Jedro

Izpodbijana obvestila o neizdaji odločb o prekrških so bila izdana v zvezi s prekrškovnimi postopki po pravilih ZP-1, torej ne gre za akt, izdan na upravnem področju (v izvrševanju upravne funkcije) oziroma ki bi imel vse nujne značilnosti upravnega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Glede na to, da je dovoljeno tožbo zaradi molka organa vložiti samo, če gre za opustitev izdaje upravnega akta, procesna predpostavka ni podana, zato ni pogojev za meritorno obravnavo tožbe.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

O tožbi

1.Tožnica predlaga, da sodišče odpravi odločbe Policijske uprave Ljubljana (v nadaljevanju PU Ljubljana), s katerimi so bile zavrnjene tožničine pritožbe zoper obvestila Policijske postaje Ljubljana Center (v nadaljevanju PP LJ - Center) o neizdaji odločbe o prekršku številka 223-244/2024/16 (v nadaljevanju Obvestilo 244), številka 223-538/2024/11 (v nadaljevanju Obvestilo 538) in številka 223-1088/2024/10 (v nadaljevanju Obvestilo 1088), s fikcijo po drugem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1. Zahteva tudi, da sodišče naloži PU Ljubljana, da zoper kršiteljico: A. A. vloži obdolžilne predloge na pristojno sodišče in povrnitev stroškov postopka.

2.Tožnica v bistvenem navaja, da v sosednjem stanovanju živi A. A. z dvema otrokoma, ki že skoraj štiri leta med 22.00 in 6.00 uro povzroča hrup in tožnici onemogoča spanje, s čimer krši tožničino pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter posega v tožničino telesno in duševno celovitost, ki je varovana s 35. členom Ustave. Zaradi navedenih kršitev je tožnica vložila številne prijave zoper A. A. in zaprosila tudi za intervencijo.

3.PP LJ - Center je vse tožničine prijave zavrnila in:

-dne 23. 11. 2024 izdala Obvestilo 244, iz katerega izhaja, da v zvezi s prekrški z dne 4. 2. 2024 in dopolnitve 23. 9. 2024 ne gre za kršitev prvega odstavka 8. člena Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM-1).

-dne 3. 10. 2024 izdala Obvestilo 538, iz katerega izhaja, da v zvezi s prekrški z dne 22. 5. 2024 in 10. 9. 2024 ne gre za kršitev prvega odstavka 8. člena ZJRM-1.

-dne 17. 2. 2025 izdala Obvestilo 1088, iz katerega izhaja, da v zvezi s prekrški iz obdobja med 25. 5. 2024 in 31. 8. 2024 ne gre za kršitev prvega odstavka 8. člena ZJRM-1.

4.Tožnica navaja, da je zoper vsa obvestila vložila pritožbe in sicer: (i) dne 22. 10. 2024 zoper Obvestilo 244 (dopolnitev 17. 12. 2024, urgenca 1. 4. 2025); (ii) dne 17. 12. 2024 zoper Obvestilo 538 (dopolnitev 1. 1. 2025, urgenca 1. 4. 2025) in zoper (iii) dne 8. 3. 2025 zoper Obvestilo 1088 (urgenca 1. 4. 2025). Toženki očita, da o teh pritožbah še ni odločila. Toženki očita, da o tožničinih prijavah ne odloča, s čimer krši tožničine pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, pravico do zasebnosti in osebnostne pravice, pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave. Tožnica je od 2. 8. 2022 dalje ob vsakem onemogočanju nočnega spanja prosila policijo za intervencijo in izdajo opozorila. Tožnica meni, da je arbitrarno in nezakonito stališče toženke, da gre pri ravnanjih, ki jih je tožnica prijavila, za običajno rabo stanovanja, ki ne predstavlja prekrška. Toženki očita, da posegov v tožničine osebnostne pravice ni niti ugotavljala niti ni o njih odločala. Poudarja pomen spanja za zdravje in dejstvo, da je povzročanje hrupa v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZJRM-1 prekršek, kršiteljica pa s svojimi ravnanji omejuje in izključuje tožničine z Ustavo zagotovljene pravice. Tožnica navaja še, da je namen ZJRM-1 uresničevanje pravice ljudi do varnosti in dostojanstva z varovanjem pred dejanji, ki posegajo v telesno in duševno celovitost posameznika ali ovirajo izvrševanje pravic in dolžnosti ljudi. Poudarja, da je hrup vsak zvok, ki vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju ali počutju in škodljivo vpliva na okolje. Meni, da hrup, ki ga izvaja kršiteljica med 22.00 in 6.00 uro ne more biti dovoljen, kot zmotno trdi toženka.

K I. točki izreka

Tožba ni dovoljena.

5.Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preveriti, ali so kumulativno podane vse procesne predpostavke za meritorno obravnavo tožbe, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče tožbo med drugim zavrže tudi v primeru, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Značilnosti upravnega akta torej so: da se oblikuje pri izvrševanju upravne funkcije, je enostransko ustvarjen, je oblastvenega značaja, ima zunanje učinkovanje, je posamičen akt ter ima normativni učinek oziroma učinek oblikovanja prava.

6.Izpodbijana obvestila o neizdaji odločb o prekrških, ki jih je PP Ljubljana Center izdala v postopku o prekršku na podlagi ZP-1, po presoji sodišča ne predstavljajo upravnega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijana obvestila so bila namreč izdana v zvezi s prekrškovnimi postopki po pravilih ZP-1, torej ne gre za akt, izdan na upravnem področju (v izvrševanju upravne funkcije) oziroma ki bi imel vse nujne značilnosti upravnega akta, kot izhaja iz prejšnje točke ob razložitve te sodbe. Glede na to, da je dovoljeno tožbo zaradi molka organa vložiti samo, če gre za opustitev izdaje upravnega akt (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), procesna predpostavka iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni podana, zato ni pogojev za meritorno obravnavo tožbe.

7.Izpodbijana obvestila niso upravni akti v smislu 2. člena ZUS-1, zakon pa izrecno ne določa, da je tak akt mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

8.V zvezi s tožničinimi navedbami (tožbeni zahtevek sicer ni postavljen), da toženka posega v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, pa sodišče dodaja, da zgolj uveljavljanje kršitve človekovih pravic, tožbe še ne konstituira kot (dovoljene) tožbe iz 4. člena ZUS-1. Sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Izpodbijana obvestila tožnici so bila izdana v zvezi s postopkom o prekršku po določbah ZP-1, zato je treba uveljavljati morebitne kršitve na matičnem pravnem področju, torej v postopku, v katerem je bila ta odločitev sprejeta. V konkretnem primeru procesna upravičenja tožnice, kot prijaviteljice prekrška(kov), določa ZP-1 in mora tožnica zato morebitne kršitve uveljavljati v prekrškovnem postopku, skladno s pravili ZP-1. Sodišče še dodaja, da pravna ureditev, ko zakonodajalec na matičnem področju, v področnem zakonu, ni dopustil pravnega sredstva oziroma sodne kontrole, to ne pomeni, da lahko tožnica akt oziroma ukrep, izdan na tem področju, izpodbija v upravnem sporu s tožbo v smislu 4. člena ZUS-1. Pri tem sodišče še dodaja, da je zakonodajalčeva pristojnost, da zakonsko uredi sodno varstvo pravic na posameznih pravnih področjih, tako da določi pristojnost in pooblastila sodišča za odločanje v določeni vrsti zadev in na posameznih pravnih področjih oblikuje ustrezne procesne rešitve. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 pa ni namenjen dopolnjevanju morebitnih zakonskih pomanjkljivosti ali ureditev na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.

9.Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ne opredeljuje, ker je tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov.

K II. točki izreka

10.Sodišče je tožbo zavrglo, zato je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega sodnega postopka.

-------------------------------

1Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor (2. spremenjena in dopolnjena izd.), GV založba, Lexpera, Ljubljana 2018, str. 516 in nasl.

2Ta določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

3Ta določa: Če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.

4Tako, ter v nadaljevanju z dopolnitvijo, da je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam - Golob P., v: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem (ur. Erik Kerševan), GV založba, Lexpera, Ljubljana 2019, str. 41.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.