Jedro

Če je oseba v izvorni državi preganjana, res ni mogoče pričakovati, da jo bo zapustila na legalen način in z dokumenti, vendar pa je pomembno ali izpolni svojo sodelovalno obveznost v upravnem postopku glede potrjevanja njegove identitete. Toženka pravilno opozarja, da si tožnik ni prizadeval k ugotovitvi njegove istovetnosti, tj. k temu, da bi pridobil kak osebni dokument. Svetovalec za begunce daje podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ne pa tudi v upravnem postopku. Ob podaji prošnje je bil tožnik vprašan, ali želi odvetnika oziroma pravnega zastopnika, vendar je odvrnil, da ne.

Sodišče se ne strinja s toženkino presojo, da predhodno obnašanje tožnika zadostuje za sklep o utemeljeni nevarnosti pobega. Treba je ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na nevarnost pobega, torej take okoliščine, ki kažejo prav na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila. Toženka ima sicer prav, da se pričakuje, da bo oseba, ki potrebuje zaščito, to poiskala v zanjo prvi varni državi in da ne bo imela „ciljne države“. Vendar zgolj na podlagi tega, da tožnik ni zaprosil za zaščito niti v Bolgariji niti na Hrvaškem, niti v Sloveniji, dokler ni bil vanjo vrnjen s strani italijanske policije, ter da je kot svojo ciljno državo navajal Francijo, po presoji sodišča ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega. Toženka pa ni navedla nobene druge okoliščine, ki bi kazala na to, da tožnik sedaj, ko je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, tukaj ne bo počakal do zaključka postopka, temveč bo pobegnil.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1004/2020/3 (1312-35) z dne 23. 6. 2020 za besedo "istovetnosti" odpravi besedilo "in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil". V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ..., državljan Islamske republike Afganistan, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Tožnik bo pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna in sicer od 22. 6. 2020 od 14:20 ure do prenehanja razlogov, vendar za najdlje do 22. 9. 2020 do 14:20, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik 9. 6. 2020 v skupini desetih Afganistancev ilegalno vstopil in prešel čez Slovenijo. Po prestopu v Italijo ga je kmalu ujela italijanska policija in ga vrnila v Slovenijo. Zaradi postopka odstranitve iz države je bil tožnik dne 10. 6. 2020 nastanjen v Centru za tujce (v nadaljevanju CT), kjer je 17. 6. 2020 podal namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je navedel, da prosi za zaščito zaradi krvnega maščevanja. Povedal je, da osebnih dokumentov nima, saj jih je izgubil na poti. Z domačimi nima stika in dokler ga ne uredi, ne more dostaviti ničesar. Poklical bo brata, če ima kakšno kopijo taskire ali drugega osebnega dokumenta.

3. Toženka ugotavlja, da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, iz katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Zato v tem primeru tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, poraja pa se dvom v to, da je navedel resnične osebne podatke. Toženka dvomi v njegovo identiteto, ker ni običajno, da posameznik preprosto izgubi vse svoje osebne dokumente in nato ilegalno prehaja preko držav na svoji poti. Meni, da želi namerno prikriti svojo identiteto z zelo skopimi pojasnili, da dokumentov nima in da jih je izgubil. Dodatno utemeljuje dvom v istovetnost tožnika do stopnje očitnosti še dejstvo, da se je v policijskem postopku predstavljal kot B.B., ko je podal prošnjo pa je to spremenil v A.A. Na lastnoročni izjavi pa se njegovo ime in priimek razlikuje od obeh, saj je tožnik zapisal, da je C.C. Toženka ne more slediti večkratnim spreminjanjem imen in upravičeno dvomi v tožnikovo pravo identiteto, zato mu, da se preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo, omejuje gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

4. Glede na tožnikova pretekla dejanja tudi upravičeno dvomi, da bo počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, pomembna za odločitev. Tožnik je prečkal dve državi Evropske unije, preden je nedovoljeno vstopil v Slovenijo, ki jo je prečkal v enem dnevu, nato pa bil vrnjen v Slovenijo in nastanjen v CT do izročitve hrvaškim varnostnim organom. Prošnjo je podal 17. 6. 2020, toženka pa ne more sprejeti njegovih pojasnil, da ob vstopu v Slovenijo ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni vedel, da je v Sloveniji. Potoval je namreč v skupini, ki je uporabljala navigacijo na telefonu. Iz tega je mogoče sklepati, da je vedel, da vstopa in prehaja Slovenijo, kar je počel skrivoma. Za mednarodno zaščito je zaprosil šele 17. 6. 2020, ko mu je bila izdana odločba o nastanitvi v CT do odstranitve iz države. Glede na tako ravnanje mu ni mogoče verjeti, da bo počakal v Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji. Razloge, zaradi katerih uveljavlja mednarodno zaščito, pa je potrebno podrobneje razjasniti, saj so potencialno relevantni. Opraviti je potrebno še osebni razgovor, na katerem bo imel možnost pojasniti, zakaj prosi za mednarodno zaščito, nato pa bo v njegovem primeru tudi odločeno. Zato mu toženka omejuje gibanje tudi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 5. Gibanje na območje in prostore CT je toženka tožniku omejila na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ugotavlja, da ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ne bi bil učinkovit, oziroma bi bilo tožnikovo namero, da zapusti Slovenijo, z namestitvijo v azilni dom, težko preprečiti. V azilnem domu namreč ni mogoče zagotoviti ustreznega varovanja. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa. Navaja, da ga je toženka 22. 6. 2020 le seznanila s pravno podlago za omejitev gibanja, pri čemer tožnik ni izjavil ničesar, razen da je razumel vsebino ukrepa. Toženka ga ni seznanila, da bi lahko imel pravnega pooblaščenca že ob zaslišanju, s tem pa mu je onemogočila varstvo njegovih pravic v postopku. Je pa tožnik na vprašanje, če namerava do konca postopka ostati v Sloveniji, odgovoril pritrdilno, zato ni jasno, na podlagi katerih okoliščin je toženka sklepala, da obstaja nevarnost, da bo še pred koncem azilnega postopka pobegnil. Toženka le pavšalno navaja, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pred koncem postopka zapustil azilni dom. Dejansko je zgolj na podlagi tega, da ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, samovoljno zaključila, da bo zapustil azilni dom, ne da bi ga sploh kaj vprašala. Pridržanje zaradi nevarnosti pobega, se sme na podlagi Uredbe Dublin III, izvajati kar najmanj časa, ukrep pa mora biti sorazmeren in nujen. Utemeljen mora biti s subjektivnimi in objektivnimi okoliščinami. Tožniku tako ni mogoče omejiti gibanja za tri mesece, ker toženka v azilnem domu ne more zagotoviti ustrezne zaščite in mu želi omejiti gibanje preventivno, saj ukrep ne ustreza standardu nujnosti in sorazmernosti. Toženka je tožniku kršila pravice, ker mu ni zagotovila ustrezne pravne pomoči. Tožnik je preprosta oseba, ki ne govori tujih jezikov in se sporazumeva s pomočjo tolmača, ki je bil ob podaji prošnje sicer prisoten, vendar tožnik ni imel pravnega pooblaščenca oziroma svetovalca za begunce, ki bi mu lahko razložil, zakaj uradna oseba postavlja določena vprašanja. Zato mu ni bila zagotovljena temeljna pravica iz 4. člena ZMZ-1 in pravna varnost v postopku pred upravnim organom, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in načela enakosti iz 14. člena Ustave ter 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Neutemeljeno je tudi zaključila, da želi pobegniti, ker ima brata v Franciji, saj je tožnik le povedal informacije o družinskih članih. Prav tako je neutemeljena obrazložitev o tem, da je tožnik v policijskem postopku navajal različna imena. Imena oseb iz azijskih držav za slovenski jezik niso običajna in jih večina ne zna pravilno zapisati. Zato lahko prihaja do različnih zapisov, ker se imena zapisujejo fonetično. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je namerno spreminjal imena in predlaga, da se zasliši policist iz depeše, ki bo povedal, kako je prišlo do zapisa imena. Na prošnji je namreč navedeno C.C. in A.A. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba je delno utemeljena.

9. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (po 2. alinea prvega odstavka istega člena). Izpodbijani sklep temelji na obeh razlogih. Prosilcu se gibanje praviloma omeji na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

10. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo prišel brez dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje toženka, je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi njegove identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, saj tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni niti na glavni obravnavi ni predložil nobene od teh listin.

11. Toženka v razlogih izpodbijanega sklepa očiten dvom v resničnost osebnih podatkov utemeljuje s tem, da se je tožnik v postopku predstavljal z različnimi imeni in s skopimi pojasnili o tem, da dokumentov nima in jih je izgubil. Sodišče dopušča možnost, da bi zaradi drugega jezika in drugačnega načina pisave pri zapisu imena in priimka lahko prišlo do odstopanj. Vendar je bil tožnik na zaslišanju izrazito neprepričljiv, ko je trdil, da sploh ne ve, kako je policist zapisal napisano njegovo ime in priimek, češ da ne zna brati, niti pisati. Podpiše se, vendar ne vedno enako. Sodišče ne verjame tožniku, da ne zna brati, niti napisati in prebrati svojega imena in priimka, obenem pa bi lahko poklical osebe, katerih podatke je imel shranjene v telefonskem imeniku. Trdil je namreč, da če bi še imel telefon, bi imel shranjene podatke o sorodnikih in njihovih telefonskih številkah, tako da bi jih lahko poklical. Tudi te podatke je namreč potrebno prebrati in ni verjetno, da bi tožniku imena oziroma priimke klicanih oseb (vedno) brali drugi. Če ne bi znal brati in pisati, bi bilo po mnenju sodišča edino razumno pričakovati, da bi telefonske številke vsaj ožjih sorodnikov znal na pamet, v tem primeru pa bi jih lahko poklical tudi z uporabo drugega telefona. Zato takšna izpovedba potrjuje očiten dvom v tožnikovo verodostojnost in s tem v resničnost osebnih podatkov, s katerimi se predstavlja.

12. Če je oseba v izvorni državi preganjana, res ni mogoče pričakovati, da jo bo zapustila na legalen način in z dokumenti, vendar pa je pomembno ali izpolni svojo sodelovalno obveznost v upravnem postopku glede potrjevanja njegove identitete.1 Toženka pravilno opozarja, da si tožnik ni prizadeval k ugotovitvi njegove istovetnosti, tj. k temu, da bi pridobil kak osebni dokument. Osebno izkaznico naj bi izgubil pred osmimi meseci, telefon pa pred enim mesecem, pri čemer v tem času, četudi je imel telefon s shranjenimi telefonskimi številkami, ni storil ničesar, da bi pridobil kakšen osebni dokument s fotografijo, s katerim bi se lahko legitimiral. Nadalje je ob seznaniti z omejitvijo gibanja dne 22. 6. 2020 navedel, da bo poklical brata, če ima kopijo njegove tazkire ali drugega osebnega dokumenta, pri čemer tedaj ni omenjal, da tega sploh ne more storiti. Šele, ko je bil na obravnavi vprašan, ali je poklical brata, se je izgovoril, da ne, ker je pred enim mesecem na Hrvaškem v gozdu izgubil telefon, v katerem naj bi bila shranjena tudi bratova telefonska številka. Po presoji sodišča bi tožnik, če dejansko ne bi poznal bratove številke (zaradi izgube telefona), to povedal že ob oddaji prošnje. Poleg tega je dvom v osebne podatke tožnika izkazan zaradi neprepričljivosti njegovih navedb o tem, zakaj nima nobenega osebnega dokumenta. V upravnem postopku je skopo navajal, da je osebne dokumente izgubil, pri čemer tudi na zaslišanju, kljub vprašanjem, tega ni konkretiziral in ni pojasnil okoliščin, v katerih je izgubil osebno izkaznico. Dodal je zgolj to, da jo je imel v nahrbtniku, katerega je izgubil. Sodišče glede na to pritrjuje toženki, da se tožnik izogiba identifikaciji z osebnimi dokumenti, kar povečuje dvom v njegovo istovetnost. 13. Pri tem je potrebno še poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prosilec tisti, na katerem je breme dokazovanja njegove identitete, in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilca je v tem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

14. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, so tako po presoji sodišča neutemeljeni. To velja tudi za očitek, da toženka tožniku ni zagotovila ustrezne pravne pomoči. Po prvem odstavku 9. člena ZMZ-1 svetovalec za begunce daje podporo in zagotavlja pravno pomoč v postopkih po tem zakonu na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, ne pa tudi v upravnem postopku. Ob podaji prošnje je bil tožnik vprašan, ali želi odvetnika oziroma pravnega zastopnika, vendar je odvrnil, da ne. Ker tožnik trdi, da ne zna brati in pisati, pa sodišče tudi ni zaslišalo policista, ki naj bi povedal, kako je prišlo do zapisa njegovega imena. Tožnik namreč trdi, da sploh ne zna prebrati, ali je njegovo ime (v kateremkoli dokumentu) zapisano pravilno, tako da je tak dokaz za pravilno odločitev nerelevanten.

15. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) izpodbijani sklep ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v CT ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem CT kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče učinkovito izvesti ukrep. Na ta način toženka obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na CT, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z obzirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Pri ukrepu omejitve gibanja na CT gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

16. Po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira, pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 17. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da ima toženka namen ugotavljati razloge za priznanje mednarodne zaščite, tj. podrobneje razjasniti zatrjevano krvno maščevanje v izvorni državi. V osebnem razgovoru, na katerem je potrebno tožnikovo sodelovanje, bo imel možnost podrobneje razjasniti te razloge. V obravnavanem primeru sicer ne gre za pridržanje na podlagi Uredbe Dublin III, na katero se sklicuje tožnik, vendar zakon tudi za pridržanje po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zahteva, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sodišče pa se strinja s tožbenim ugovorom, da utemeljena nevarnost ni izkazana, saj so razlogi, s katerimi toženka utemeljuje nevarnost, da bo tožnik pobegnil, pavšalni, tako da v obravnavanem primeru ni izkazala, da je podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Pri svoji presoji se opira na tožnikovo predhodno obnašanje, to je, da je preden je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito prečkal dve državi Evropske unije, Bolgarijo in Hrvaško, kakor tudi Slovenijo, preko katere je prišel v Italijo in od koder je bil s strani italijanske policije vrnjen v Slovenijo. Izhaja pa iz domneve, da bi moral tožnik zaprositi za mednarodno zaščito že ob prvem vstopu v Slovenijo, 9. 6. 2020 in ne šele, ko mu je bila izdana odločba o nastanitvi v CT. Od osebe, ki potrebuje pomoč, namreč pričakuje, da bo zaprosila za zaščito v zanjo prvi varni državi in ne poiskala sebi najljubšo, v tožnikovem primeru Francijo. Zato mu ne verjame, da bo v Sloveniji počakal do odločitve o njegovi prošnji.

18. Sodišče se ne strinja s toženkino presojo, da opisano obnašanje tožnika zadostuje za sklep o utemeljeni nevarnosti pobega. Kot izhaja iz že citirane 31. točke 2. člena ZMZ-1, mora toženka ugotoviti okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Treba je torej ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na nevarnost pobega, torej take okoliščine, ki kažejo prav na to, da bo oseba, če njeno gibanje ne bo omejeno, pobegnila. Toženka ima sicer prav, da se pričakuje, da bo oseba, ki potrebuje zaščito, to poiskala v zanjo prvi varni državi in da ne bo imela „ciljne države“. Vendar zgolj na podlagi tega, da tožnik ni zaprosil za zaščito niti v Bolgariji niti na Hrvaškem, niti v Sloveniji, dokler ni bil vanjo vrnjen s strani italijanske policije, ter da je kot svojo ciljno državo navajal Francijo, po presoji sodišča ni mogoče utemeljeno sklepati na nevarnost pobega. Toženka pa ni navedla nobene druge okoliščine, ki bi kazala na to, da tožnik sedaj, ko je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, tukaj ne bo počakal do zaključka postopka, temveč bo pobegnil. Toženka se pri tem neutemeljeno sklicuje na sodbi naslovnega sodišča IU 757/2020 in 777/2020, saj v teh primerih ugotovljena begosumnost temelji na drugačnih okoliščinah. V teh zadevah sta prosilca samovoljno zapustila azilni dom in prešla italijansko mejo že po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, za tožnika pa toženka tega ne zatrjuje.

19. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje CT, pravilna in zakonita, vendar ne iz obeh razlogov, ki sta navedena v izpodbijanem sklepu. Ker so razlogi za pridržanje v izpodbijanem sklepu navedeni tudi v izreku in ne zgolj v obrazložitvi, je sodišče zaradi jasnosti odločitve na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 1. točki izreka odpravilo besedilo "in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil".

1 Glej IU 636/2020 z dne 15. 6. 2020 in v njej navedene sodbe.