očitno na podlagi dovoljenja staršev) in na materino zagotavljanje, da bo njegov zgornji del vrta, toženkama pa bo pripadel spodnji del, kar kaže na darilno obljubo, ki ne privede do lastninske pravice. Če sodišče druge stopnje ni izrecno navedlo, da je tožnikovo dobro vero presojalo po 28. členu SPZ, še ne pomeni, da je zmotno uporabilo materialno pravo.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/99-45/08 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 87/02