Up-3/00

2. 3. 2000

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji dne 2. marca 2000

o d l o č i l o :

1.Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1414/99 z dne 30. 11. 1999 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. P 369/99 z dne 15. 10. 1999 se razveljavita.

2.Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep o začasni odredbi, s katero je razvezno sodišče mladoletnega otroka zaupalo v varstvo in vzgojo materi, in sklep, s katerim je Višje sodišče zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep o začasni odredbi.

2.V ustavni pritožbi, s katero izpodbija v izreku navedena sklepa sodišč, pritožnik zatrjuje, da je sodišče izdalo začasno odredbo zgolj na temelju navedb tožnice, ne da bi opravilo pravno presojo navedb ustavnega pritožnika. Tudi Višje sodišče, ki je odločalo o pritožbi, po mnenju pritožnika ni odgovorilo na navedbe v pritožbi in je opustilo pravno presojo pritožbenih navedb. Pritožnik zatrjuje, da se odločbi sodišča prve in druge stopnje opirata zgolj na neko splošno domnevo, da je za otroke mati pomembnejša od očeta, ne pa na konkretne okoliščine primera. Po mnenju pritožnika sta sodišči s tem kršili 22. člen Ustave (enako varstvo pravic).

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-3/00 z dne 6. 1. 2000 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Višjemu sodišču v Kopru in nasprotni stranki v pravdi. Nasprotna stranka v pravdi je v odgovoru na pritožnikove navedbe iz ustavne pritožbe navedla, da je pritožnikova vloga pred Ustavnim sodiščem postala brezpredmetna, saj je sodba v razveznem postopku že pravnomočna.

B.

4.Prvostopno sodišče je na podlagi 411. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju: ZPP) na predlog tožnice v pravdnem postopku izdalo začasno odredbo, s katero je mladoletnega otroka dodelilo v varstvo in vzgojo materi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da je za otroka take starosti (tri leta in tri mesece) primerneje, da se zaupa materi, saj jo otrok v tej starosti nujno potrebuje. Preprečevanje stikov med materjo in otrokom in onemogočanje bližine med materjo in otrokom s strani ustavnega pritožnika lahko po mnenju sodišča pri otroku v tej starosti povzroči hude posledice v njegovi osebnosti, zato je utemeljena izdaja začasne odredbe. Višje sodišče je pritrdilo navedbam prve stopnje. Po mnenju Višjega sodišča je bilo dejansko stanje dovolj raziskano, saj je dejstvo, da je za varstvo in vzgojo triletnega otroka najprimernejša njegova mati, očitno. To po mnenju Višjega sodišča izrazito prevladuje nad morebitnimi pomisleki o tožničini osebnostni primernosti.

5.Ustavno sodišče je pri Okrožnem sodišču v Kopru napravilo poizvedbe glede pravnomočnosti razvezne sodbe, ki jo zatrjuje nasprotna stranka v pravdnem postopku, in ugotovilo, da navedbe nasprotne stranke ne držijo. To pomeni, da ima ustavni pritožnik še vedno pravni interes za ustavno pritožbo.

6.Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako na podlagi pritožnikovih navedb, da je sodišče izdalo začasno odredbo zgolj na temelju navedb tožnice in da je odločilo, ne da bi raziskalo dejansko stanje in opravilo pravno presojo pritožnikovih navedb, ter da Višje sodišče sploh ni odgovorilo na pritožbene navedbe, izpodbijana sklepa preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

7.Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka.

8.Zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. V postopkih za izdajo začasnih odredb so zaradi posebnosti, ki izhajajo iz njihove narave, utemeljena in dopustna nekatera odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave. Začasna odredba kot sredstvo za zavarovanje zahtevka, za katero zadošča že verjetnost utemeljenosti zahtevka, svoj namen največkrat doseže le, če je izdana v hitrem postopku, v določenih primerih celo brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki.

9.Ustavno sodišče je tako že v sklepu št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (OdlUS VI, 80) in v odločbi št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000 (ki je priložena) pojasnilo, da je v postopku za izdajo začasne odredbe glede na navedene posebnosti dopustna in utemeljena tudi takšna ureditev, ki kontradiktornosti ne zagotavlja že na obravnavi oziroma pred izdajo sodne odločbe, pač pa naknadno, z vložitvijo ugovora zoper prvostopno odločitev. Ugovor pa je po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in naslednji - v nadaljevanju: ZIZ) pravno sredstvo, ki ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe in o katerem najprej odloči sodišče, ki je izdalo izpodbijano odločitev. Le če to sodišče ugotovi, da ugovor ni utemeljen, ga pošlje Višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (9. in 54. člen ZIZ). V postopkih za izdajo začasnih odredb je na račun učinkovitosti izdane začasne odredbe torej dopustno, da kontradiktornost ni vzpostavljena že pred izdajo odredbe, temveč šele v postopku z ugovorom, vendar še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10.Za presojo kršitve pravice iz 22. člena Ustave je pomembno, ali je v postopku odločanja o začasni odredbi na prvi stopnji pritožnik imel možnost, da se izjavi o navedbah tožnice. Iz sklepa sodišča prve stopnje in ustavne pritožbe sicer izhaja, da je pritožnik pred izdajo začasne odredbe podal svojo izjavo, vendar pa je sodišče v obravnavanem primeru v pravnem pouku izpodbijanega sklepa o začasni odredbi kot pravno sredstvo zoper ta sklep navedlo le pritožbo, ne pa ugovora. S tem je sodišče ustavnega pritožnika prikrajšalo za fazo postopka, v kateri bi imel možnost navajati nova dejstva in predlagati dokaze v svojo korist. Sodišče ga je tako postavilo v slabši položaj od tožničinega, ki je imela na razpolago vse pravne možnosti, da utemelji zahtevo za izdajo začasne odredbe. Iz določbe 22. člena Ustave izhaja tudi dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka in v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki. Kot že rečeno, v postopkih za izdajo začasnih odredb so zaradi njihove narave utemeljene nekatere posebnosti. Ena izmed njih je tudi ta, da se sodišče ni dolžno na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričati o utemeljenosti zahtevka, temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da sodišče lahko izda začasno odredbo, ne da bi sploh ugotavljalo, ali so podani razlogi zanjo in ne da bi to svoje ravnanje tudi ustrezno obrazložilo. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje kot razlog za začasno odredbo o dodelitvi otroka tožnici navedlo le, da je za otroka take starosti (tri leta in tri mesece) primerneje, da se zaupa materi, saj jo otrok v tej starosti nujno potrebuje. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, da bi sodišče ugotavljalo obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe. O dodelitvi otroka je odločilo, kot zatrjuje tudi pritožnik, le na podlagi neke splošne in stereotipne domneve, ki ne more predstavljati podlage za sodno odločitev. O dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo mora sodišče odločiti tako, da upošteva vse okoliščine posameznega primera in korist otroka v konkretnem primeru. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče te okoliščine ugotovilo, niti da bi jih poskušalo ugotoviti. Tega ni naredilo niti Višje sodišče, ki je prvostopenjski sklep potrdilo z utemeljitvijo, po kateri očitno dejstvo, da je za varstvo in vzgojo triletnega otroka najprimernejša njegova mati, pretehta morebitne pomisleke o tožničini osebnostni neprimernosti. Višje sodišče ni niti poskušalo obrazloženo in argumentirano zavrniti pritožnikovih ugovorov zoper obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe. Takšni sodni odločbi, ki v obrazložitvi ne vsebujeta razlogov za odločitev sodišča, predstavljata kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave.

11.Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožniku z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do enakega varstva pravic, ju je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče v postopku, v katerem bodo spoštovane tudi pritožnikove ustavne pravice, presojati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k Franc Testen