Jedro

Zgodovinsko dejstvo je, da so se Kočevski Nemci od konca leta 1941 dalje preseljevali na Krško polje na domove predhodno izseljenih Slovencev na poziv nemških okupatorjev. Navedbe tožnice, da so bili s Kočevskega pregnani na Krško polje, zato ne morejo ovreči zakonske domneve o nelojalnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 577/97-11 z dne 16.9.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrglo tožbo F.S. (1. točka) in zavrnilo tožbo E.G. rojene S. (2. točka), s katero sta tožnici izpodbijali odločbo tožene stranke z dne 20.2.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote K. z dne 21.5.1996, s katero je organ prve stopnje ugotovil, da se člani družine S., in sicer pok. J.S., roj. 6.1.1893 v P., ki je umrl 3.4.1976, pok. F.S., rojena K., roj.

21.4.1908 v R., ki je umrla 4.10.1994, in pok. M.S., roj. 2.8.1907 v P., ki je umrl 6.9.1991, niso šteli za jugoslovanske državljane po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Tožbo F.S. je sodišče prve stopnje zavrglo, ker je tožnica umrla 4.10.1994 in je zato njeno pooblastilo pooblaščencu I.Z. prenehalo. Tožbo E.G. pa je sodišče zavrnilo, saj je sledilo odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, v kateri je tožena stranka menila, da se J.S. (E. oče), F.S. (E. mati) in M.S. (E. stric), iz razlogov po 2. odstavku 35. členu novele Zakona o državljanstvu FLRJ, niso šteli za jugoslovanske državljane po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Istočasno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeno trditev, da tožena stranka ni pravilno uporabila 35. člen Zakona o državljanstvu FLRJ, saj v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnosti ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.

Pritožbo je vložila tožnica E.G. Smiselno uveljavlja izpodbojna razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati stališče Ustavnega sodišča RS, sprejetega v odločbi št. U-I-326/98 (Uradni list RS, št. 76/98), po katerem lahko upravni organ izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, pa čeprav ta ni vpisan v evidenco o državljanih FLRJ (3. odstavek 63. člena ZDen). Dopustne so namreč izjeme za tiste, ki so bili internirani zaradi verskih ali drugih razlogov. Člani družine S. pa so bili žrtve tedanjega režima, torej leta 1941 izseljeni v D. in maja 1945 izgnani v taborišče v Avstriji.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ J.S., F.S. rojena K. in M.S. niso bili vpisani v evidenco o državljanih FLRJ in je zato upravni organ ugotavljal njihovo državljanstvo na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Določba 3. odstavka 63. člena ZDen pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, določa zakonsko domnevo, po kateri je, ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (da je oseba nemške narodnosti in je vsaj ob uveljavitvi novele zakona 4.12.1948 živela v tujini), podan tudi razlog nelojalnega ravnanja zoper interese države FLRJ in njenih narodov. Uporaba navedenih predpisov je bila predmet presoje tudi Ustavnega sodišča RS, ki je presodilo, da določbe 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen niso v neskladju z ustavo (U-I-23/93, Uradni list RS, št. 23/97).

Zakonska domneva o nelojalnem ravnanju za posamezne pripadnike nemškega naroda, z državljanstvom nekdanje Kraljevine Jugoslavije, pa ni neizpodbojna zakonska domneva. Posamezniku je dana možnost, da z vsemi dokaznimi sredstvi, ki obstojijo, dokazuje nasprotno. Dokazno breme je seveda na stranki, ki izpodbija zakonsko domnevo. Tožnica, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, zakonske domneve o nelojalnosti pokojnih staršev in strica ni izpodbila. Tožnica bi bila uspešna, če bi ponudila navedbe in dokaze o ravnanjih, ki bi izpričevali njihovo lojalnost do slovenskega naroda oziroma če bi dokazala obstoj okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale zakonski domnevi o nelojalnosti.

Tožničine navedbe, s katerimi hoče dokazati, da so bili njeni starši in stric žrtve tedanjega režima, ker so se morali preseliti s K. v D., po vojni pa da so bili izgnani v Avstrijo, niso relevantne za dokazovanje lojalnosti oziroma s takimi navedbami ne more ovreči zakonske domneve o nelojalnosti. Zgodovinsko dejstvo je, da so se kočevski Nemci ob koncu leta 1941 začeli preseljevati (tožničini starši in stric so iz M. odšli po podatkih Arhiva Republike Slovenije 18.12.1941) na K.p., in sicer na domove predhodno izgnanih Slovencev, na poziv nemških okupatorjev.

Glede na navedeno tožnica ni izpodbila zakonske domneve o nelojalnosti, čeprav ji je bila ta možnost v upravnem postopku dana.

Da pa so bili tožničini starši in stric nemškega rodu in da so ob uveljavitvi novele zakona o državljanstvu FLRJ živeli v tujini, tožnica ne izpodbija.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo 2. točko sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.