Jedro

Premoženja, ki je bilo z odločbo o nacionalizaciji lastniku podržavljeno in z dopolnitvijo te odločbe vrnjeno njegovim sorodnikom, ni mogoče šteti za podržavljeno premoženje po ZDen, ker ta v 8. členu določa, da je kot podržavljeno premoženje po tem zakonu mišljeno zasebno premoženje, ki je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Sekretariata za družbeno planiranje, gospodarstvo in proračun občine z dne 9.3.1993, s katerim je zavrgel zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki naj bi bilo z odločbo z dne 21.1.1948 odvzeto takrat že pokojnemu očetu vlagatelja zahteve J.O, ki je umrl po 28.8.1945 in se zato po 11. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen) šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njemu in ne vlagatelju. Z isto odločbo pa naj bi bilo premoženje dodeljeno njegovima sorodnikoma in je še danes v lasti fizičnih oseb, zato po 3. odstavku 16. člena ZDen ne more biti predmet vračanja. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je odločitev prvostopnega organa sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi sklepa. Prvostopni organ je spregledal določbo 2. odstavka 8. člena ZDen, ki določa, da je z izrazom podržavljeno premoženje mišljeno zasebno premoženje, ne glede na to ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. Skladno s to določbo se prehod zasebnega premoženja, ki je z aktom o podržavljenju prešlo v zasebno lastnino druge fizične osebe, ne šteje za podržavljanje premoženja. Ker v konkretnem primeru sploh ni šlo za podržavljenje premoženja, je prvostopni organ pravilno odločil, da se zahteva za denacionalizacijo zavrže. Tožnik v tožbi navaja, da so razlogi, s katerimi je tožena stranka v izpodbijani odločbi zavrnila njegovo pritožbo neutemeljeni. Iz odločbe z dne 21.1.1948 je razvidno, da je bil dne 7.12.1946 tožnikov oče razlaščen s presežkom nad 3 ha, z že navedeno odločbo iz leta 1948 pa so bila naknadno določena zemljišča, ki jih razlaščenec obdrži v lasti ali se dodelijo sorodnikom razlaščenca. Ker je bilo tožnikovemu očetu z odločbo iz leta 1946 podržavljeno vse premoženje, ki presega 3 ha, pomeni, da je prešlo v državno lastnino vse do dne 5.2.1948, ko je bilo z novo odločbo določeno, katera zemljišče obdrži razlaščenec oziroma se dodelijo sorodnikom. Zato je trditev tožene stranke, da sploh ne gre za podržavljeno premoženje, neresnična. Odločba z dne 21.1.1948 je samostojni upravni akt, torej povsem nova odločba, ne glede na to, da je v njej navedeno, da gre za dopolnitev odločbe z dne 7.12.1946. Med izdajo ene in druge odločbe gre za več kot enoletno obdobje, ko je bilo celotno premoženje tožnikovega očeta nad 3 ha podržavljeno. Koliko časa je bilo podržavljeno, komu, kdaj in na kakšen način je bilo kasneje to premoženje preneseno, za postopek denacionalizacije ni pomembno. Odločba z dne 21.1.1948 je kot upravni akt le način, s katerim so bile tožnikovim sorodnikom dodeljene nepremičnine. Stališče, ki ga zagovarja tožena stranka, bi pomenilo, da bi bilo potrebno zavreči vse zahtevke glede nepremičnin, ki so bile kakorkoli prenesene v last fizičnih oseb, kar pa ni v skladu s splošnimi določbami ZDen. Ker so navedene nepremičnine sedaj v lasti fizičnih oseb, je tožnik podrejeno postavil tudi odškodninski zahtevek. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi nepravilno uporabila materialno pravo, zato tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila nosi tožena stranka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v spisne podatke sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na tej podlagi tudi pravilno odločitev tožene stranke. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo. Za zmotno pa šteje tožnikovo trditev, da je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, dejansko podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 7. decembra 1946 in naj bi bilo nato z novo odločbo z dne 21.1.1948 določeno, katera zemljišča ostajajo razlaščencu in katera se dodelijo njegovim sorodnikom. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil denacionalizacijski upravičenec z odločbo z dne 7.12.1946 kot nekmet razlaščen s presežkom nad 3 ha, z dopolnitvijo te odločbe dne 21.1.1948 pa so bila konkretno določena zemljišča, ki ostanejo razlaščencu in ostala zemljišča, ki se dodelijo njegovim sorodnikom, torej da gre v tem primeru le za dopolnitev prvotne odločbe, kar dejansko pomeni, da zemljišča v skladu z 2. odstavkom 8. člena ZDen niso bila podržavljena. Tudi po mnenju sodišča, zemljišča, ki niso bila podržavljena, v skladu z določbami ZDen ne morejo biti predmet denacionalizacije. Zato v tem primeru tožnikova trditev, da je bilo premoženje tožnikovega očeta več kot eno leto podržavljeno, iz že prej navedenih razlogov ne more vplivati na odločitev. Po določbi 61. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške, zato sodišče predloga tožnika, ki je povezan s stroški, ni obravnavalo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).